Preroška pesem napovedala uspehe

Na vročem avstralskem soncu se je minuli konec tedna kovalo še eno vroče slovensko športno železo. Iz Murske Sobote v Avstralijo, na 4. odprto prvenstva za gluhe in naglušne tenisače, sta odpotovala 30-letni Marino in njegov oče Darko. Več kot 20 let pišeta skupno športno pot, letošnji Melbourne je bil ena od etap, ki sta jih skupaj odpeljala. Ne prva, zagotovo ne zadnja. V teh letih sta doživela marsikaj.

Marino Kegl (rojen povsem gluh leta 1995) je teniški igralec iz Murske Sobote, sicer član ŽTK Maribor. S tenisom se je začel ukvarjati pri osmih letih. V loparju in žogici je našel nekaj več, smisel, pozneje tudi način za (samo)potrjevanje. Pri dvanajstih je postal državni prvak med gluhimi, s tem se je začela njegova uspešna športna pot. Kot najmlajši slovenski teniški igralec je leta 2013 nastopil na olimpijadi gluhih v Sofiji (Bolgarija), kjer se je prebil do četrtfinala. Na olimpijadi gluhih v Samsunu (Turčija) leta 2017 je dosegel četrto mesto, kar je bil izjemen uspeh, četrti je bil tudi na lanski olimpijadi gluhih v Tokiu. Leta 2021 se je vpisal med medaliste – na evropskem prvenstvu gluhih na Kreti (Grčija) je osvojil bronasto medaljo, leta 2023 je osvojil še bron na svetovnem prvenstvu. Pod vse te uspehe se podpisuje družina Kegl. Marinov primer dokazuje, kako jeklena volja, pripadnost, povezanost, odrekanje in trma, pa seveda talent premagajo vse ovire in se zavihtijo na vrh ali tik pod njega. Tudi letos v Avstraliji, kjer uvod, četrtfinale, ni bil dober, prej nesrečen kot kaj drugega ...

Oče mu vsa ta leta stoji ob strani. Foto: Darko Kegl

Slab začetek, dober konec

»V dvoboju proti Ekvadorcu Vazquezu sem na sredini drugega niza začutil bolečino v levem kvadricepsu, a sem vseeno nadaljeval igro. Pri rezultatu 4: 4 v tretjem nizu sem padel kot pokošen, poleg bolečine in omotice me je v obeh mečnicah zagrabil še krč. Po zdravniški pomoči dvoboja nisem želel predati, saj v tem primeru ne bi smel igrati dvojic. Boril sem se do zadnje točke. Ni šlo. Po treh urah mučenja sem nasprotniku stisnil roko,« je Marino opisal svoje občutke, a vere, Marino je zelo veren, ni izgubil. Pragmatično je dal posamično tekmovanje na stranski tir, zasedel končno sedmo mesto, vse sile pa usmeril v dvojice, kjer je v paru z Italijanom Marcom Caretto dosegel dve zmagi, temu dodal en poraz, a sta v ključni tekmi ugnala madžarsko-indijsko navezo Gabor Mathe-Prithvi Sekhar, 6: 3 in 6: 4 je bilo. Dovolj za veliko veselje in prvi naslov Marina v Avstraliji! Do zmage je Marino prišel dovolj zgodaj, da je potem zaploskal rojaku Žigi Šešku, ki je osvojil mladinski Melbourne.

Marino Kegl se je na odprtem prvenstvu Avstralije izkazal že v preteklih letih. Leta 2023 je bil finalist v posamični konkurenci, 2024. je osvojil peto mesto posamično in tretje v dvojicah, lani je bil tretji posamično in četrti v dvojicah. Uspeh je še toliko večji, ker je Marino, ki je uspešno končal šolanje na srednji šoli za gostinstvo in turizem, edini povsem gluhi tenisač v tej mednarodni konkurenci, kjer se igra zelo dober tenis.

Z Italijanom sta bila najboljša v Melbournu. Foto: Darko Kegl

Oče glasbenik

Marino čuti in ve, da ima močno podporo družine. Njegov oče Darko je bil svojčas znan glasbenik in humorist, kitarist, komponist in tekstopisec pri več skupinah (Modri val, Legija, Nova Legija, dve leti), pel je tudi v narodnozabavnem ansamblu Štrk, leta 1996 je ustanovil duet D plus. A je kariero prekinil in se povsem posvetil sinu. Sprva je bil vrhovni teniški sodnik, nato se je izučil za trenerja, še danes pa je logistična hrbtenica sinove kariere. Tisti, ki na turnirjih pere majice in pred tekmami napenja lopar. In še mnogo več ... To zmore le starš.

Darko večkrat rad pove, da je pri gluhih igralcih treba veliko stvari zgraditi drugače, pri slišečih športnikih so namreč nekatere stvari samoumevne, denimo orientacija, občutek za prostor, ravnotežje, eksplozivnost. Darkovo delo temelji na velikem poudarku na rutini in koordinaciji.

»Reci, reci nam, Marino, kdo ti šepeta v tišino? Kaj ti daje moč, vedrino, ko ta svet drvi le mimo? Strah te je, a se ne predajaš, vase verjameš, da zmoreš tudi ti vse to. Morda si prehitro odrasel, a našel si pot in stopil na njo. Čeprav usoda z nami se igra in mnogi, premnogi trpijo. Marino, pokazal si, kaj se vse da, vse naše sanje lahko s teboj zaživijo,« je nekaj verzov pesmi, ki jo je Darko napisal za sina, pred leti pa pesem tudi javno zapel in predstavil. Doma za dom skrbi mama Majda, sicer družinska zdravnica, pri Marinovi karieri pa je bila v veliko pomoč tudi že pokojna Marinova babica, zanj in za Darka stiskata pesti še Marinova sestra Katja in brat Uroš.

Po finalu v Melbournu Foto: Darko Kegl

Marino in Darko nista rekla zadnje. Tudi zaradi tega verza pesmi Marino, ki se sklene tako: »Včasih se svet nam podira in vdani v usodo ne najdemo več poti naprej. Spomnimo se na Marina, z njim hodijo cilji, ki nimajo mej.« Sveti cilj ostaja medalja na olimpijadi gluhih, kjer se mu je odličje vedno za ped izmaknilo. Poznavajoč Marina in Darka že kujeta načrte za nov ciklus. Za odličje.