Prvič na ferato

Morda ste jo že kje opazili – ozko pot, ki se drži stene, speljana med skalami in prepadom, z jeklenico ob strani in s pogumnimi pohodniki, ki se z rokami in nogami oprijemajo klinov. To je ferata. In če vas mika, da bi jo preizkusili, ste v dobri družbi. Vedno več ljudi si želi korak naprej od navadnega planinarjenja. Nekaj bolj navdušujočega, malo bolj adrenalinskega. Pa tudi bolj osebnega.

Ferata je v bistvu planinska pot z dodatki – jeklenice, stopi, klini, lestev … Vse, kar potrebujete, da varno premagate del stene, ki bi bil brez tega praktično neprehoden. Gre torej za mešanico planinstva in športnega plezanja.

A brez skrbi – če izberete pravo (beri: ne pretežko) ferato in imate osnovno kondicijo ter opremo, se da ta izziv povsem lepo obvladati.

Ko se prvič odpravimo na ferato, je pametno, da ne gremo sami. Najbolje ali celo nujno je, da se pridružimo vodeni skupini ali najamemo gorskega vodnika. Ne zato, ker je ferata nujno nevarna, ampak zato, ker je treba poznati osnovna pravila: kako pravilno uporabljati samovarovalni komplet, kako se gibati, kako ohranjati varnostno razdaljo med udeleženci. In, ja, tudi zato, da vas kdo pomiri, če se vam malo zatresejo kolena – kar se zna zgoditi čisto vsakemu začetniku.

Osnovna oprema ni preveč komplicirana, a je nujna. Potrebujete čelado (ne, ni samo za okras), plezalni pas in samovarovalni komplet z dušilcem padca. Brez tega raje ostanite na običajnih poteh. Dobrodošli so še čevlji z dobrim oprijemom in rokavice za plezanje, če nočete podrsati po jeklenici z golimi dlanmi. Večina tega se da tudi najeti, če ne želite takoj investirati.

Ko se prvič odpravimo na ferato, je pametno, da ne gremo sami. Najbolje ali celo nujno je, da se pridružimo vodeni skupini ali najamemo gorskega vodnika. FOTO: Oneblink-cj/Getty Images

Prvi koraki po ferati so vznemirljivi. Ni čisto običajno, da se oprimeš klina nad prepadom in pogledaš dol. Srce poskoči, roke so morda malce živčne. A z vsakim zamikom karabina in z vsakim prijemom postaneš bolj zbran. Telo se začne prilagajati, um se umiri. Ferata je pravzaprav krasna vaja prisotnosti – ne razmišljaš o tem, kaj si pozabil doma ali kaj te čaka v ponedeljek. Vse, kar obstaja, so trenutek, skala in tvoj naslednji korak.

Ko prideš na vrh, ni samo razgled tisti, ki te zadene. Je občutek, da si nekaj premagal. Ne stene, ampak sebe. Svoj strah, svojo negotovost, dvome. In prav to je tisto, kar ferate dela tako privlačne – niso zgolj pustolovščina, so tudi notranja izkušnja.

Torej, če te mika, da bi se prvič podal na ferato, naredi to premišljeno. Spoštuj pravila, izberi lahkotnejšo smer, ne preceni svojih sposobnosti. Ampak ko enkrat izplezaš in stopiš na rob grebena … se ti bo zdelo, da si stopil v povsem nov svet. In morda tudi vase.