Psi si zaslužijo najboljše

Ulla Podnar je ena tistih mladih oblikovalk, pri katerih se moda ne začne in konča pri oblačilu. Njena zgodba se je začela s kopalkami, z željo po drugačnosti in z občutkom za žensko telo, njegovo samozavest in lepoto. Iz tega notranjega impulza je nastala Ullala, znamka, s katero je že zelo mlada našla svoj izraz in dokazala, da je mogoče tudi v majhnem prostoru ustvariti nekaj prepoznavnega, osebnega in drugačnega. Tokrat jo je oblikovalska pot pripeljala nekoliko dlje od človeške silhuete – do psov. In tudi ta zgodba se ni začela kot poslovna strategija, temveč tam, kjer se pri Ulli očitno začnejo najlepše stvari: v življenju samem. Z Ullo in njeno psičko se dobiva pred znamenito ljubljansko Plečnikovo trafiko pri Tromostovju, kjer pogosto opazimo njene modne kreacije.

Kot razloži, je bil začetek znamke Monché povsem spontan. »S kužiko Moncherie sva med študijem živeli v Ljubljani in praktično povsod hodili s kolesom. Poleti je bilo zanjo v košarici idealno – veter v dlaki, razgledi in najini skupni izleti. Potem pa je prišel september in z njim hladnejši dnevi. Vožnja s kolesom ji nenadoma ni bila več tako všeč, zato sem ji iz rokava svojega puloverja naredila luknjice in za nekaj časa je bila to najina rešitev. Ko je prišla prava zima in je postalo res mrzlo, sem si rekla, da Moncherie potrebuje pravo zimsko bundo. Če zase šivam oblačila po meri, bom seveda tudi zanjo – za nekoga, ki ga imam najraje na svetu.«

Nov oblikovalski izziv

Prva bundica je ostala doma, ideja pa ni. Ulla je kmalu ugotovila, da bi lahko nekaj, kar je nastalo iz potrebe, zanimalo tudi druge. »Najbolj me je pritegnila čustvena vez med psom in njegovim lastnikom. Ideja, da bi imela moja kužika enako bundico kot jaz, me je takoj navdušila. Zato tudi danes, ko naredim jakno zase, iz ostanka materiala pogosto naredim še kaj za Moncherie. Svet je pač malo bolj lušten, če sta s kužkom usklajena. Hkrati pa me je pri razvoju bundic zelo pritegnil oblikovalski izziv. Pasje telo je drugačno od človeškega in vsaka pasma ima svoje posebnosti. Kroj mora omogočati gibanje, hkrati pa mora biti oblačilo dovolj toplo, mehko in lepo. Zato sem pri Monché želela združiti prav to, kar imam rada tudi pri modi – da je nekaj uporabno, vendar ima hkrati svoj karakter in je videti šik.«

Danica Lovenjak in Ulla Podnar FOTO: Dejan Javornik

Čeprav se kopalke in oblačila za pse zdijo kot dva povsem različna svetova, Ulla med njima vidi zanimivo povezavo. »Oboje mora biti funkcionalno in udobno ter se mora lepo prilagoditi telesu. Oblačilo ne sme omejevati gibanja, hkrati pa mora imeti dobro oblikovan kroj in estetsko vrednost. Pri obeh je torej pomembno ravnovesje med funkcionalnostjo in videzom. Izdelek mora dobro delovati, vendar želim, da je obenem tudi šik in nekaj posebnega. Pri kopalkah sem se veliko ukvarjala s prileganjem različnim tipom postav, pri pasjih oblačilih pa je ta izziv še bolj zanimiv, ker ne oblikuješ samo za različne velikosti, ampak tudi za zelo različne telesne proporce. Nekateri psi so zelo drobni, drugi močnejši, nekateri imajo dolg hrbet, drugi širok prsni koš. Pravzaprav mi je všeč, da pri psih videz sploh ni prva stvar. Pomembno je, ali jim je udobno, ali jih zebe in ali se lahko normalno gibljejo. To je tudi dober opomnik, da je pri oblikovanju včasih najpomembnejše tisto, česar na prvi pogled sploh ne opazimo.«

Uporabnost in kakovost

Ulla je že med prvimi modeli ugotovila, da podobno potrebo čutijo tudi drugi lastniki psov. Tako je mlada znamka počasi dobivala tudi svojo filozofijo. »Želela sem ustvariti oblačila, ki niso samo ljubka, ampak imajo svoj namen. Bundica mora psa greti, biti udobna in mu omogočati gibanje, hkrati pa želim, da je videti lepo in drugače od klasičnih pasjih oblačil. Pomembna mi je tudi kakovost izdelave, zato je vsak kos ročno izdelan v Sloveniji.«

Ko presoja, ali je neki kos zares dober, ima precej jasen vrstni red. »Prva stvar je zagotovo to, da ga pes rad nosi. Če na sprehodu vidiš, da mu je v oblačilu udobno, da ga ne ovira pri gibanju in da ga oblačilo lepo zaščiti pred mrazom, veš, da izdelek opravlja svojo funkcijo. Potem je pomembno, da je praktičen tudi za lastnika – da psa lahko brez težav obleče in sleče ter da je oblačilo enostavno vzdrževati. Šele potem pride estetika. Če je vse to združeno in oblačilo tudi lepo, je zame izdelek res dober. In ja, mislim, da je tudi psom všeč, ko v bundici dobijo več pozornosti in božanja od mimoidočih.«

Nekateri štirinožni modeli imajo do mraza še posebno jasen odnos. »Če bi morala izbrati najzahtevnejše modne kritike, bi rekla hrti in čivave. Predvsem zato, ker so zelo občutljivi za mraz in pri njihovih oblačilih še posebno hitro opaziš, ali nekaj ni dovolj toplo ali udobno. Tako da bi pri njih verjetno precej hitro izvedela, ali sem se pri oblikovanju zmotila.«

Oblačila za pse po njenem tako povedo nekaj tudi o ljudeh, ki jih izbirajo. »Mislim, da ljudje pri izbiri oblačil za svoje ljubljenčke pogosto izbirajo barve in estetiko, ki so njim blizu in v katerih se sami dobro počutijo. Pri Monché imamo za zdaj bundico in plašček, stranke lahko izbirajo predvsem med modeli in barvami. A že pri tem se hitro pokaže, kako različni so ljudje in njihovi psi. Ko spoznavam stranke in vidim njihov odnos do svojih psov, ugotavljam, da nisem edina, ki je popolnoma nora na svojo kužiko. Takšnih ljudi je ogromno in to mi je res lepo opazovati. Na koncu oblačilo ni samo kos tekstila. Lahko je tudi eden od načinov, kako ljudje izražamo svojo ljubezen do živali.«

Svet je pač malo bolj lušten, če sta s kužkom usklajena, je prepričana. FOTO: Dejan Javornik

Oblačilo ustvarjeno v dobro psa

Pri delu s pasjimi modeli se je morala naučiti tudi nekaj potrpežljivosti: pri fotografiranju niso vedno pripravljeni sodelovati po načrtu. »Model lahko zelo hitro uide iz kadra ali pa se naveliča preizkušanja oblačil. Ampak delo s psi je zame nekaj najlepšega na svetu, zato sem do njih zelo nezahtevna – kar uspe, uspe,« se zasmeji. Pravi, da se je ogromno naučila skozi pogovore s strankami. »One mi povedo, kaj pogrešajo pri obstoječih bundicah, kaj jim je pomembno, kaj njihov pes potrebuje in s kakšnimi težavami se srečujejo pri nakupovanju. To mi je pri razvoju novih modelov zelo dragoceno, ker lahko oblikujem na podlagi resničnih potreb in izkušenj.«

In če bi se Ulla lahko za en dan oblekla tako, kot jo vidijo ljudje, ki jo imajo radi? »Nekaj norega, afnastega in nagajivega. Verjetno kos, ki bi bil malo pretiran, ki bi imel karakter. Mislim, da bi povedal, da sem precej bolj igriva, kot mogoče delujem na prvi pogled. In verjetno tudi, da se ne bojim biti malo drugačna.«

Na koncu se vrneva tja, kjer se je vse skupaj začelo – k njeni Moncherie in občutku, iz katerega je zrasla znamka. »Želim si, da so ponosni na svojega kužka in da ga v tej prikupni podobi vzljubijo še bolj, če je to sploh mogoče. Predvsem pa želim, da je oblačilo vedno ustvarjeno v dobro psa. Zdi se mi lepo, da lahko že z majhno stvarjo, kot je topla in udobna bundica, pokažemo, koliko nam naši psi pomenijo. Da si zaslužijo najboljše – ogromno ljubezni, topline, aktivnosti in pozornosti. Monché je zame pravzaprav podaljšek tega odnosa. Oblačilo je lahko lepo in šik, vendar je njegov pravi namen to, da je psu v njem dobro. Če se ob tem lastnik nasmehne in je ponosen na svojega kužka, pa je to samo še dodaten plus.«

Od Ullala do Monché je Ulla ostala zvesta isti misli: da mora imeti oblačilo poleg lepote tudi svoj razlog za obstoj, tokrat pa je ta razlog nekoliko bolj kosmat, igriv in štirinožen – a prav nič manj oseben.