Puncam so všeč irharice

Fehtarje sta prijateljstvo in ljubezen do glasbe združila že pred korono, Matic Plevel, Domen Kovač, Samo Kališnik in Blaž Jenkole pa so ​spletli zgodbo, ki jih je pripeljala na največje odre. Trenutno predstavljajo videoalbum Strici so mi povedali, enega največjih projektov na slovenski glasbeni sceni s 14 novimi skladbami in videospoti, ki jih navdihujejo Gorenjska, alpski raj in zgodbe ljudi, med katerimi so odraščali. Pri projektu so združili številne avtorje, producente, glasbenike, filmske ustvarjalce, igralce, prostovoljce in srčne ljudi, pa tudi ideje ter zgodbe, ki so jim jih povedali strici. Pogovarjali smo se z Maticem Plevelom.

S harmoniko in podeželskim rock'n'rollom ste že napolnili Ljubljano. 18. junija v Križankah boste to ponovili.

Vedno je lepo nastopati pred polnim avditorijem občinstva, zato se bomo potrudili, da bodo Križanke, kjer bomo prvič, polne, posredno pa tudi Ljubljana. Križanke so šik, imajo poseben romantični naboj in mi menimo, da bi moral vsak resni ansambel vsaj enkrat v svoji zgodovini stopiti na njihov oder. Tudi zato smo se odločili, da bomo naš tretji album Strici so mi povedali predstavili prav tam in ga prvič odigrali v živo v vsej lepoti in sijaju. Seveda ne bodo manjkale naše stare uspešnice. Z nami bodo tudi naši glasbeni prijatelji, instrumentalisti in pevci, slišali boste kakšno pesem, ki je nismo še nikoli izvedli na odru. Potrudili se bomo s sceno, glasbenimi efekti in še s čim, skratka, želimo si narediti dogodek, na katerega bomo ponosni in ki se bo zapisal v zgodovinsko linijo naših univerzalnih fehtarskih dogodkov.

Irharice so vaš zaščitni znak, čeprav smo jih bolj vajeni v nemško govorečih deželah. So všeč slovenskim dekletom?

Irharice so del folklorne in tradicionalne dediščine alpskega prostora, kamor spada tudi Slovenija. Tudi v slovenski narodni noši, posebno na Gorenjskem, imajo pomembno mesto, zato jih razumemo kot del naše domače tradicije in okolja, iz katerega prihajamo. Uporabljamo jih tako rekoč od začetka oziroma skoraj od prvih nastopov. Mogoče smo imeli samo en nastop ali dva brez njih. Zelo hitro smo namreč ugotovili, da potrebujemo neki svoj zaščitni znak oziroma nekaj, po čemer bomo prepoznavni. Na naših nastopih opažamo, da jih nosi vedno več mladih fantov, mi pa pravimo, da so očitno všeč tudi puncam, ker jih zato fantje še toliko raje oblečejo.

Strici so mi povedali je naslov povesti našega priznanega pisatelja Miška Kranjca, tak pa je tudi naslov vašega tretjega albuma. Je v tem naslovu veliko simbolike?

Ko smo se pogovarjali, kakšen bo naš album, je debata hitro prišla do tega, kako ga poimenovati. Moram povedati, da je skupina Pop Design s svojim delovanjem močno vplivala na nas, posebno njihov album Slava vojvodine Kranjske, katerega naslov nam je bil vedno zelo všeč. Potem smo ugotovili, da je naš album zelo žanrsko raznolik. Na njem so pesmi z različnimi zgodbami in različnimi glasbenimi pristopi, zato smo razmišljali, kako vse to povezati v eno celoto. Takrat smo prišli do dela Miška Kranjca Strici so mi povedali in ugotovili, da ta naslov najbolje opiše naš album. Vsaka pesem je namreč svoje poglavje oziroma zgodba zase, vse skupaj pa vseeno spada v eno zaključeno celoto in eno obdobje našega ustvarjanja, ko smo čutili, da moramo ljudem dati prav tak zvok in takšne zgodbe, kot jih nosi ta album.

Vedno je treba držati skupaj, se pogovarjati in iskati kompromise ter rešitve, pravijo. FOTO: Arhiv Ansambla

Na albumu je 14 novih skladb, so te bolj za žur ali stiskanje pod odrom?

Trinajst pesmi je novih avtorskih, ena je priredba, Tennessee whiskey, posneli smo jo z Lukom Seškom kot spomin na naše potovanje v Ameriko. Ko smo snovali preostale pesmi, smo izhajali iz okolja, v katerem živimo, in vsakodnevnih zgodb ter dogodivščin, ki so se nam zgodile na raznih nastopih. Nekatere so nastale tudi na podlagi srečanj z ljudmi, pa naj bo to v ljubezenskem smislu ali impresije, kako neka zgodba vpliva na nas. Vse pa so povezane z nami in našim delovanjem. Pesmi so romantične, najde se kak lep valček, ena je posneta v slavonskih ritmih, tudi s tamburico, na drugi strani so polke, naš tipični podeželski rock'n'roll. Slišimo zven električne kitare in brasov – pozavne, trobente, klarineta in saksofona, skratka, gre za ritme, ki ljudi pritegnejo k žuranju.

Kaj vse so vam zaupali strici iz ozadja, kje ste dobili inspiracijo za skladbe?

Ostajamo zvesti harmoniki, Alpam, Gorenjski, podeželju, nekatere popisujejo obdobja naših življenj. Blaž Jenkole v pesmi Putka brez občutka opisuje prigode iz srednješolskih dni z gimnazijkami, ki se jim fantje iz strojne šole niso zdeli dovolj kul. Pa spoznanju, da so na svetu ljudje dveh spolov, zgodba o supermanu, zgodba o ljubezni, ki se je rodila v gorah, pa postavljanju mlajev in tem, da se nikjer ne žurira boljše kot pri nas doma. Zgodbe so torej iz različnih okolij, a imajo rdečo nit, opisujejo nas, Fehtarje in naše kraje, ki jih imamo zelo radi.

Kdo vse je sodeloval pri nastajanju albuma?

Imamo srečo, da smo ga ustvarjali z ljudmi, ki so mojstri vsak na svojem področju. Ponosni smo, da sta precej skladb prispevala dva fehtarja, to sta Samo Kališnik in Blaž Jenkole, večino albuma je ustvaril naš prijatelj, ki igra tudi v naši razširjeni glasbeni ekipi, to je Alen Klepčar, ki je s svojimi idejami in zgodbami pomembno vplival na naše delovanje, med drugim je avtor Gorenjske ljubljene in besedila za pesem Schatzi. Prvič je z nami sodeloval Maj Vlašič, z njegovim očetom Matjažem sodelujemo že kar dolgo, in tudi na novem albumu ima svojo pesem. Besedilo za eno izmed pesmi je prispevala Majeva mama Urša. Ne smemo pozabiti na Damjana Joviča in Gašperja Konca, Boštjana Grabnarja, pri oblikovanju zvoka je kot producent sodeloval Miha Gorše, master je delo Tadeja Miheliča. Vsi omenjeni v glasbenem svetu nekaj pomenijo in v čast nam je bilo producirati z njimi.

Ta album je velika novost pri nas, saj je prvi, ki je izšel skupaj z videospoti. So za vami naporni meseci snemanj?

Res je, gre za prvi videoalbum pri nas, saj vsako pesem spremlja videospot. Zamišljen je kot celota, med skladbami pa smo ustvarili smiselne prehode, tako da ga lahko poslušaš in gledaš kot eno zgodbo. Začeli smo v začetku leta 2025 ob poslušanju prvih demo posnetkov, konec lanskega poletja pa smo začeli aktivno snemati in od takrat praktično vsak teden obiskovali studio. Zvočni del smo zaključili konec marca, nato pa se lotili še snemanja štirinajstih videospotov, kar je pomenilo trinajst snemalnih dni, še dodaten dan za fotografiranje in predvsem ogromno usklajevanja. Snemanja so bila včasih precej intenzivna: dolgi dnevi, mraz, megla, dež in veliko koordinacije z vsemi sodelujočimi te hitro utrudijo. Po drugi strani pa, ko vidiš končni rezultat in kako dobro so stvari izpadle, dobiš samo še dodatno energijo. Zadnje tedne smo veliko časa preživeli na predpremierah po Sloveniji, kjer smo si projekt skupaj z občinstvom prvič ogledali na velikem platnu v kinodvoranah. Zdaj, ko je album zunaj na vseh digitalnih platformah, pa nas čakata še promocija in priprava velikega koncerta v Križankah 18. junija.

Fehtarji ste štirje fantje, ki se dobro razumete v skoraj vsem. Kaj pa, kadar vas kaj razdvaja?

V vsakem kreativnem procesu se občasno pojavijo razhajanja in različna mnenja. Poslušamo različno glasbo, različne stvari so vplivale na naše ustvarjanje. Dobro je, da smo štirje, in kadar se kaj zatakne, vedno vse predebatiramo skupaj. Dobro vemo, na katerih točkah je kdo najmočnejši, in si delo razdelimo. Dokler med nami poteka komunikacija, vse uspešno rešimo.

Imamo srečo, da smo ga ustvarjali z ljudmi, ki so mojstri vsak na svojem področju, so povedali. FOTO: Arhiv Ansambla

Pri večjih projektih vas je na odru več, koliko članov šteje razširjena zasedba?

Ko smo začeli nastopati, smo se odločili, da poskušamo čim več stvari odigrati v živo in ne uporabljamo raznih matric. Na podlagi tega, kakšno glasbo ustvarjamo in kakšen zvok smo želeli, smo spremljevalno ekipo krepili. Na odru imamo zdaj pet brasov – dvakrat saksofon, pozavno, trobento in bariton, tudi električno kitaro in pevko, nazadnje se nam je pridružil še Alen Klepčar. Skupaj nas je na odru dvanajst, v Križankah pa nas bo verjetno še več.

Že večkrat ste bili v Ameriki, kjer si niste zgolj ogledovali znamenitosti, temveč tudi delali. Sodelovali ste s pevko Sašo Lešnjak, ki vas je v pesmi Opacupa očarala z glasom in stasom. Je šlo za enkratno sodelovanje?

Ko smo šli v Dallas na ogled košarkarske tekme Luke Dončića, smo to izkoristili za snemanje nekaj kadrov v pesmi Gorenjska ljubljena, tam smo posneli tudi cel videospot za pesem Opacupa, ki jo je napisal Blaž in je zahtevala pevko. Ko smo se pogovarjali, s kom bi jo posneli, nam je Matjaž Vlašič predlagal, da na snemanje povabimo Sašo Lešnjak. Ko je stopila v studio, nas je takoj očarala s svojo profesionalnostjo, energijo in nasmehom. Do zdaj smo z njo trikrat stali na odru in verjamemo, da bomo še kdaj, saj si vrata sodelovanja puščamo odprta. Čeprav smo je morda bolj vajeni v drugih glasbenih žanrih, je Saša tudi ob zvokih harmonike zares odlična.

Bo letošnje poletje polno zasedeno? Kje boste preživljali dopust?

Letos bomo malenkost bolj prosti kot po navadi, saj smo bili veliko skupaj že do zdaj. Bolj pestra bo znova jesen, ko bomo od oktobra nastopali po različnih krajih Slovenije. Iskreno, načrtov za dopust še nimamo. Blaž bo zagotovo v Pakoštanih, Domen bo šel proti Krku, Samo in jaz pa se bova o tem odločala v naslednjih tednih in mesecih.

Kakšno je vaše sporočilo vsem oboževalcem v času, ki ni najbolj prijazen? Zagotovo imate rešitev ali recept, kako najti ravnovesje?

Fehtarji menimo, da je treba vedno držati skupaj, se pogovarjati in iskati kompromise in rešitve. Tako kot pri muziki, ko mora več ljudi skupaj stopiti, isto razmišljati in delati, da na koncu nastane dober izdelek. In to energijo, ki jo vnašamo v našo glasbo, želimo prek pesmi predati ljudem in upamo, da jim bodo pomagale pri reševanju tegob. Predvsem pa upamo, da jim bodo naše pesmi v veselje in dobro voljo ter bodo ob njih ustvarjali lepe spomine.