Route 66. Vse je stvar pristopa

Vse je stvar pristopa, a ne. Tako pravijo pametni. Mislim, pametni v nekaterih očeh.

Ker imajo vsake oči svojega malarja, je to v nekaterih drugih očeh povsem neumna misel.

Prvopristopniki pravijo, da če k nečemu pristopiš z dobrimi mislimi, boš dobil nazaj dobro. In da če pristopiš s slabimi, boš dobil nazaj slabo.

Drugopristopniki pa pravijo, da tudi če k zadevam pristopiš z dobrimi mislimi, nimaš nobene garancije, da boš kaj dobrega tudi dobil. In da če se česa lotiš s slabimi mislimi, ni nujno, da od tega ne boš imel koristi.

Kakor koli že gledaš na razliko med prvo- in drugopristopniki, je na koncu vse stvar pristopa.

V prevodu: če ne pristopiš, se ne zgodi nič.

Itak pa ljudje vse stvari vidimo tako različno, da ni nič čudnega, da se je po planetu rodilo toliko različnih verstev in verovanj.

Verstvo in verovanje seveda nista ista stvar. Verstvo je nekaj, čemur lahko pripadaš. Verovanje je nekaj, kar nosiš v sebi. In človek lahko očitno počne prvo brez drugega, drugo brez prvega, včasih pa, za vsak primer, še oboje hkrati.

Mogoče prav to potrjuje tezo, da je, če nam je všeč ali ne in ne glede na vložek in izkupiček, itak vse le stvar pristopa.

Nekateri ljudje imajo veliko srečo, da k stvarem sploh ne pristopijo. Gledajo in se jim glede vsega na svetu vse le zdi.

Če se človeku nekaj zdi in živi po tem, mora biti to zelo zanimivo.

To je že nekoliko nad verstvom in verovanjem. Človek počasi napreduje v malega boga.

Živi tako, kot se mu zdi.

In to je to.

O tem sem premišljeval v septembrskem jutru, v pižami s kratkimi hlačami in majico s kratkimi rokavi, ogrnjen v šlafrok, s kavo v roki.

Nebo je bilo sivo, drevesa pa tako zelena, da človek skoraj ne bi opazil, da se je zelena že začela mešati z rjavo in rumeno. In da bo treba kupiti kurilno olje.

Če sediš na robu gozda in si zadnji v vasi, ker je spodaj samo še neprehodna grapa, je precej verjetno, da začneš, če nimaš početi nič pametnejšega, malo razmišljati.

O tem, kar vidiš.

O naravi, ki je čudovita in za vedno in ki verjetno bolj redno kot kar koli drugega hodi na pogrebe. Ker smo njen del, je zraven tudi takrat, ko nam abonma poteče.

Ja, narava poskrbi za svoje.

Imam 66 let in dobro je vedeti, da kdo misli nate. Sploh če sediš na terasi kot postaran žigolo z naključnimi erekcijami.

In to ne v službenem, v prostem času.

Evo, sedel sem na terasi in se čudil, zakaj komarji ne letajo naokoli, pa magari v dolgih gatah, kot se spodobi v jesenskih dneh.

Niti malo me ni zeblo.

Ker je bil moj pristop k jutru pravzaprav nepristop.

Samo bil sem.

Potem sem pogledal na termometer.

Kazal je 16 stopinj.

In ker sem na tistih 16 stopinj pogledal s pristopom poletnega človeka, me je zazeblo.

Vseeno je očitno nekaj v tem, kako k stvarem pristopiš.

Ampak potem sem se ujel v lastno zanko. Če je vse stvar pristopa in če se človeku stvari predvsem zdijo, sem misel obrnil.

Ni se mi zdelo, da je mraz.

Zdelo se mi je, da ni mraz.

Temperatura je ostala 16 stopinj.

Malo sem bil zmeden.

Na teraso sem namreč sedel dobre volje, ker mi je gozd vrnil nekaj energije. Malo tudi slabše volje, ker sem dan prej bojeval donkihotski boj s svojimi neposlušnimi mišicami in bi morda raje, kot da buljim v hosto, ostal v postelji.

Ampak zdaj sem imel večji problem.

Kakor koli sem obrnil, sta se združili obe stvari: kako k nečemu pristopiš in kaj se ti o tem zdi.

Prvopristopniki bi bili zadovoljni.

Drugopristopniki verjetno tudi.

Mene pa je še vedno malo zeblo.

Če me je zjutraj gledal sosed, si je verjetno mislil, da sem fuknjen.

Zdelo se mu je že lahko tako. Ampak, a ne, to ni moj problem.

Vse je stvar pristopa. Kako k stvari pristopiš.

Tudi če ne pristopiš.