S kolesom in knjigo vstal od mrtvih

Življenje ni potica, življenje so izzivi, prepreke, preizkušnje. V izobilju tudi za našega sogovornika, danes 50-letnega Zvoneta Kozamernika. Na petek, 13. decembra, je bil rojen, zvezde rojenice so že vedele, zakaj, letos pa si je za abrahama podaril knjigo. Svojo lastno knjigo! Ko jo vzame v roke in pogleda naslovnico, vidi na njej fotografijo petnajstletnega fanta, tu prvič v tem pogovoru dramaturško napne lok. Saj mu ga ni treba preveč, življenje je naredilo svoje, vrglo ga je v razburkano morje, med morske pse in pasti. Pa nikogar ne krivi, da je tako. »Prva misel ob pogledu na knjigo? Zagledam sebe, na tej sliki imam 15 let. Takrat se mi je življenje podrlo. Zato sem to sliko dal na naslovnico. To me drži pokonci. Da nisem propadel. Bil sem sam. Znašel sem se v pekarni, namesto da bi pri Olimpiji igral nogomet. Delal sem po šest noči na teden, prišel je še alkohol. Po nočnem delu smo ob pol petih zjutraj pili, pa potem spet popoldne. Alkohol je zmagal ... Nisem redno pil, lahko bi rekli, da sem se občasno nažgal,« naniza dogodke, ki so mu zaznamovali zgodnje najstništvo.

Ni le urbana legenda, ampak dejstvo: Zvone, v Grosupljem je živel v garsonjeri z bratoma in starši, je bil v mladih letih nadarjen nogometaš. V svoje dosežke si šteje, da je pri 12 letih kar 1257-krat zapored udaril žogo, ne da bi ta padla na tla. Glas o nadarjenem fantiču iz Grosuplja je šel do Ljubljane, do Olimpije. A se ni izšlo, pri 15 letih je pol leta treniral, potem pa »zabluzil«, kot se sam izrazi. V najbolj občutljivem obdobju odraščanja, ko je golobradi fantič stopil proti svetu moških, je ostal sam. Starši so se ločili, ko mu je bilo 12 let, en brat je šel z očetom, eden je že živel pri babici, mama je šla po svoje. Zvone se je začel preživljati sam, ob delu je za nogomet zmanjkalo časa, volje. »Bil sem napadalec, občasno tudi vezist, kondicije sem imel kot konj,« navrže, ko se pogovarjamo.

S kolesom je obredel lep kos Evrope, tole je s poti na EP v nogometu, ko je navijal za Kekove v Nemčiji. Foto: Osebni arhiv

Odkril kolo

Pri 18 letih je kot sopotnik v avtu po golem naključju preživel hudo prometno nesrečo; lesen kol mu je skozi vetrobransko steklo prebil desno stran telesa. Imel je zlomljena prsna vretenca, obe lopatici, ključnico, rebra, poškodovana pljuča, male možgane ... Danes je lahko srečen, ker hodi, tega se je moral spet naučiti, v službo ne more, živi od invalidske pokojnine. Po nesreči je bil v komi, sledila je dolgotrajna rehabilitacija, pri bratu in očetu je okreval dve leti. Bil je v mavcu, nekdo mu je moral previjati poškodovane noge. Ko je shodil, je zapustil Dobravo in šel v Grosuplje, zdaj je že četrt stoletja v občini Ivančna Gorica, zadnjih 16 let v Stični. Pred osmimi leti, le kakih 600 metrov proč od prej omenjene nesreče, nova: pretepli so ga. »Tega, kar se mi je zgodilo, ne bom nikoli pozabil, saj si nisem predstavljal, da so Romi zmožni česa takega v kraju, kjer sem preživel svojih prvih 18 let življenja,« pravi in pove, da so ga napadli, surovo pretepli, pet se jih je spravilo nanj. Pretres možganov, znotrajlobanjska poškodba, zlom ličnih kosti in kosti zgornje čeljustnice, površinska poškodba drugih delov glave, hematomi, udarnine, poškodba leve ličnice, pet milimetrov okrušena kost je dolg seznam poškodb, ki jih je utrpel. Lep čas si je lizal rane.

Sprva je šel do Žužemberka, potem pa vse do Atlantika. Foto: Osebni arhiv

Včasih je bil z alkoholom in cigareti na ti, zdaj že sedem let ne pokusi alkohola in ne prižge cigarete. »Saj ne vem, kaj sem iskal v alkoholu: srečo, smeh,« se ozira na leta, ki jih je utapljal v alkoholu. Živi skromno. Najemnina v Stični je normalna. Ko plača vse položnice, mu ostane nekaj evrov za hrano. Borba. Leta 2019 ni odpisal le alkohola in cigaret; to je bilo prelomno leto, saj je začel migati. »Sprva sem hodil, a me vse boli, po teku je še huje. Potem pa sem sedel na kolo. Tako moje poškodovano telo še najmanj trpi. Kolo je bilo moja rešitev. Na kolesu mi vedno dobro misli prepiha. Tu sem začel misliti na dobre in slabe stvari in ljudi. Med vožnjo sem marsikaj v glavi premlel,« prizna. Sprva je ubiral traso do Žužemberka in nazaj do Stične. Leta 2021 jo je mahnil do prijatelja v Bosno in Hercegovino, potem do Neuma. Iz Stične je kolesaril do Beograda in Blatnega jezera, po francoskem Caminu, iz Barcelone do Atlantika, na kolesu je šel v Nemčijo navijat za slovenske nogometaše, ki so igrali na evropskem prvenstvu.

Zgodba o travmi

Ob vsem tem pa je ustvarjal, je človek mnogoterih darov, umetnik. »Od malega rad rišem. Samouk. Že v šoli sem začel, učiti se nisem mogel, risal pa sem rad,« pove. Portreti so njegov zaščitni znak. V oči pade izjemen portret Marilyn Monroe. Pojavila se je ideja, da bi se z likovno razstavo predstavil v Španiji. Zato sta ga tamkajšnji kustosinji prosili, da bi nekaj napisal o sebi. Tja do 30 strani. Prvi pisec, ki ga je prosil, je obupal takoj, drugi na polovici. Pa se je pisanja lotil kar sam. Del svojega zapisa in uvod prej omenjenega drugega pisca je poslal Kseniji Medved, dipl. bibliotekarki specialistki in učiteljici slovenskega jezika. Ni povedal, kdo je kaj napisal. Ksenija je bila navdušena nad Zvonetovim zapisom, spodbudila ga je, marca letos je luč sveta ugledala knjiga, zgodba o travmi z naslovom Kdo je Gringo: Kolo v glavi. Zvone je navdušil, številne sezul tudi zato, ker razkrije, da mu je bilo sedem let, ko je doživel spolno zlorabo. Piše o otroštvu, kolesarskih poteh, nesrečah, kapitalizmu, »ko sem kot suženj delal v pekarni«, tudi o umetnosti. Priznava, da je po kolesu prav knjiga še ena oblika terapije in pri 50 letih obračun z življenjem, recimo prelom na boljšo stran od prve, ki ga je kalila in preizkušala na praktično vsakem koraku.

Velja jo vzeti v roke in se zamisliti. FOTO: Drago Perko

»Zvone je večplastna oseba. Dobro se mi zdi, da je knjigo razdelil na naslove, da lahko sledimo temu, kaj vse se mu je zgodilo. Po eni strani gre za kronološko delo, dejansko pa se ves čas ozira nazaj, kaj vse je doživel. To je predvsem knjiga o travmi in o tem, kako jo preživeti in iti naprej. Ko slišimo, se šele zavemo, da v primeru travmatiziranega človeka ne moreš kar odmahniti z roko. Treba ga je poslušati in si vzeti čas. Tega pa današnja družba nima. Zvone je s svojo knjigo naredil to, da bomo morali poslušati – in se mogoče tudi zamisliti,« je povedala Ksenija Medved, urednica knjige, ki je izšla v nakladi 500 izvodov in jo je že dal prevesti v angleščino. »S tem me podprete pri boljšem življenju. Da lahko mirno ustvarjam naprej. Da grem s kolesom naprej,« se Gringo, tako ga je v otroštvu poimenoval brat, priporoča za podporo in kako donacijo.

Zdaj tudi v angleškem jeziku Foto: Osebni arhiv

Večkrat je že padel, a se je vedno znova pobral. S svojo zgodbo je navdih in tudi opomin. Kako pasji in sebični znamo biti ljudje. »Vse to, kar delam zdaj – to v mojem otroštvu ni obstajalo. Bilo je uničeno in izbrisano,« sklene Gringo. Še to: staršem ni zameril, ker sta ga v ranem otroštvu pustila na cedilu. Piko na i temu letu bo postavil v petek, 19. decembra, ko bo v kulturni dvorani Grosuplje ob 19. uri božični in dobrodelni Gringov koncert avtorske glasbe. Vsa zbrana sredstva bodo namenjena za financiranje prevod knjige v tuje jezike.