

Dokler lahko s pesmijo ali predstavo komu polepšam dan, se mi zdi vredno ustvarjati, pravi Romana Krajnčan. FOTO: Leon Vidic

Romana Krajnčan in Danica Lovenjak FOTO: Leon Vidic

FOTO: Leon Vidic



Ustvarjalka, ob njenih pesmih že desetletja odraščajo generacije otrok, je presenetila z novim družinskim muzikalom in z isto iskrenostjo, ki jo otroci začutijo v trenutku. Kako je Mravljica postala huda, je barvita glasbena pustolovščina, v kateri se prepletajo domišljija, humor in dobro znane pesmi iz njene bogate zakladnice. Muzikal je premierno zaživel v Kinu gledališču Bežigrad, kjer je na sporedu tudi marca in aprila, ustvarjalci pa se z njim odpravljajo tudi na gostovanja po Sloveniji. Skupaj ustvarjajo igrivo in glasbeno razigrano predstavo, v kateri otroci ne ostanejo le gledalci, temveč postanejo del zgodbe. Muzikal ni le predstava za najmlajše, temveč tudi nostalgično srečanje generacij, ki jih že desetletja povezuje glasba Romane Krajnčan. Ob tej priložnosti sva se sredi Ljubljane na sončni terasi pogovarjali o novem muzikalu, ustvarjanju za otroke, sodelovanju z družino in o tem, zakaj prav otroško občinstvo od umetnika zahteva največ iskrenosti. »Ko sem začutila željo, da ustvarim še eno predstavo, ki bo verjetno moja zadnja, se nisem mogla več ustaviti. Ideje, strast in ljubezen do otrok so me pripeljali do tega čudovitega muzikala, da je zaživel,« pove. »Vsakič ko sem z otroki in zanje nastopam, se popolnoma prepustim trenutku. Z lahkoto se povežem z njimi in ta obojestranska energija ter ljubezen sta ključni, da tako rada ustvarjam zanje. Otroci imajo neverjetno sposobnost, da začutijo iskrenost – če jim nekaj podariš iz srca, ti to vrnejo z enako močjo. In prav ta čista energija me vedno znova navdihuje.«
Ko Romana spregovori o glasbi, otrocih in odru, je hitro jasno, da je prav ta svet tisti, v katerem se njena ustvarjalnost najbolj naravno razcveti. V novem muzikalu jo spremljajo ljudje, na katere je izjemno ponosna. »Ekipa z mano na odru je fenomenalna: Veronika Valdes kot Mravljica, Žigan Krajnčan kot Čaroblik in Nace Novak kot Čaroblikova senca. Vsak od njih je v predstavo prinesel svojo energijo, talent in srce.«
Posebno energijo v predstavo prinašajo tudi mladi plesalci iz lokalnih okolij, ki se pridružijo na odru. »Zelo uspešno premiero smo imeli v Kinu Gledališču Bežigrad. Dva dni zapored smo gostovali v Avditoriju Portorož, 6. aprila prihajamo na Bled v Festivalno dvorano. Vabijo nas tudi v druge kraje in res si želim, da bi naš muzikal doživelo čim več otrok in staršev, saj je ustvarjen za skupno družinsko doživetje.« Zgodbo o Mravljici, ki bi rada bila huda, je napisal njen sin Kristijan Krajnčan in se poigral z besedo hud. »Ali je hud tisti, ki se ga vsi bojijo, ali tisti, ki zna biti pogumen, prijazen in se zna opravičiti, če komu naredi krivico? Mravljica ima res fantastično zgodbo.«
Veliko idej, ki jih imata sinova, si jaz niti ne bi upala izpeljati. In če sem iskrena, se ne morem primerjati z njima.
Obenem predstava otrokom na igriv način približa tudi glasbo. »Mimogrede izvemo, kaj je ritem, kakšne so orglice in tuba. Ker je Kristijan vrhunski glasbenik, bobnar in violončelist, je te glasbene pojme imenitno vključil v zgodbo.« Ena od posebnosti muzikala je tudi to, da otroci niso le gledalci. »Odkar nastopam in ustvarjam za otroke, mi je interakcija zelo pomembna. Otroci skozi igro, petje in sodelovanje še bolj doživijo zgodbo in glasbo. Takrat predstava postane njihova, niso več samo gledalci, ampak del dogajanja. Verjamem, da se prav skozi to sodelovanje še bolj povežemo in da takšne izkušnje otrokom ostanejo v srcu še dolgo.«
Ustvarjanje predstave je družinski projekt: glasbo podpisuje njen dolgoletni sodelavec in življenjski sopotnik Lojze Krajnčan, koreografijo in vlogo Čaroblika pa sin Žigan. »Zelo smo povezani, a to ne pride čez noč. Veliko novoletnih banketov sem izpustila in zavrnila marsikatero povabilo, da sem lahko bila doma s sinovoma – da sem jima brala, pela, ju vozila na glasbena tekmovanja in plesne treninge, kuhala vsak dan, da smo se vsi skupaj zbrali ob kosilu.« Prav oni so jo vedno podpirali v njenem ustvarjanju, poudari. »Iskreno, najraje sodelujem z njimi, ker vem, da so vrhunski vsak na svojem področju in da vedno dajo vse od sebe. Žigan se je v tem muzikalu znova izkazal kot izjemen koreograf, prispeval je ogromno kreativnih idej. Zelo sem ponosna na vse tri moje fante.«

Njene pesmi so postale del družinske tradicije. »Moja in Lojzetova glasba je že skoraj ponarodela – ob najinih pesmih sta zrasla tudi Kristijan in Žigan, danes pa jih z veseljem poslušajo tudi vse tri vnukinje.« Z nasmehom prizna, da jo sinova pogosto presenetita s svojo ustvarjalnostjo. »Tako Kristijan kot Žigan imata zelo samosvoj umetniški izraz. Z Lojzetom sva ju vedno spodbujala, da iščeta svojo pot. Veliko idej, ki jih imata, si jaz niti ne bi upala izpeljati. In če sem iskrena, se ne morem primerjati z njima. Tako kot poje in pleše Žigan, si lahko jaz samo želim v sanjah.«
Čeprav so njene pesmi danes skoraj del kolektivnega spomina, tega nikoli ni načrtovala, pravi. »Nikoli si nisem predstavljala in tudi nikoli ustvarjala z namenom, da bi pesmi postale hit. Verjamem, da če otrok ne podcenjuješ in k sodelovanju povabiš največje mojstre besede in glasbe, je to zagotovilo, da se pesmic otroci ne morejo naveličati. No, če skromno dodam, sta tudi moja interpretacija in glas vplivala, da so jih otroci vzeli za svoje.«
Morda prav notranji otrok skrbi, da nikoli zares ne prenehamo sanjati.
Razkrije, da so jo otroci naučili veliko o iskrenosti v umetnosti. »Od otrok se lahko samo učimo. So neposredni, iskreni in hitro začutijo, ali je nekaj pristno ali ne. Če jim verjameš in jih spoštuješ, ti to takoj vrnejo. Zato je ustvarjanje za otroke zame ena najbolj iskrenih oblik umetnosti.«
Ko razmišlja o današnjem času, poudarja pomen skupnih kulturnih doživetij. »Ko bi se le vsi starši zavedali, kako pomembni so glasba, knjige in zgodbe za otrokov razvoj. Ko otroka peljemo v gledališče, ko skupaj poslušamo glasbo ali beremo zgodbo, mu podarimo nekaj zelo dragocenega – skupni čas in skupno doživetje. To so spomini, ki ostanejo za vedno.« Glasba ima po njenem prav posebno moč. »Glasba povezuje in ljudi osrečuje. Res je, da ni otipljiva, a dobra umetnost lahko človeku da ogromno. In vedno velja: ko nekaj lepega daš, tudi veliko lepega dobiš nazaj.«

Kaj jo po vsem, kar je ustvarila, še vedno žene naprej? Na to odgovori z nasmehom: »Dobro vprašanje. Mislim, da je to neka notranja moč, ljubezen do glasbe in otrok. Tako lepo je gledati otroke srečne. In dokler lahko s pesmijo ali predstavo komu polepšam dan, se mi zdi vredno ustvarjati.« Morda pa prav zato v njej še vedno živi tudi tista mala mravljica iz muzikala. »Ta mravljica v mojem muzikalu, ki bi rada bila huda, je pravzaprav moj notranji otrok. Mislim, da ga vsi nosimo v sebi – tisti del nas, ki je radoveden, igriv in pogumen. In morda prav ta notranji otrok skrbi, da nikoli zares ne prenehamo sanjati.« Ko Romana govori o otrocih, glasbi in odru, postane jasno, da v resnici nikoli ni povsem odrasla, nekje med pesmijo, smehom in otroškimi glasovi še vedno živi tista mravljica, ki verjame v domišljijo. In morda je prav zato njena glasba že toliko let doma v otroških srcih.