Sanje o samostojnosti: bo bogata naftna provinca ubrala svojo pot in zapustila kanadsko federacijo?

V največji – po površini seveda – severnoameriški državi Kanadi so po dobrih treh desetletjih spet v nevarnosti, da bi se ena od njenih desetih provinc lahko osamosvojila. V kanadski zahodni provinci Alberta bodo oktobra izpeljali referendum o tem, ali naj ostane del zvezne države ali naj postane samostojna država. Pred dnevi je to presenetljivo vest sporočila premierka Alberte Danielle Smith. Odločitev za referendum je predsednica provincialne vlade sprejela potem, ko sta bili vloženi dve državljanski pobudi, ki sta si vsebinsko povsem nasprotujoči. Prva, ki jo je podprlo več kot 300.000 prebivalcev Alberte, zahteva odločitev o odcepitvi province, medtem ko druga, ki jo je podpisalo kakšnih 400.000 ljudi, zahteva obstanek Alberte v okviru Kanade. Sama je na novinarski konferenci dejala, da bo glasovala za obstanek Alberte v Kanadi.

Glasovanje bo 19. oktobra. Na njem bodo morali prebivalci province odgovoriti na dokaj zapleteno vprašanje. Vprašanje na referendumskem listku se bo namreč glasilo: »Ali bi morala Alberta ostati provinca Kanade ali bi morala vlada Alberte začeti pravni postopek v skladu s kanadsko ustavo za izvedbo zavezujočega pokrajinskega referenduma o tem, ali naj se Alberta loči od Kanade?« Če bi zmagali zagovorniki neodvisnosti, bi morali prebivalci Edmontona, olimpijskega Calgaryja in drugih mest v Alberti še enkrat glasovati, tokrat zares o tem, ali si želijo neodvisnosti.

Separatisti v Alberti so sprožili razpis referenduma o samostojnosti.

Poizvedovalni referendum

Na odločitev za oktobrski, recimo mu, bolj ali manj poizvedovalni referendum, ki lahko potem sproži nadaljnje postopke na poti do samostojnosti Alberte, je vplivalo več dejavnikov. Najprej so privrženci neodvisnosti že pred časom od vrhovnega sodišča Alberte zahtevali, naj razpiše referendum o neodvisnosti, a so se vrhovni sodniki odločili, da zahtevo separatistov zavrnejo, ker na posvetovanjih o neodvisnosti, ki so potekala po mestih in vaseh, staroselske skupine Indijancev niso bile vabljene in niso mogle sodelovati pri odločanju o tej pomembni temi. Sodišče je sicer dovolilo zbiranje podpisov za peticijo o referendumu, a ker jih niso zbirali pri indijanskih skupnostih, saj bi morebitna neodvisnost vplivala tudi na status staroselskih plemen in njihovega ozemlja, je bilo sodišče v končni sodbi neomajno.

To je bila dobra spodbuda za premierko Danielle Smith, ki se že nekaj časa sooča s pritiski zagovornikov samostojne Alberte, naj razpiše referendum; po sodbi sodišča je, očitno že naveličana stalnih pritiskov, dejala: »O prihodnosti Alberte bodo odločali njeni prebivalci, ne sodišča.« S tem je bila kritična tudi do sodnikov, ki so sploh odločali o tem vprašanju, kajti »glas nekaj sodnikov ne more zamenjati glasov skoraj petih milijonov prebivalcev Alberte«. Njena vlada se je sicer pritožila na odločitev sodnikov, a so potem pritožbo umaknili, kajti, kot je dejala Smithova, nadaljnje drezanje bi še poslabšalo zadevo. Separatisti bi kljub odločitvi sodišča nadaljevali pritiske za razpis referenduma, zato se je vlada Alberte na koncu odločila za svojevrstni »posvetovalni« referendum. Zlasti zato, ker je Thomas Lukaszcuk v času, ko se je sodišče ukvarjalo z zahtevo separatistov, zbral 400.000 podpisov za peticijo, ki nasprotuje samostojnosti Alberte.

Mnogi prebivalci Alberte nasprotujejo samostojnosti province.

Na čelu separatističnega gibanja sta Mitch Sylvestre, lastnik trgovine z orožjem iz mesta Bonnyville, in odvetnik iz Calgaryja Jeffrey Rath, ki javno govori, da se že leta ne čuti več Kanadčan. Sta vodilna člana skupine Projekt za razvoj Alberte (Alberta Prosperity Projekt), ki že vrsto let trdi, da gospodarski razvoj Alberte načrtno ovirajo preveč liberalne politike zveznih vlad v Ottawi, kanadski zvezni prestolnici. Alberta je po ekonomski razvitosti tretja najmočnejša kanadska provinca za Ontariom in Quebecom. Njihovo bogastvo temelji na velikih zalogah zemeljskega plina in nafte, in prav prevelika okoljevarstvena varovala, ki jih naftnim in plinskim podjetjem postavlja zvezna vlada v Ottawi, naj bi ovirala še večji ekonomski razcvet Alberte. Trdijo tudi, da zvezna država izkorišča Alberto, saj naj bi v skupni državni proračun vplačevali preveč denarja v primerjavi s tem, kar dobijo iz Ottawe.

Zahodnjaška odtujitev

Kot trdijo nekateri poznavalci razmer na severnoameriški celini, gre tudi za dokaj močno zahodnjaško odtujitev, izraz, ki se že desetletja uporablja za občutek, ki vlada pri mnogih prebivalcih zahodnih kanadskih provinc, da je Ottawa nanje pozabila in jih zanemarja. Zato naj ne bi bili dovolj zastopani v zvezni prestolnici in politiki na vzhodu države. Odvetnik Rath celo pravi, da je Alberta kulturno in gospodarsko veliko bližje sosednjim zveznim državam ZDA kot kanadskim provincam na vzhodu. Rath je skupaj s sodelavci v zadnjih mesecih večkrat obiskal Washington, kjer naj bi se s člani Trumpove administracije pogovarjali tudi o prihodnjem sodelovanju in morebitnih posojilih, ki bi jih prejeli od ZDA, če bi Alberta postala neodvisna.

Mitch Sylvestre je eden od voditeljev separatistov.

Čeprav so separatisti v Alberti zelo glasni, pa jim rezultati javnomnenjskih raziskav ne gredo v prid. Prva raziskava, ki jo je agencija na področju raziskav trga​ Ipsos opravila januarja, kaže, da bi le 28 odstotkov prebivalcev Alberte podprlo neodvisnost; med temi jih je skoraj 20 odstotkov dejalo, da je njihova podpora samostojnosti pogojna, kar pomeni, da niso prepričani, da bi volili v prid separatizmu. Raziskava, ki jo je marca opravila agencija Abacus Data, kaže podobno, saj naj bi samostojnost Alberte podprlo le 26 odstotkov ljudi. Raziskava, ki jo je prejšnji mesec naredila kanadska javna televizija CBC, je to še potrdila: samostojnost Alberte za zdaj podpira manj kot tretjina prebivalcev te za zdaj še kanadske province.

Premier Kanade Mark Carney in premierka Alberte Danielle Smith nasprotujeta samostojnosti Alberte.