Šavrinke: po vojni so obveljale za tihotapke

Spomin na jajčarice že desetletja aktivno ohranja Kulturno društvo Šavrini in anka Šavrinke iz Gračišča. Društvo, ki letos praznuje okroglih 30 let delovanja, je v Marezigah nedavno znova obudilo spomin na ženske iz istrskih vasi, ki so nekoč peš, z velikimi pletenimi košarami – plenirji – na glavi, zbirale in preprodajale jajca v Trstu. V osrednji Istri so jajčarice krstili za Šavrinke, saj so bile – tako so pravili na Hrvaškem – doma iz Šavrinije. Za tamkajšnje prebivalce je ta pokrajina torej obstajala, čeprav se jajčarice same niso opredeljevale za Šavrinke. V ta zahtevni poklic so jih uvajale družinske članice – mame, babice, tete in svakinje –, ki so svoje znanje in izkušnje predano prenašale iz roda v rod.

V jajčarstvo uvajale hčere

Jajčarice so bile aktivne od konca 19. stoletja pa vse do druge svetovne vojne, nekatere med njimi celo kasneje. Ko so možje odšli na fronto, so ženske ostale same s starejšimi družinskimi člani in otroki. »V družinah je bilo tudi po deset ali dvanajst otrok, ki jih je bilo treba prehraniti,« je zahtevne razmere opisala predsednica društva Marija Knez. Prav zato so Šavrinke, ki so bile odgovorne za preživetje številnih družin, v jajčarstvo uvajale hčere, ki so kasneje nadaljevale njihovo pot. »Od mladih nog, nekatere vse do starosti, so hodile po jajca v Istro. Takrat, ko še ni bilo delitve na slovensko in hrvaško Istro,« je dodala predsednica društva. Jajčarice so izhajale iz številnih istrskih krajev, med drugim iz Kubeda, Gračišča, Smokvice, Dola pri Hrastovljah, Hrastovelj, Trušk, Trska, Boršta, Nove vasi, Loparja, Pomjana, Marezig in Svetega Petra.

Na pot v osrednjo Istro so se podale v vsakem vremenu. Kot sta v knjigi Popotovanje po poteh Šavrinke Marije zapisali avtorici, etnologinji Špela Ledinek in Nataša Rogelja, so iz Gračišča in Kubeda potovale po dveh glavnih poteh – proti buzetskemu in motovunskemu koncu. Pot do tja je trajala šest ali sedem ur. Nato so po dva ali tri dni hodile od hiše do hiše in zbirale jajca. Dragocena pričevanja je za knjigo prispevala tudi Šavrinka Marija Franca, ki je med obema vojnama predano opravljala to obrt; njena trgovska pot je vodila od Gračišča do Buzeta in nato vse do Trsta. Vračale so se k istim družinam, s katerimi so stkale zaupanje. V posameznih vaseh so imele stalne hiše, kjer so jih jajca že redno čakala. Med istrskim prebivalstvom so bile dobro sprejete, saj so tamkajšnji ljudje prav tako živeli revno in so si pomagali med seboj. Gostitelji so popotnicam odstopili hrano in prenočišče, Šavrinke pa so jim jajca plačale z denarjem ali pa so jim v zameno zanje iz Trsta prinašale naročene vsakdanje potrebščine – riž, sladkor, žajfo, sukanec za krpanje, petrolej, bombaž, volno, gumbe, igle in drugo blago.

Do Trsta v trdi temi

»Od hiše do hiše in od vasi do vasi so polnile plenir, v katerega je šlo tudi do 300 jajc,« izjemne številke opisuje Marija Knez. Tiste Šavrinke, ki so se na pot odpravile z oslom, pa so v platnene vreče, obešene čez oslička – bisage –, naložile celo do 1300 jajc. Da se tovor med dolgo in tresočo se potjo ne bi razbil, so jajca zaščitile s slamo. Na dno bisag so najprej položile trdo podlago, nato pa izmenično zlagale plasti slame in jajc. Ob straneh so slamo tesno potlačile in tako občutljiva jajca med potjo uspešno obvarovale pred udarci, postopek natančno povzemata etnologinji v knjigi.

Odpravile so se domov, od koder pa so proti Trstu nemalokrat odšle kar isto noč. Na koncu vasi so se zbrale in šle skupaj v Italijo, za pot od doma do Trsta so potrebovale približno pet ur. Prehodile so jih v trdi temi, prvi del poti pa so tradicionalno posvetile molitvi. Na tržaško tržnico so prispele zgodaj zjutraj, saj so želele blago prodati čim prej.

Tiste najbolj iznajdljive so imele stalne odjemalce – pekarne, mlekarne in trgovine –, ki so naenkrat odkupili večje količine. Nekatere so tovor prodale mlekaricam, ki so jajca nato skupaj z mlekom raznašale po hišah, druge pa so jih na drobno ponujale posameznim kupcem. Eno od prodajnih mest je bil Trg Garibaldi, kupce pa so iskale tudi pred tržaško pokrito tržnico, ob morju in pri tamkajšnji tovarni. Ko so izpraznile plenirje in bisage, so nakupile vse, kar so jim naročili domačini v osrednji Istri in kar so potrebovale za lastno gospodinjstvo. Nazaj so prinašale petrolej, sol, olje, včasih pa tudi tobak za može in bombone za otroke. Po kakšnih dveh dneh so se znova podale na pot. »Sčasoma, ko so se razmere spreminjale, so Šavrinke prenehale hoditi po jajca. Tistim, ki so to počele še po drugi svetovni vojni, pa tega niso več dovolili, saj so jih preganjali karabinjerji,« je pojasnila Marija Knez. V očeh novih pravil so te predane ženske postale tihotapke.

Skozi pesmi in zgodbe

V Kulturnem društvu Šavrini in anka Šavrinke se še kako zavedajo pomena ohranjanja kulturne dediščine in pristnega istrskega narečja, tudi skozi pesmi in zgodbe. »Veliko jih je zapisala pokojna ljudska pisateljica Marija Franca iz Gračišča, ki je pred smrtjo izdala tri knjige. Pisatelj Marjan Tomšič je o Šavrinkah napisal roman, o njih pa je pisal tudi duhovnik iz Kubeda Alojz Kocjančič,« je dodala predsednica društva. Pečat pa so Šavrinke pustile tudi v likovni umetnosti. Kipar Jože Pohlen je tako v svoji rojstni vasi Hrastovlje leta 1990, ob 500-letnici fresk, postavil mogočen kip Šavrinke s plenirjem na glavi. V delih vseh teh umetnikov Šavrinka ostaja večni simbol istrske ženske – njen lik izkleše podobo poguma, vzdržljivosti, delavnosti in neskončno požrtvovalne matere.

V jubilejnem letu je društvo pripravilo bogat niz dogodkov, s katerimi želijo neprecenljivo dediščino Šavrink približati vsem generacijam. Praznovanje so odprli že na slovenski kulturni praznik, naslednje večje srečanje pa bo v soboto, 27. junija, na igrišču v Movražu. Tam bodo v sodelovanju s tamkajšnjim prostovoljnim gasilskim društvom priredili Poletni večer šavrinskih odmevov, kjer bodo poleg članov društva nastopili še harmonikarji in klapa Semikanta ter drugi.

Jeseni, natančneje 27. oktobra, bo sledil celodnevni strokovni simpozij z naslovom Šavrinka – od poti do besede, ki nastaja v sodelovanju s Turističnim in kulturnim društvom Šavrinka. Posvečen bo literaturi in umetnosti, ki opevata te istrske ikone, v okviru dogajanja bodo pripravili tudi lutkovno predstavo Šavrinke. Praznovanje pod krovnim imenom Preteklost navdihuje sodobnost bodo slavnostno sklenili 14. novembra v Gledališču Koper. Na odru bo med drugimi nastopil pevec Gregor Ravnik, premierno pa bodo predstavili tudi sodobno plesno predstavo Plenir, s katero bodo umetniki skozi gib in izrazni ples počastili spomin na izjemne istrske ženske.