Sem kot švicarski nož

Mojca Fatur je gledališka, filmska in televizijska igralka, ki svojo kariero že od začetka gradi na poglobljenem razumevanju človeka in natančnem odnosu do igre. Po študiju na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo je ustvarila obsežen in raznolik opus vlog, v katerih se njena igralska prezenca kaže kot preplet psihološke natančnosti, notranje napetosti ter posebne mešanice topline in lucidnosti. Ne glede na medij ostaja zvesta istemu izhodišču: igrati pomeni biti prisoten, poslušati in razumeti. Njena osebna pot je v zadnjih letih postala bližja tudi širši javnosti zaradi odprtega, a zadržanega govora o soočenju z boleznijo kostnega mozga. Izkušnja, ki je ne skriva, a je tudi ne razkazuje, je bistveno preoblikovala njen odnos do časa, telesa in ustvarjanja. V njeno delo je vnesla več tišine, zavedanja minljivosti in zavestnega izbora vlog in ustvarjalnih okolij. Kot poudarja, so odnosi tisti, ki na koncu edini zares štejejo. Trenutno jo gledamo v predstavi Veličastna! ob Poloni Vetrih in Niku Škrlecu v režiji Matjaža Latina, ki je nastala ob 25-letnici gledališkega odra v BTC City. Uprizoritev se seli v Maribor in druge kraje po Sloveniji. Zgodba o Florence Foster Jenkins, ženski brez posluha, a z neomajno vero vase, v Mojčinem igralskem soustvarjanju dobi poseben pomen: kot poklon vztrajnosti, notranji moči in pogumu, da slediš lastni poti – tudi takrat, ko ta ni samoumevna.

Gospa Fatur, ko danes pomislite na besedo veličastno, kakšen prizor, občutek ali življenjski trenutek vam zasije pred očmi, je to odnos med igralcem in publiko, trenutek, ko gledalec vzklikne, ali morda neki osebni uvid, ki ga ima prav vsak izmed nas?

Najpogosteje občutek veličastnosti doživim v naravi, ko osupnem nad lepoto in perfekcijo stvarstva; ob sončnem vzhodu, na svežezapadlem snegu, gladini morja po nevihti … takrat res ostanem brez besed, kar je zame redkost, in samo uživam v trenutku.

V predstavi sodelujete z izjemno močno igralsko ekipo, v katero vsak prinaša svoj izraz in energijo. Kako ste znotraj te dinamike našli svoj umetniški jezik, da je skupna odrska podoba postala naravna, a hkrati izjemna?

Polona Vetrih in Nik Škrlec sta izjemna umetnika in krasna človeka, ki me vsak po svoje navdihujeta. Rada se učim od takih kolegov. V predstavi Veličastna! igram tri vloge, kar je svojevrsten izziv. Celoten proces se je odvijal zelo spontano.

Kot umetnica pogosto vnašate subtilne čustvene prehode – od tihega nasmeha do globlje refleksije. Kako intuitivno zaznavate, kdaj postaviti humor v ospredje in kdaj dovoliti tišini, da pove več kot besede?

Do neke mere to lahko narekuje že tekst sam, potem so tu še režijski napotki, najpomembnejši pa je zagotovo notranji občutek igralca. Čar gledališča je tudi v tem, da niti ena ponovitev ni enaka drugi. Tišina, smeh in paleta čustev se dozirajo glede na vzdušje v dvorani, ki ga soustvarjamo skupaj z gledalci. Kot bi na vajah skuhali krasno jed, ki jo vsakič čisto malo drugače začinimo.

Režiser Matjaž Latin slovi po zelo specifičnem in odprtem pristopu. Kako je njegovo delo vplivalo na vaš odnos do igre in vašo sposobnost prisotnosti na odru?

Z Matjažem je lepo delati, ker ima posluh za igralca in kljub kakšnim nepredvidenim zapletom vedno ostaja miren in spoštljiv. Ima neverjeten čut za komiko in detajle. Všeč mi je, ker si drzne stopiti iz okvirov in poseči tudi po bolj nekonvencionalnih rešitvah.

V Veličastna! ste del zgodbe, ki govori o vztrajnosti in notranji moči. Kako se vam zdi, da ta tema presega gledališki oder in nagovarja gledalca v njegovem vsakdanu?

Predstava je kar naprej razprodana in vsak večer smo deležni aplavzov na odprti sceni ter pristnega veselja in »navijanja« za Florence. Med študijem predstave smo se veliko pogovarjali o tem, ali je prav, da ljudje brez posluha javno nastopajo in ali gre pri množicah, ki spremljajo Florence, zgolj za posmeh ali ob njej publika dejansko občuti kaj globljega. Mene je vsekakor navdihnila s svojo vztrajnostjo in brezkompromisnim sledenjem sanjam.

Ko ste med vajami, ne glede na tekst ali konvencijo, doživeli trenutek, ki vas je presenetil ali ganil, kako ste takšno izkušnjo prenesli v svojo igro ali razmišljanje o tem, kaj pomeni biti prisoten kot igralka?

Mislim, da se nam igralcem stvari odvijajo bistveno bolj spontano in intuitivno, kot si morda večina predstavlja. Vsaj jaz na vajah ne doživljam kakih globokih aha momentov. Najbolj čarobni so trenutki, ko se vse poklopi in na odru zadihamo kot eno. Ko odrska resničnost postane enako resnična kot vsakdanje življenje. To je poseben občutek.

Če nisi zavestno prisoten, te zlahka potegne v svoje kolesje, kjer kot hrček neprestano nekam hitiš, meni. FOTO: Voranc Vogel

Mnogi gledalci energijo predstave zaznavajo zelo intuitivno. Kaj najpogosteje pride do vas iz občinstva – smeh, tiha zbranost ali spontana empatija – in kako to vpliva na vaše nadaljnje igralske odločitve?

Zanimivo je, kako različno se publika v različnih krajih odziva na iste stvari. Tam, kjer se nekje na ves glas krohotajo, nas drugje lahko pričaka smrtna tišina. In obratno. Če je publika pri komediji slabše odzivna, se rado zgodi, da igralci radi pritisnemo, kot bi na silo želeli izsiliti smeh. In to nikoli ne obrodi prav sladkih sadov.

Včasih prav tisti majhni trenutki, ko gledalec pomisli na lastno življenje, najbolj ostanejo v spominu. Kako se kot igralka soočate z odgovornostjo, da lahko ponudite takšno refleksijo ali širši čustveni uvid?

Kot igralka poskušam biti na odru čim bolj prisotna in iskrena. »Glumatanje« vzpostavi neko nevidno prepreko med igralcem in gledalcem. Če želim, da se notranji svet lika, ki ga igram, kakor koli dotakne gledalca, je moja iskrena prisotnost ključnega pomena.

V karieri ste se že srečali z najrazličnejšimi izzivi, tako na odru kot v življenju. Kako se vaša osebna izkušnja prepleta z umetnostjo – če gledališče ni le prostor zabave, ampak tudi refleksije in čustvene razsežnosti?

Mojca igralka in Mojca v vsakdanjem življenju sta v resnici ena in ista oseba. Vse, s čimer se soočam v življenju, zagotovo hote ali nehote najde svoj odblesk v vlogah, ki jih odigram. Najbolj očitno sem to začutila, ko sem prvič postala mama. Dimenzije materinstva so popolnoma spontano in globoko pregnetle moje vloge.

O vaši osebni poti je znano, da ste jo morali prepletati z izkušnjo bolezni kostnega mozga in težkimi trenutki, ki so vas vodili prek diagnoze mielodisplastičnega sindroma, kar ste kasneje uspešno premagali in popolnoma ozdraveli. Kako se izkušnja s tako resno boleznijo pozna na vašem odnosu do umetnosti in gledališča?

Bolezen me je naučila, da so edino, kar resnično šteje, odnosi z našimi bližnjimi. Vse drugo, pa naj bo še tako navdihujoče in pompozno, pride in gre. Rada imam svoj poklic, a še raje imam tihe sprehode v naravi, srčna druženja s prijatelji in prosti čas z družino.

Ne izgubljaj časa za ljudi in stvari, ki si te ne zaslužijo, svetuje. FOTO: Voranc Vogel

Ob tej izkušnji ste del svoje poti pospremili tudi v razmislek o potrpežljivosti, notranji moči in iskanju ravnovesja; kako mislite, da se te življenjske lekcije odražajo v vlogah, ki jih izbirate oziroma v pristopu do občinstva?

Že leta sprejemam samo projekte, ki me nagovorijo bodisi zaradi kakovosti bodisi zaradi dobre ekipe. Možnost delati z ljudmi, v družbi katerih mi je lepo in s katerimi so vaje prežete s smehom ter zanimivimi pogovori, se mi včasih zdi pomembnejša kot sprejeti renomiran umetniški projekt, v katerem sodelujejo sami težaki.

Vaše soočanje z boleznijo ni bilo samo fizično, govorili ste tudi o tem, kako se spopasti s temi trenutki v mislih, občutkih in strahu. Kako to vpliva na vaš notranji kompas, vašo sposobnost empatije in pristop k vlogam?

Pomembno je, da kot igralka ohranjam prepustnost med svojim zasebnim življenjem in poljem ustvarjalnosti, v katerem se srečujem z liki, ki jih obujam v življenje. V resnici je vse prepleteno. Tako kot moje življenjske izkušnje vplivajo na moje ustvarjalne procese, tudi moje vloge in ustvarjalni procesi vplivajo name. Tudi jaz iz umetniških projektov izstopam drugačna, bogatejša za marsikateri uvid.

Ko gledate nazaj na čas zdravljenja in posledične premike v življenju, ali obstaja trenutek, ki vam danes daje posebno moč ali motivacijo, da še naprej ustvarjate in se predajate umetnosti?

Mislim, da noben umetnik ne potrebuje posebne motivacije, da bi ustvarjal. To je klic, ki prihaja iz globin duše. Je poriv, ki se mu težko upreš. Edinole roki in urniki znajo malce udušiti moj ustvarjalni duh.

Partnerstvo z umetnikom, kot je Klemen Slakonja, ki je z glasbo izražal izkušnje iz vašega skupnega življenja, denimo v pesmi How Much Time Do We Have Left, prinaša posebno dinamiko. Kako ste doživeli, da je vaša življenjska izkušnja postala navdih za tako oseben umetniški izraz?

Klemen mi je pesem prvič predvajal v kopalnici med večernim umivanjem zob. (Smeh.) Spomnim se, da me je globoko ganila – pesem in njegova tiha, mila podpora, ki jo je prelil v glasbo.

Ne izgubljaj časa za ljudi in stvari, ki si te ne zaslužijo, svetuje. FOTO: Voranc Vogel

Ko premišljujete o tem, kako vaša zgodba in partnerjeva pesem poudarjata minljivost in pomen časa z najbližjimi, katera misel ali občutek v vas danes najbolj odzvanja, ko pomislite na tisto obdobje?

V zadnjem času je zbolelo precej ljudi, ki jih poznam. Nekaj mojih bližnjih je celo izgubilo njim ljube ljudi. Zato trenutno pogosto premišljujem o minljivosti, pa tudi o tem, kolikokrat zapravljamo dragocene trenutke za sekiranje s popolnoma nepomembnimi stvarmi. Tempo sodobne družbe je vedno bolj neprizanesljiv. Če nisi zavestno prisoten, te zlahka potegne v svoje kolesje, kjer kot hrček neprestano nekam hitiš.

V tem kontekstu vaš odnos s publiko ni le odrski stik, ampak nekakšna deljena pot čustev in uvida. Kako vidite vlogo umetnika, ki ne le zabava, temveč tudi odpira globlje dimenzije razmišljanja pri gledalcu?

V resnici prav smeh in zabava pogosto tako razorožita gledalce, da postanejo precej bolj dojemljivi za globlje uvide. Dobra komedija te ne le nasmeji in sprosti, ampak te lahko tudi sooči z marsikatero resnico, ki ji običajno nisi pripravljen pogledati v oči.

Vaša ustvarjalna pot vključuje različne medije, gledališče, film, sinhronizacijo in tudi literarno izpoved. Kako doživljate ta razširjeni spekter umetniškega izraza?

Navdihujejo me različni mediji in v vsakem se lahko izrazim drugače. Zato se ne želim omejevati in ostajam odprta za nove možnosti. Kdo ve, kam vse me bo še poklicalo.

Če bi morali svojo ustvarjalno pot opisati z eno metaforo ali slikovnim izrazom, kaj bi izbrali in zakaj?

Sem kot švicarski nož – priročna in uporabna v različnih umetniških projektih.

Gledališče BTC praznuje 25 let. Kako kot del te pomembne scene razumete veličastnost gledališča ne le kot dogodek, temveč tudi kot življenjski prostor, kjer se energija zgodb sreča s človeškimi izkušnjami?

SiTi Teater je čaroben prostor, ki daje zavetje različnim ustvarjalcem in nadvse raznolikim projektom. Povezuje mlade, manj mlade in malo starejše ter lepoto gledališča približa tudi tistim, ki sicer vanj ne zahajajo. Pri tem ohranja iskren izraz in se ne zadovolji s komercialnimi puhlicami.

Ko premišljujete o prihodnosti in o tem, kaj še želite izraziti oziroma ustvariti, kateri aspekt vaše umetniške rasti še čaka, da se razširi ali preobrazi?

Misel na pisanje me zadnje čase zelo navdihuje. Rada bi dokončala še nekaj slikanic, ki sem jih v obliki osnutkov pospravila v predale. Nagovarja me tudi scenarij za miniserijo. Pa mladinski roman. V resnici mi po glavi roji cel kup idej.

Na koncu: če bi danes imeli priložnost svojim najbližjim, občinstvu ali lastnemu jazu posredovati eno poanto o življenju, umetnosti in pomenu časa, kaj bi to bilo?

Ne izgubljaj časa za ljudi in stvari, ki si te ne zaslužijo. Bodi iskren do sebe, prisluhni si in odločno postavi meje. Čim več se smej in čim več časa preživi v družbi tistih, ob katerih si lahko res ti.