Sem zgodba o preživetju

Skupaj je lažje nositi. Tako je svoja brezplačna, 90 minut trajajoča srečanja, ki bodo v Paviljonu Jureta Robežnika na Brdu v Ljubljani vsak tretji torek v mesecu, prvo bo 17. februarja ob 18. uri, naslovila Ana Kordeš, mednarodna akreditirana coachinja in mentorica pri evropski zvezi za coaching (EMCC). Kot pravi, se bodo na srečanjih pogovarjali o tem, kako živeti z izgubo in kako po njej postopoma najti svojo pot naprej.

Prvi dve leti na avtopilotu

Ana namreč še kako dobro ve, kako je živeti z izgubo, saj je avgusta 2020 v reki Soči utonil njen deset let star sin Jaša. Prvi dve leti, pojasnjuje, sta zaviti v meglo, njena družina je živela na avtopilotu. Ko je Jaša umrl, je bil njen najmlajši sin star komaj osem mesecev, ima še dva sinova, eden zaključuje gimnazijo, drugi je osnovnošolec. Od leta 2009 ima prevajalsko agencijo, a je po Jaševi smrti želela početi nekaj, kar bi jo bolj izpopolnjevalo.

Anino levo roko krasi risbica, ki ji jo je Jaša podaril ob materinskem dnevu. FOTO: Gordana Stojiljković

»Iskala sem drobce utehe, zato sem se sprva lotila vrtnarjenja. Morda se sliši smešno, a takrat sem spoznala, da ti drobci utehe odpirajo vrata k olajšanju. Danes vem, da je bil to ključni trenutek, ko sem se zavestno odločila za spremembo. Da moram v sebi najti tisto, kar mi bo dalo neki smisel in me peljalo naprej. Potem sem ugotovila, da imam najlepše spomine na čas, ko sem študirala. In sem se znova vpisala na faks,« pripoveduje Ana, ki je ravnokar zaključila pisanje magistrske naloge, v kateri je raziskovala etične dileme v coachingu.​ Ta jo je pritegnil, ker gre za partnerski, nehierarhičen proces med coachem in klientom. »Na srečanjih ne bom govorila, kaj je prav, kako je treba žalovati, kajti vsak posameznik žaluje na svoj način. Na srečanjih bom pomagala žalujočim do razumevanja svojih čustev, do uvidov, kratkih korakov, premikov naprej, sprememb starih vzorcev,« pravi sogovornica.

Žalovanje ni patologija in coaching ni terapevtski proces, kljub temu se ji zdi zelo pomembno, da se prepozna, ali se pri žalujočem vzpostavlja komplicirano žalovanje. »Ali naj se coaching nadaljuje ali je treba mogoče poiskati neko drugo obliko podpore? Poleg tega pri žalovanju ne gre nujno za smrt človeka, lahko žaluješ za zvezo, odnosom, po selitvi, menjavi službe, izgubi zdravja. Vzorci žalovanja so namreč zelo podobni, človeka pa žalovanje lahko globoko spremeni,« pojasnjuje sogovornica.

Saj bo bolje, imaš še tri otroke

O žalovanju obstaja ogromno mitov, nerazumevanja, kako se v bistvu odzivati žalujočim, kaj reči, česa ne. Čeprav morda dobronamerni, so odzivi lahko zelo napačni, opozarja. »Velikokrat sem slišala, 'saj bo bolje, saj imaš še tri otroke'. To bi me moralo dvigniti? Ni bil edini otrok, bil pa je edinstven,« pravi Ana. »Nihče ne ve, kako me je bolelo, ko so me leto po smrti sina, ko sem še vedno nosila črnino, vprašali, ali mi je kdo umrl. Ja, jaz še vedno žalujem. In ravno to je ta stigma, s katero se srečujemo tisti, ki žalujemo. Po enem letu bi torej morala reči okej, črno dol, zdaj je konec žalovanja,« pripoveduje.

Žalujoči niso zlomljeni, da bi jih bilo treba popraviti, potrebujejo pa prostor, kjer so sprejeti v vsej svoji bolečini. FOTO: Valentina Shilkina/Getty Images

Večina ljudi pozna teorijo o fazah žalovanja, a to so davno preživete teorije, poudarja. »Žalovanje pri vsakem človeku poteka na svojstven način. Žalovanje je dinamičen proces, ko imamo trenutke, ko govorimo in razmišljamo o stvareh v prihodnosti, in trenutke, ko se spominjamo umrle osebe. Temu pravimo oscilacija. A te stvari so ljudem tuje. Zakaj? Ker je smrt tabu. O smrti se ne govori, potiska se jo na stran, ne tiče se nikogar, čeprav se bo prav vsak od nas najmanj enkrat v življenju srečal z njo,« pripoveduje. »Ljudje se izogibajo pogovorom o umrlih, da žalujočih ne bi spomnili nanje. A s tem brišemo njihovo življenje, njihov obstoj,« pojasnjuje, zato se njena družina Jaše spominja tako rekoč vsak dan.

O vsem tem in še več boste izvedeli na brezplačnih srečanjih na Brdu. »Nihče, če se še tako trudi, bolečine žalujočim ne more odvzeti. Žalujoči niso zlomljeni, da bi jih bilo treba popraviti, potrebujejo pa prostor, kjer so sprejeti v vsej svoji bolečini. Namen na srečanjih torej ne bo 'popraviti' žalovanja, temveč ga razumeti, mu dati mesto in ob njem postopoma najti način, kako živeti naprej. Kolega mi je pred časom dejal, da sem zgodba o uspehu. Nisem. Sem zgodba o preživetju.«