Slovenski knjižni sejem – med 24. in 30. novembrom bo potekal na Gospodarskem razstavišču – je dogodek, na katerem se že od leta 1972 predstavljajo slovenski knjižni založniki. Letos naj bi jih bilo več kot 110. V času pred sejmom smo se hoteli dokopati do nekaterih najbolj aktualnih številk na področju knjige in naših bralnih navad, a ni bilo najlažje. Po reviziji statistike kulture leta 2016 je Statistični urad RS (Surs) prenehal natančnejše spremljati to nacionalno izjemno pomembno področje.
Najbrž je zadnja temeljita raziskava o bralni kulturi in nakupovanju knjig v Sloveniji tudi zato trčila ob pomanjkanje natančnejših knjižnih statistik na nacionalni ravni. Miha Kovač, eden izmed avtorjev te raziskave (Knjiga in bralci VII): »Podatki o prodaji knjig so zato zgolj približni oziroma jih velja razumeti kot podatke, ki nakazujejo trende v dejavnosti, ne pa tudi natančnega zdravstvenega stanja panoge.«
Tistih, ki v letu dni ne preberejo niti ene knjige, je 42 odstotkov, tistih, ki jih preberejo več kot tri na leto, je 33 odstotkov.
Miha Kovač je bil eden izmed avtorjev zadnje temeljite raziskave o bralni kulturi in nakupovanju knjig v Sloveniji. FOTO: Leon Vidic
Upad bralnih navad
O zdravstvenem stanju naše knjige in naše bralne kulture smo zato povprašali Gajo Kos, kritičarko, publicistko in prevajalko, pisateljico že skoraj ponarodelih Grdavšev, tudi predsednico Bralne značke. Takole je dejala: »Želela bi si, da bi bila bralna kultura boljša. Da rezultati raziskav kažejo, da se manj kupuje in tudi manj hodi v knjižnice, že ni spodbudno. V marsikaterem sodobnem zasebnem prostoru ne bomo našli več nobene knjižne omare, kar kaže na to, da posedovanje knjige ni več vrednota in statusni simbol ter da knjige niso več predmet poželenja. Časi, ko je bilo običajno, in to ne glede na profesijo, da si imel doma vsaj majhno knjižnico, so, žal, mimo.«
Zdelo se je že alarmantno, ko se je med letoma 2014 in 2019 število popolnih nebralcev tako skrb vzbujajoče povečalo s 45 na 49 odstotkov, a se je ta trend na srečo le ustavil. Tistih, ki v letu dni ne preberejo niti ene same knjige, je zdaj nekoliko manj, 42 odstotkov. Tistih, ki preberejo več kot tri na leto, je 33 odstotkov. Kljub temu pa se je število bralcev, ki preberejo več kot deset knjig na leto, leta 2024 v primerjavi z 2019. zmanjšalo za skoraj tretjino! »Upad bralne pismenosti, ki ga je pokazala raziskava PISA, je zato povsem v skladu z upadanjem bralnih navad in usihanjem knjižnega trga,« je ugotavljal Miha Kovač.
Število bralcev, ki preberejo več kot deset knjig na leto, se je leta 2024 v primerjavi z 2019. zmanjšalo za skoraj tretjino!
Knjižni sejem bo v ponedeljek odprl vrata. FOTO: Blaž Samec
Slovenski knjižni trg se je med letoma 2014 in 2018 skrčil z 72,2 na 67,5 milijona evrov, danes smo pri 65 milijonih. »To ustreza približno petim milijonom prodanih knjig, od tega je milijon učbenikov,« je dejal založnik in soavtor raziskave Samo Rugelj. »Glede na to, da smo imeli tudi nekaj inflacije, pa realno gledano to pomeni padec.« Pa četudi je v zadnjem desetletju, kot pravi, tudi pri nas opazen povečan interes za domače avtorje, še posebno za tiste, ki imajo že zgrajeno bralno občinstvo. Menda je opazen tudi premik knjižnih programov leposlovnih založb proti lahkotnejšim, žanrskim vsebinam. Na to kažejo tudi prodajne lestvice, na katerih so pri nas z naskokom najbolj priljubljeni priročniki in knjige izpod peresa avtorjev, ki so medijsko bolj izpostavljene osebnosti. Med desetimi najbolj prodajanimi knjigami v Mladinski knjigi je bilo nazadnje sedem priročnikov in tri knjige, ena o Aniti Ogulin, druga o Manci Košir, tretja pa o Slovencu, ki je bil v Venezueli obsojen na 15 let zapora.
Morda pa je knjižni trg na slabšem tudi zaradi draginje: če je povprečna cena posameznega izvoda leta 2015 znašala 19,64 evra, je bila lani že 24,57 evra.
Branje proti zaslonom
Skrb vzbujajoč podatek pa je tudi to, na kar je opozorila že Gaja Kos, da smo priča izrazito negativnemu trendu pri posedovanju knjig, zaradi česar so se tudi domače knjižnice v zadnjem desetletju opazno zmanjšale. Čehi, ki so po prihodkih primerljivi s Slovenijo, imajo v povprečju dvakrat več knjig v domači knjižnici. O tem govori tudi delež tistih Slovencev, ki imajo doma več kot 200 knjig in je v zadnjih desetih letih s 17 odstotkov strmoglavil na 9, ter tistih, ki imajo doma manj kot 50 knjig, ta pa se je zvišal za pet odstotkov. Samo za primerjavo: slovenske domače knjižnice štejejo v povprečju 127 knjig; Estoncem, ki so na vrhu in imajo doma v povprečju po 218 knjig, sledijo Norvežani z 212 knjigami.
V marsikaterem sodobnem zasebnem prostoru ne bomo našli več nobene knjižne omare.
In če smo že pri Norvežanih: na Norveškem bere otrokom kar 75 odstotkov staršev. Zanimivo je, da je prav to, da starši več berejo svojim otrokom, tudi eden redkih pozitivnih trendov, ki ga je zaznala zadnja slovenska raziskava o bralni kulturi in nakupovanju knjig; a pozor, kljub temu to počne še vedno samo 37 odstotkov slovenskih staršev. Ne glede na to je Kosova prepričana: »Mislim, da je eden bistvenih ukrepov za dvig bralnih sposobnosti med otroki prav ozaveščanje staršev o pomenu branja (otrokom); na tak način nastajajo bralci, ki bodo lahko naprej spodbujali nove bralce … Raziskave kažejo, da je precej večja verjetnost, da se bo bralec, četudi se od knjig v nekem obdobju za nekaj časa loči, k njim pozneje vrnil, če ima trden bralski temelj iz otroštva. A bistveno vprašanje je vendarle, zakaj nekdo branje sploh prekine. Ugibamo, da je to povezano z večjimi zahtevami v šoli in v obšolskih dejavnostih, s pomanjkanjem časa, prav gotovo tudi z zasloni.«
Unikatna Bralna značka
Na Portalu za založnike smo lahko razbrali, da je bilo lani izdanih nekaj čez 5200 knjig in brošur. Podatki še vedno niso popolni. Popolnega podatka niti Gaja Kos ne more imeti. Ima pa tistega s področja otroškega in mladinskega založništva, ta pa pravi, »da je v preteklem letu izšlo nekaj več kot 1000 knjig za otroke in mlade, od tega 86 odstotkov leposlovnih in 14 odstotkov poučnih, 39 odstotkov izvirnih slovenskih in 61 odstotkov prevedenih«. Spomnila se je knjižnega sejma izpred nekaj let, tedaj še v Cankarjevem domu, ko se je nad prodajo knjig prenekateri založnik močno pritoževal, med njimi pa ni bilo takih, ki so prodajali zvečine knjige za otroke. »Kar kaže na to, da bodo odrasli kupci prej začeli varčevati na sebi kot na otrocih in da se nemara v kriznih časih nekoliko bolje piše prav temu sektorju.«
Na knjižnem sejmu se družijo mladi in malo manj mladi bralci. FOTO: Voranc Vogel
Da je otroške in mladinske bralne vznesenosti še vedno dovolj, je gotovo kriva tudi Bralna značka: gre za svetovni unikum, saj tako množičnega in tako organiziranega spodbujanja branja po celotni državi, pa še s takšno tradicijo (65 let), v tujini dejansko ne poznajo. Ne nazadnje so imeli letos nekaj več kot 6000 zlatih bralk in bralcev, v zadnjem desetletju pa je zlatih bralcev – gre za učence, ki vseh devet let osnovne šole berejo za bralno značko – med 30 in 40 odstotki celotne generacije devetošolcev. Da ta delež ni še višji, je kriv osip, ki ga opažajo predvsem na prehodu iz petega v šesti razred, kar povezujejo s prehodom z razredne na predmetno stopnjo, večjimi šolskimi in obšolskimi obremenitvami, z dejstvom, da ima takrat večina otrok že v lasti svoj telefon.
Vzgoja kritičnih bralcev
Čeprav smo Slovenci glede na inštitut Mediana, ki je sodeloval pri globalni raziskavi, med najmanj navdušenimi nad umetno inteligenco (UI), pa ta vseeno nezadržno prodira tudi v slovensko knjižno krajino. Kje bo ob tako neugodnih bralnih razmerah potemtakem našla svoje mesto knjiga? »Veste, knjiga že zdaj najde svoje mesto tudi na družbenih omrežjih, pogosto v promocijskem smislu, kar je verjetno v redu, sploh v smislu, da te omrežja, ki kradejo pozornost knjigam, včasih pripeljejo nazaj h knjigam,« je odgovorila Gaja Kos. »Z UI je pa tako, da je treba, sploh mlade, naučiti kritične uporabe – ne kot nekaj vsemogočnega, ampak kot orodje v naših rokah. Če bodo razumeli, na kakšen način deluje, bodo tudi razumeli, da je razlika med tem, kar ustvari človek, in tem, kar ustvari stroj. Če bodo znali zavzeti zdrav in kritičen odnos do UI, se knjigam, ustvarjenim s človeškimi možgani, čustvi, domišljijo in rokami, ne bo treba posloviti. Knjižnice že zdaj dobivajo na police knjige, (skorajda) v celoti ustvarjene z UI – nekritičnemu bralcu bodo povsem dovolj, kot so mu bile dovolj ali celo všeč vse možne kičaste, neizvirne in pogrešljive izdaje, ki jih je lahko jemal v roke še pred pojavom UI; pa tudi te seveda niso povozile kakovostnih knjig. Bralec z nekaj izkušnjami, kilometrine in občutka se je nad takšnimi izdajami vselej zmrdoval in se bo, vsaj upam, tudi v prihodnje nad UI izdajami. Skratka, še bolj bistveno bo ne samo vzgajati bralce, temveč kritične bralce.«
