Arhitekt Tomi Bojnec iz Filovcev pri Moravskih Toplicah je pripadnik znane lončarske družine Bojnec. Tradicijo zdaj nadaljuje njegov brat Grega, ki je tretja generacija lončarjev v družini. Pred njim sta izdelovala lončarske izdelke oče Alojz in dedek Alojz. Bojnečevi so sredi vasi, kjer je po pisnih virih nekoč delovalo več kot 80 lončarjev, zasnovali muzej na prostem Lončarska vas Filovci. Namenjen je predstavitvi te tradicionalne obrti, ene najstarejših na svetu, hkrati pa muzej hrani dva kulturna spomenika, cimprani hiši – cimprači –, ki sta pristna primera nekdanje gradnje v Prekmurju. Bojnec je nedavno izvedel zanimivo predavanje o cimpračah kot pomembnem delu stanovanjske kulture kmečkega prekmurskega prebivalstva.
Mladi ob prostorski stiski v kamro
Cimprače so hiše iz lesa, ki so ga ometali z glino, pomešano s slamo. Zatem so hišo ometali z blatom in zidove pobelili z apnom. »Spodnji del hiše, nekje do 60 centimetrov višine, so nato pobarvali še s sajami, da bi jo s tem zaščitili pred kljuvanjem kokoši. Hiše so torej postavljali na najcenejši način, to je iz materialov, ki so bili dosegljivi v okolici in skoraj v celoti brezplačni. Les, glina in slama so namreč surovine, ki so bile v Prekmurju vedno na voljo,« je podčrtal Bojnec.
Del cimprače, ki je gledal na cesto ali k sosedu, je bil bolj skromno obeljen oziroma le pobarvan z rdečo zemljo, ki so jo našli v naravi. FOTO: osebni arhiv
Dvoriščna stran hiše je bila pobarvana z apnom, cestna pa z rdečo zemljo, ki so jo našli v naravi. »Intimni, notranji dvoriščni del, kjer so preživljali največ časa, je bil bolj bogat, lep. Popolnoma drugače kot danes, ko imamo najlepše rože na policah oken na zunanji strani hiš, da jih tako lahko vidi le sosed,« je primerjal predavatelj. Sicer so tudi pri oknih ljudje pokazali veliko iznajdljivosti. Okna so bila običajno majhna, velikost je bila odvisna od namembnosti uporabe prostora.
Intimni, notranji dvoriščni del, kjer so preživljali največ časa, je bil bolj bogat, lep.
Cimprane stavbe so imele oblik črk I, L in U ter so bile dvakrat širše kot visoke. Bivanjski prostor je bil vedno le v pritličju. V cimpračah so živele tudi tri generacije družin skupaj. Za dnevno delo in stanovanje so uporabljali prednjo in malo ižo. »Prednja je bila seveda glavni stanovanjski prostor s kuhinjo z odprtim ognjiščem. Iz kuhinje so vrata vodila navadno v kamro ali špajzo, kjer so shranjevali živila, ob prostorski stiski pa so se tja preselili mladi. Tako je bil ta prostor znan tudi kot zadnja iža,« je razložil arhitekt. Stranišče je bilo leseno in zunaj hiše, t. i. stranišče na štrbunk.
Iznajdljivo: zid na zunanji strani hiše so pred kljuvanjem kokoši zaščitili tako, da so na višini kokošje glave apno pobarvali s sajami. FOTO: osebni arhiv
Bojnec je za cimprače še dejal, da so »klasični spomeniki tradicionalnega ljudskega stavbarstva v Prekmurju, ki imajo še vedno neprecenljivo vrednost v smislu arhitekturne dediščine«.
Veliko ročnega dela
Streha cimprane hiše je bila običajno krita s slamo. Damjan Rogan iz Trdkove na Goričkem je eden redkih slamokrovcev v Sloveniji. Te veščine se je naučil z delom pri svojem očetu Jožetu, znanje pa je že prenesel na sina Filipa. Tehnika pokrivanja, ki je zelo pomembna, je ostala enaka kot nekoč.
»Najboljša za pokrivanje je ržena slama, in sicer stare domače sorte, ki ima dolgo steblo. Treba jo je pravočasno požeti, da ne poleže,« je razložil krovec. Snope nato zložijo v kopice, v teh se rž vsaj teden dni suši na njivi. Tudi doma mora biti pravilno zložena, da slame ne uničujejo miši in da ne plesni. Ko se začne zima, se lotijo priprave slame. Rž zmlatijo z doma pripravljenim strojem, jo očistijo, zrežejo in zvežejo v snope. Te morajo pravilno zložiti. Tako pripravljena slama je nared za pokrivanje streh. »Delo slamokrovca ni enostavno, gre za veliko ročnega dela,« je jasen mojster.
Damjan Rogan se je veščine naučil pri svojem očetu Jožetu, znanje pa je že prenesel na sina Filipa. FOTO: osebni arhiv
Praviloma slamnata streha zdrži toliko let, kolikor centimetrov meri v debelino. Čez leta namreč slama izgublja debelino, vsako leto je je centimeter manj. Naklon za slamnato streho mora biti 45 stopinj, saj tak omogoča daljšo življenjsko dobo. »Slama je naravni material, toplotni in zvočni izolator hiše, lahko se ga tudi reciklira. S slamo krita streha z ustvarjanjem naravne klime poleti omogoča ohlajevanje, pozimi zadržuje toploto.« Slamnata kritina se namreč odziva na zračni pritisk. Ko se pripravlja k dežju, se pore v slami zapro. To odnaša deževnico in zadržuje vlago, da ne more prehajati v kritino. Pri visokem zračnem pritisku pa se pore odpro in odvajajo odvečno vlago.
Praviloma slamnata streha zdrži toliko let, kolikor centimetrov meri v debelino.
Danes se po besedah Rogana za slamnato streho odločijo le redki, največkrat pa pokrivajo objekte, ki imajo značaj kulturnega spomenika in so pod spomeniškim varstvom ter objekte za turistične namene. V sosednji Avstriji je to drugače, je še pristavil slamokrovec. »Tam se za obnovo starih hiš, ki so pokrite s slamo, odločajo tudi zasebniki, ki želijo v njej živeti, saj za gradnjo tradicionalnih hiš dobijo precej nepovratnih sredstev.«
