Ne, to ni bil šok zame. Ko sem čisto izgubil vid, sem enkrat jokal, pa še to zato, ker se mi je zdelo primerno. Ne zaradi tega, da bi kaj čutil. Zdaj pa gremo naprej,« pove poln optimizma in volje do življenja 38-letni Matej Auguštin. Doma je z Velikega Slatnika pri Novem mestu, živi na drugem koncu dolenjske prestolnice, v Podbrezniku. Minule dni je spisal slovensko športno zgodovino. Postal je prvi slepi lokostrelec, ki je v dresu Slovenije tekmoval na evropskem prvenstvu. Pa ni le sodeloval. Kje pa! Matej je zasedel izvrstno 4. mesto, korak do brona.

Na koncu pri belem dnevu

»Zbolel sem za gensko boleznijo, t. i. coatsovo boleznijo. V očesu so mi začele v ozadju popuščati žilice, torej pod mrežnico. Spodaj se je nabirala tekočina in potem je počasi odstopila mrežnica. Začelo se je v sedmem razredu na desnem očesu, potem je bil dve leti mir, v prvem letniku pa je še na levem očesu začel upadati vid. Do konca tretjega letnika sem oslepel. Zadnjič sem še malce videl, ko sem bil na praksi na srednji lesarski šoli v Novem mestu,« razkrije. Pristavi, da je, ko je imel še komaj kaj vida, še vedno rad užival v videoigrah, ki jih je kot najstnik oboževal. Ne pozabi povedati, da so mu sošolci in profesorji stali ob strani, šolo je končal z odliko, kot zlati maturant, za tem je, verjetno eden prvih slepih študentov, uspešno sklenil študij obramboslovja.

Priznava, da je njegova slepota sprva težko padla domačim. Imeli so kmetijo, žago, Matej je rad pomagal očetu Francu in bratu Marku, ima tudi sestro Ano. »Potem nisem bil več v igri,« priznava in pove, da se je sprijaznil. Morda mu je bilo laže, ker izguba vida ni bila nenadna, izgubljal ga je postopoma in se je moral počasi odpovedovati posameznim stvarem, sprva vožnji traktorja in drugim opravilom.

Matej Augustinčič je tekmoval na evropskem prvenstvu v Rimu. Foto: LK Paradoks Črnomelj

Vzel se je v roke

V zadnjih letih si je življenje postavil na novo. Tudi tako, da je aktiven: hodi v službo, trenira in živi bogato življenje. »Zelo veliko mi pomeni, da imam službo. Že štiri leta sem v Društvu za razvijanje prostovoljnega dela Novo mesto. S predsednico DRPD Branko Bukovec me je seznanila Vida Hlebec s Kmetijske šole Grm in biotehniške gimnazije. V DRPD Novo mesto so me lepo sprejeli,« pove. Pot do zaposlitve ni bila lahka. Najprej ni bil uspešen pri iskanju zaposlitve, nato se je prijavil na Zavod za zaposlovanje, od tam so ga usmerili na URI Soča, kjer je bil vključen v program zaposlitvene rehabilitacije.

Kasneje je dobil usposabljanje na delovnem mestu na Kmetijski šoli Grm, nato delo prek javnih del, zatem pa zaposlitev v Društvu za razvijanje prostovoljnega dela, kjer dela še danes. »Po koncu 4. letnika študija sem si vzel premor, potem sem končno diplomiral, potem pa lenaril. Do te faze, da sem spoznal, da to nikamor ne pelje,« prizna. »Aktiven sem v živi knjižnici, kjer rad povem svojo življenjsko zgodbo oz. me ljudje, ki pridejo mimo, lahko vse vprašajo,« opiše eno od svojih službenih zadolžitev. Ker odlično obvlada delo z računalnikom, veliko pomaga tudi pri administrativnem delu. Uporablja bralnik zaslona, program, ki mu bere vsebino na ekranu, računalnik upravlja izključno s tipkovnico. Pripravlja sezname elektronskih naslovov, išče novice in opravlja različna birokratska opravila.

Obudil ljubezen do loka

Prav društvo je zaslužno, da se je vnovič zapisal športu. »V Društvu za razvijanje prostovoljnega dela Novo mesto sem med tečajem za mladinskega delavca spoznal svojo sedanjo trenerko Lili Grahek iz Lokostrelskega kluba Paradoks iz Črnomlja. Ko sem izvedel, s čim se ukvarja, me je prehitela z vprašanjem, ali bi tudi sam poskusil. Z veseljem sem sprejel izziv. Odgovoril sem ji le: kje, kdaj in koliko,« se spominja začetkov. Lokostrelstvo ga je mikalo od mladih nog, od osnovne šole.

Konji ga pomirjajo. Foto: Osebni arhiv

Ne skriva hvaležnosti do trenerke, ki je dobro poznala teorijo dela z invalidi. Lokostrelstvo za slepe poteka s pomočjo posebne opreme. Na tleh ima stojalo za pravilno postavitev nog, ob levi roki pa napravo z referenčno točko, ki mu pomaga pri usmerjanju loka. Trenerka nato s finimi popravki pomaga pri natančnosti strela, nas pouči Matej, strelja v dvorani in na prostem, na 18 oziroma 30 metrov, toliko je po pravilih oddaljena tarča. Na prej omenjenem evropskem prvenstvu v Rimu mu je zelo malo zmanjkalo do finala. V odločilnem trenutku so ga izdali živci in zgrešil je eno puščico, kar ga je stalo napredovanje. Kljub temu je rezultat zanj ogromna spodbuda. Za nameček je uspešno prestal kvalifikacijo, uvrstitev v primeren razred in stopnjo invalidnosti, da mu ni treba tega vsakič znova potrjevati na tekmovanjih. »Vesel sem, kako se je izteklo, s trenerko že načrtujeva tekmovanje na Češkem,« napove Matej, ki trenira trikrat na teden. Popoldne se usede na vlak v Novem mestu in se odpravi v dobrih 40 minut oddaljeni Črnomelj, kjer opravi trening.

Mojster za airsoft

Matej zase pravi, da je trendseter, ker je pogosto prvi slepi človek, ki se loti določene aktivnosti. Ena od teh je jahanje, s katerim se ukvarja v Konjeniškem šolskem športnem centru Češča vas. Konji ga pomirjajo. Ob njih pozabi na stres, pravi in še, da ga sprošča nega konja, stik z živaljo. Njegov najstarejši hobi je airsoft. Že kot otrok je z bratom iz lesa izdeloval replike pušk. Pozneje so odkrili airsoft replike in začeli igrati, za prvo puško sta z bratom zbrala 50.000 tolarjev. Pred covidom-19 so ustanovili Airsoft klub Dolenjska, ki danes šteje okoli štirideset članov. Organizirajo dogodke in spopade, Matej je postal klubski mehanik za replike. Ni večjega mojstra naokoli, če je treba kako puško popraviti, tudi če jo je treba povsem razstaviti in spet sestaviti. Ima celo svoj YouTube kanal Airsoft Tips and Reviews.

Obožuje airsoft, popravlja replike orožja. Foto: Denis Perčič

Kmalu še pes

Na vprašanje, od kod črpa optimizem, odgovori, da je bil vedno optimist. Prizna pa, da ga je izguba vida precej prizemljila. Veliko mu pomeni brat, s katerim sta bila vedno zelo povezana. Pomaga mu tudi zavedanje, da so ljudje v še težjih situacijah. Ne tarna, živi vsak trenutek. »Slepi potrebujemo predvsem pomoč pri mobilnosti in prevozih, ne pa stalnega pokroviteljstva,« izvemo, kako in kaj. V pogovoru izpostavi, zaprosi, da zapišemo, da je v Sloveniji za slepe in slabovidne razmeroma dobro poskrbljeno. Omeni zakon o izenačevanju možnosti invalidov, različne subvencije in pripomočke, ki jih lahko dobijo slepi in slabovidni. Na nekaj let lahko uporabi subvencijo za nakup telefona, računalnika ali tablice, vsako leto pa lahko pridobi določene pripomočke, kot sta govoreča tehtnica ali bela palica. Prek društev so omogočeni tudi pripomočki za poslušanje avdiovsebin, saj veliko berejo oziroma poslušajo avdioknjige. Posebej pohvali Knjižnico slepih in slabovidnih Minke Skaberne v Ljubljani, ki ima, pravi, izjemno ponudbo avdioknjig, če pa kakšne še nimajo posnete, jo lahko uporabnik predlaga in jo posnamejo. Po njegovem mnenju je to ena najboljših storitev za slepe v Sloveniji. Načrtuje, da mu bo v življenju kmalu družbo delal pes vodnik.