Slepi vidijo najdlje, neumni pa jim razlagajo o poti

Včasih se mi zdi, da če bi bil jaz, recimo, bog, bi mi šli ljudje precej na živce.

Namesto da bi bili zadovoljni in srečni na planetu, ki so ga dobili v dolgoročni najem, s sateliti in raketami motijo mir v vesolju in celo želijo riti po Marsu; očitno je bila Luna zgolj marketinška poteza, ki je bila ob svojem času nujna.

Hecno, ta bela ritnica je tako blizu, tako močno vpliva na življenje, pa firbcev s tretjega kamna od Sonca ne zanima več.

Pred Zemljo pa – kot da bi imela dvignjene obrvi – stojita Merkur in Venera. V astrologiji je Merkur tisti mali pametnjakovič, ki skrbi za misel, besedo, komunikacijo, logiko, učenje, vse tisto, kar drži možgane pri življenju. Venera pa je njegova mehkejša sestra: ljubezen, odnosi, privlačnost, estetika, vrednote, užitki, planet lepote, harmonije, vsega, kar naredi življenje sploh smiselno.

Zemlje med planeti sploh ne razlagamo – smo na njej, je izhodišče opazovanja, kot bi gledal predstavo iz prve vrste in obenem pozabil, da si del scene.

Kakor koli, odkar Američani ne posegajo več po Luni, je v tem delu vesolja za ščepec več miru. Verjetno imajo konkvistadorji z Lune trenutno preveč dela z Ukrajino, kjer so naravna bogastva bolj pri roki kot ona z Lune ali Marsa. Konkvistador ostane konkvistador – samo agregatno stanje včasih zamenja.

No, pred tem izračuna stroške transporta, še pred tem pa stroške vojne kot dobiček in potem zaslužek z obnovo.

Seveda to ne spremeni dejstva, da poti angelov moti petnajst tisoč satelitov, ki smo jih ljudje poslali v vesolje, da bi bili nekako bližje bogu. Čisto resno – človek ne zmore brez ideje, da mora biti bližje nečemu večjemu, čeprav niti svojega vrta ne zna zaliti pravočasno.

To dokazuje, da se res radi odločamo za korake, ki bi jih glede na svete knjige pričakovali od bogov.

In potem se vprašam: kako velike religije sploh razumejo naravo? Mogoče je v teh staHyperlink Articlerih tekstih kje kakšna opomba v stilu »ne idiotizirajte planeta, prosim«.

Pa pogledam.

V krščanstvu je narava Božja stvaritev, odsev njegove dobrote, človeku dana v skrbništvo. Islam jo vidi kot Božje znamenje in urejen kozmični red, ki ga mora človek ohranjati. Hinduizem jo razume kot božansko prežetost, kot da je vse vesolje en sam dih svete resničnosti. Budizem naravo vidi kot mrežo povezanosti, večni tok, brez trajne esence, ki se spreminja kot voda. Kitajske tradicionalne religije jo dojemajo kot harmoničen kozmos, ki zahteva življenje v ritmu Dao, v njegovih naravnih ciklih. Sikhizem jo vidi kot manifestacijo enega božanskega vira, ki prežema in povezuje vse. Judovstvo kot Božje delo, dano človeku v odgovorno rabo, v skladu s Tóro.

In potem pogledaš novice, kup smeti v oceanih, gore plastike v rekah in vse te in one trajnostne greenwashing projekte (ko se podjetje našminka zeleno samo zato, da bi se bolje prodajalo) in si rečeš: ja, z naravo nam gre na Zemlji bolj slabo. Z vso vnemo jo uničujemo in potem z vso resnostjo razlagamo, kako naj je ne uničujemo. In če smo že pri tem – kako se te iste religije lotijo svetosti življenja?

Slovenski trenutni rokenrol bi rekel, da je življenje svetinja, ampak ne vemo točno, kaj bi z njo. Mislim, kako ga ugasniti …

Tudi religije imajo tu svoj pogled.

V krščanstvu je življenje sveto kot Božji dar, odsev njegove podobe. Islam pravi, da je življenje nedotakljivo, ker ga ustvarja le Bog. Hinduizem vidi življenje kot sveto manifestacijo božanskega, kar vključuje spoštovanje vseh bitij. Budizem ga razume kot dragoceno možnost, ker so vsa bitja sposobna trpljenja in razsvetljenja – zato nenasilje. Kitajske tradicije vidijo svetost življenja kot del kozmične harmonije. Sikhizem pravi, da je življenje sveto, ker je izraz enega Boga. Judovstvo pa, da je varovanje življenja ena najvišjih zapovedi.

In potem pogledaš realnost in vidiš, da nam gre s svetostjo življenja še slabše kot z naravo. Volja do pobijanja nas ne mine, vsako leto pa podelimo Nobelovo nagrado za mir. Nekaj je hudo narobe na tem planetu, če pogledaš, kako izgledajo stvari, ko se ljudje lotimo tistega, za kar je menda odgovoren bog.

Poznana je misel: Le čevlje sodi naj Kopitar. Kar v prevodu pomeni: držimo se tistega, kar znamo. Zemljanom bi to kar koristilo, a ne. Mi se raje silimo tja, kjer je vse v rokah večjih od nas, na police, kjer nas ne bi nihče kupil.

Razumel bi, da se ljudje hočemo družiti z bogovi, to je staro kot civilizacija sama. Ne razumem pa, zakaj ljudje želimo njihovo službo.

Fak, kam smo prišli.

Najbolj slep je tisti človek, ki se ima za boga, saj ravno s tem pokaže, da ne razume niti samega sebe.

Včasih se mi zdi, da če bi bil jaz, recimo, bog, bi mi šli ljudje precej na živce.

In samo upam lahko, da ima bog boljše živce od mene.

Včasih se mi zdi, da če bi bil jaz, recimo, bog, bi mi šli ljudje precej na lulček. Še dobro, da jih bogovi nimajo.