Slikovito mesto ob koncu nenavadnega zaliva

Ob skrajnem jugovzhodnem vogalu Črne gore najdemo nenavaden zaliv. Mnogi ga nepravilno štejejo za najjužnejši evropski fjord, a ni tako. Boka kotorska je potopljen izliv nekdanje Bokeljske reke, ki je v pleistocenu tekla s planine Orjen in se pred zalivom izlivala v morje. Konec ledene dobe se je morska gladina dvignila, poplavila območje in nastal je slikovit zaliv, rias, ki se v okljukih vije sem in tja na desetine kilometrov globoko v notranjost celine. Peljemo se mimo zanimivih starodavnih mest, kot sta Perast in Hercegnovi, in čisto na koncu najdemo trdnjavsko mesto Kotor. Človek dobesedno zazija od začudenja. Pod orjaško trdnjavo San Giovanni na vrhu hriba se skriva v obliki trikotnika srednjeveško mesto.

Staro kamnito mestno jedro, katerega zgradbe so pokrite z rdečimi glinenimi strešniki, obliva kraški izvir Scudra kot nekakšna reka, naseljeno je že od nekdaj. Najstarejše naseljeno območje datira dve tisočletji nazaj, ko so ga naselili Grki, prvotno ime Dekatera pa izhaja iz grških besed Deka in Thira, kar pomeni trdnjava z desetimi vrati. Grkom so sledili Rimljani in Bizantinci. Kotor se je v tem času imenoval Ascrivium, leta 840 so ga izropali saracenski pirati. Dolgo se je v mestu govorila vulgata, podeželska latinščina obarvana s slovanskimi izrazi, ki so živeli v zaledju. V nadaljevanju so nad mestom gospodarili še Bolgari, pa Duklja, bodoče srbsko carstvo. Prebivalcem je kljub vsemu uspelo obdržati precejšno samoupravo in se povezati z bližnjim Dubrovnikom, ki so ga prav tako pestile enake težave. Obe mesti sta živahno trgovali z goratim zaledjem Balkanskega polotoka in iz te trgovini črpale bogastvo, ki je vidno še danes.

Pogled na staro mestno jedro

Mesto trdnjava

Skozi precejšni del svoje zgodovine je staro mestno jedro obdržalo svojo katoliško dušo, kar je pravzaprav nekaj nenavadnega, saj je ležalo sredi pravoslavnega oceana. V nadaljevanju so nad mestom izvajali oblast Bosanci, pa Ogrska in Beneška republika. Potem je v 15. stoletju iz Anatolije na Balkan pridrvela turška nevarnost in prebivalcem Kotorja ni preostalo drugega, kot da so zaprosili za pomoč Benečane.

Štiri stoletja beneške prevlade so mestu tisoč kilometrov proč od matice prinesle značilno beneško arhitekturo, ki je prispevala k temu, da je Kotor postal del Unescove svetovne kulturne dediščine. Benečani so Kotor spremenili v mogočno trdnjavsko mesto. Če to slučajno ne bi bilo dovolj, so nad mestom zgradili še orjaško mestno utrdbo, ki z višine obvladuje precejšni del zaliva. Turki so mesto oblegali v letih 1538 in 1657, a jim ga ni uspelo osvojiti. Kotor je bil trn v peti njihovi vladavini na Balkanu in so zato ob vhodu v Boko Kotorsko zgradili svoje mesto, trdnjavo Hercegnovi in z njim poskušali blokirati Benečane v mestu. Neuspešno. Leta 1797 je Napoleon ukinil Beneško republiko in v okviru blokade britanske trgovske in vojaške mornarice Kotor priključil Ilirskim provincam. Dunajski kongres je po koncu napoleonskih vojn Kotor vrnil Avstriji in v okviru Avstro-Ogrske je mesto ostalo do konca prve svetovne vojne. Iz italijanskega imena Cattaro je Kotor tega leta dobil slovansko ime in ga ohranil do današnjega dne. Ostala pa je kulturna zapuščina enega najbolje ohranjenih srednjeveških mest na Jadranu. Poseben čar mu dajejo beneška obrambna dela iz 16. in 17. stoletja; Kotor je namreč mesto trdnjava. Ni le obzidano mesto, v obliki orjaškega trikotnika se nad mesto visoko v pobočje pne obzidje, ki na vrhu griča preraste v orjaško trdnjavo San Giovanni, ki se danes po slovansko imenuje Sveti Ivan.

Vojna in pomorstvo sta ustvarjala mesto.

Dva čudovita otočka

V starem mestu lahko pohajkujemo po s kamni tlakovanih ulicah med starodavnimi hišami, ki nas pripeljejo do manjših trgov in dveh srednjeveških cerkva. Katoliška cerkev svetega Trifuna je bila zgrajena v 12. stoletju, pravoslavna cerkev svetega Nikolaja je nekoliko mlajša. Obe skupaj dajeta poseben pečat mestu, kjer sta se od nekdaj mešala zahodno in vzhodno krščanstvo.

Ob obisku Kotorja je treba pogledati tudi še naokoli. Lovčen in Cetinje sta prek številnih klancev po cesti oddaljena le nekaj deset kilometrov. Precej bližje, v zalivu, najdemo še dva otočka, mimo katerih preprosto ne smemo. Sveti Jurij je majhna kamnita čer, kjer se sredi cipres skriva benediktanski samostan iz 12. stoletja. Samostan je bil med stoletji večkrat porušen in izropan, leta 1914 so ga obnovili v današnji podobi. Čisto drugačna je zgodba le nekaj deset metrov oddaljenega otočka Gospa od Škrpjela. V 17. stoletju je bila na tem mestu manjša plitvina. Potem sta brata, ki sta tam našla Marijino sliko, čudežno ozdravela, in prebivalci Boke Kotorske so v zahvalo na tem mestu desetletja odlagali kamenje in umetno ustvarili 3030 kvadratnih metrov velik umetni otoček, na katerem so v nadaljevanju postavili prelepo renesančno cerkvico.

Boka Kotorska, prelepi številni kraji v tem nenavadnem zalivu, nam preprosto vzamejo sapo. Slikoviti zaliv nas popelje stoletja nazaj v zgodovino in navduši skrit pod mogočnimi črnogorskimi gorami, ki nad zalivom dobesedno kipe v višino.

Beneški lev je vseprisoten.

Po mestu vrvijo turisti.