Spoznaj samega sebe

Nekaj dni nazaj sem imel možnost, da se za eno uro oznojim v telovadnici, kjer je za deljenje batin na plemenit način zadolžen Dejan Zavec.

Dejana bežno poznam, nekajkrat sva govorila, spremljal sem njegovo pot med zvezde, kamor je stopal po ognju.

Zvezde so tople in žarijo in vabijo k sebi, in človek si želi k njim. Tla pa so razžarjena in boleča in ob tem je en korak naprej isto kot dva nazaj.

Tako je šel za svojimi sanjami Dejan.

Bil sem na dveh njegovih dvobojih, morda sem kakšnega kdaj celo malo opisal, a na onega drugega v Stožicah sem šel v obleki in metuljčkom.

Zakaj? Ker se tako hodi navijat za svojega, ko se bori za naslov.

Tisti večer je bil zame nepozaben.

Dejan je zmagal, jaz sem pa po dvoboju nekaj kar lepo zamočil, ampak, a ne, se bom rešil tako, da nisem bog, da bi sodil.

Še samemu sebi ne.

Tistega večera, ko je Dejan zmagal, sem jaz nokavtiral samega sebe.

Hvala bogu, bom dejal, saj tu je pa bog bil, in ko sem vstal, sem stal, ne pa le bival.

Le malo dolgo so mi šteli, da sem prišel k sebi. V ringu ti štejejo deset sekund, sam sem si vzel deset let.

Ja, nekatere runde so malo daljše, ampak, a ne, nekateri smo pač malo počasnejši ...

Skratka, v telovadnici nas je Dejan, tudi nekaj od dolžine življenja načetih, vzel med rokavice in smo se imeli sijajno. Eni so boksali prvič, nekateri to počnemo občasno in za dober denar, če verjameš, da je naložba v svoje gibanje največji strup za farmacijo, se pravi, da si še kar zdrav.

Farmacija ima itak, to se ve, samo mrtve manj rada kot zdrave.

Je to bolno, da imaš najraje bolne, ali je zdravo, da imaš rad zdrave?

No, ja, če se potolažimo na najbolj absurden način, je še vsak živ umrl, to je res, je pa redkokdo zdrav umrl, kar je tudi res.

Boks je kot življenje, je dejal Dejan, in verjamem, da ima za tisto, kar je dejal, najmočnejše dokaze. Recimo samega sebe.

Sam bi rekel, da je to res, a da je v boksu veliko več ferpleja kot v življenju.

V boksu jih dobiš, ker si preslab, v življenju pa, če si predober.

Oboje se da popraviti: z rokavicami z veliko dela in brušenjem ega, v življenju z veliko dela in brušenjem ega.

Področje, kjer farmacija zmrzne.

Imata pa boks in življenje nekaj skupnega. Če si jezen na nasprotnika, ker te je klepnil, in se mu hočeš iz jeze maščevati, da bi mu taisto povrnil, si pozabil, da je bila napaka tvoja. Da ni storil napake on, čeprav te je počesal.

In v življenju je morda tudi tako. Da se kljub slabemu, kar ti je kdo storil, zaustaviš in pozabiš na maščevanje. Se naučiš živeti tudi s sabo in počakaš, da za revanšo poskrbijo usoda, karma, bog, kot pač kdo verjame, kaj ali kdo stvari na koncu uredi tako, da je prav.

Res pa je, da je med boksom in življenjem majhna razlika: najboljši med boksarji, velika večina, so, kot je dejal Dejan, neskončno mehke duše – tisti, ki se imajo za najpomembnejše v navadnem življenju, pa vse prej kot to.

Hecno je bilo tistega dne na Ptuju, pri Dejanu, ko so se ljudje, ki se predvsem zanimajo za svet umetnosti, filozofije in znanosti, spoznali z nečim tako prvinskim, kot je to boks.

In smo ugotovili, da so predsodki včasih premagljivi najlažje tako, da se sam postaviš sredi predsodka.

Hecno je, ko se skozi zgodovino ogleda na Ptujskem gradu potem razliješ v telovadnico in potem še enkrat vstopiš v spoznavanje zgodovine starega mesta.

Mnogo stvari je bližje, kot si mislimo.

Ono jutro, pri Dejanu, smo ljudje v še kar letih razbremenili svojo željo, da bi hoteli na vsak način med zvezde, in spoznali, da so razžarjena tla zgolj malo preveč prižgano talno gretje.

Morda se nekateri ljudje srečamo po naključju. Šele veliko pozneje ugotovimo, da srečanje ni bilo naključno.

V Svetem pismu človek načrtuje svojo pot, bog pa vodi njegove korake. Morda zato nekatere ljudi srečamo šele takrat, ko smo prišli dovolj daleč, da razumemo, zakaj smo jih srečali.

Včasih na tej poti srečaš samega sebe. Fino je, če si takrat nameniš pozdrav, razen, seveda, če samega sebe ne spoznaš več.