Tepsija, sklejca, pütra … To so le nekateri od izdelkov, ki so jih lončarji oblikovali v preteklosti, danes to znajo le redki. Niti deset jih ni, teh tipičnih z glino ne keramičarjev, pove Štefan Zelko, ki velja za enega najboljših slovenskih lončarjev. Je samouk. Začelo se je kot igra, ko je glino oblikoval z očetom. Srednje šole za to smer ni bilo. Učil se je sam. Danes je eden poslednjih s področja oblikovanja gline. To je postalo njegov način življenja.
Danes je kot predstavnik žive kulturne dediščine vpisan v register nesnovne kulturne dediščine. Spletišče Krajinskega parka Goričko Štefana opiše kot enega od mojstrov, ki kljub hitrim spremembam v načinu življenja ohranjajo tradicionalno znanje in veščine ter te pogosto predajajo drugim. Redno sodeluje z etnologi, ponudniki turističnih in pedagoških programov in drugimi lončarji, pridobiva nova znanja ter spoznava tudi druge načine dela, priprave gline in tehnike žganja gline, so še zapisali o Štefanu.
Mojster lončarske obrti pravi, da ko enkrat začneš delo na vretenu, ne moreš odnehati. FOTO: osebni arhiv
Obiskali smo ga v Lemerju, tipični gorički vasici. Poznava se že dolgo, tokrat pa sva pravzaprav prvič nekaj besed rekla o lončarstvu. To je, kot rečeno, njegov način življenja, pravzaprav poslanstvo. Je že peta generacija, ki se ukvarja s to priznano obrtjo, njegova družina izvira iz Pečarovcev, še ene tradicionalne goričke vasi. Mojster, letnik rojstva 1964, na svet je privekal za božič, je nedvomno podedoval očetove gene. Ta je bil lončar v Avstriji, poleg Madžarske še eni državi, znani po lončarstvu, glini ter pečeh za črno žganje.
Dolgi pisker in ročke
Nekoč je bilo biti lončar zelo cenjen poklic, izdelovali so posode za hrano in pijačo ter shranjevanje živil. Ni bilo kmetije v Pomurju in Sloveniji, razlaga Štefan, ki ne bi uporabljala dolgega piskra. V njem so hranili mleko, ki ga niso odprodali, tako je potem v piskru nastajal sir. Posode iz gline so bile zelo cenjene, v njih je bilo namreč nemogoče zažgati jedi. Nekoč so si v takih posodah ljudje kar na njivah, med kmečkimi opravili, pripravljali jedi, pove Zelko in doda, da so pri lončarju pogosto kupovali ročke, v katere so največkrat točili domačo rujno kapljico.
Zelko je glino nekoč sam kopal v Puconcih pod plastjo kremenčastega peska, kjer obratuje tovarna Kema, danes Murexin, zdaj pa jo kupuje na Madžarskem. Nato v njegovi mali priročni delavnici na vretenu na nožni pogon nastajajo tradicionalni lončarski izdelki, ki se še žgejo v kopasti peči. Je eden redkih mojstrov, ki zna kopasto peč za črno žganje tudi zgraditi; ena od teh stoji pri Osnovni šoli Grad na Goričkem.
A kupcev za te izdelke je na sejmih vse manj, Štefan zato pravi, da so to le še – gledalci. Te dni se je vseeno mudil na sejmu v Mengšu. A očitno je vse izpodrinila plastična embalaža, je povsem realen in brez izgovorov. Redno sodeluje tudi z drugimi lončarji po Sloveniji, posebno vez pa je stkal z ljubljansko srednjo šolo za oblikovanje in fotografijo. Tam ima še vedno tečaje. Znanje in spretnosti tudi drugje prenaša na mlade na številnih delavnicah in ob drugih priložnostih. Štefan želi, da mladi in drugi udeleženci tečajev spoznajo celoten postopek, od začetka do konca, in na kaj vse morajo biti pri delu z glino pozorni, da dobijo želen izdelek. Pri glini je namreč tako, da ne moreš nadaljevati, če izpustiš ali zanemariš en sam korak. Z lesom na primer je drugače, lahko ga za en mesec odložiš, glina pa je kot živa stvar, z njo moraš ves čas delati. Zamudiš pol ure, v vročem vremenu le deset minut, pa je vsega konec, pravi mojster lončarske obrti. Ustvarjati z glino bo njegovo poslanstvo še naprej, je napovedal. Dokler bo zmogel. Glina zasvoji, pravi, še posebno če nastanejo izdelki, kakor si jih želiš.
Glina zasvoji. Še posebno če nastanejo izdelki, kakor si jih želiš.
V naravo z Aresom
Zelko ima še eno veliko ljubezen, ki ji ob lončarstvu in kmetovanju doma namenja kar precej svojega (prostega) časa. Prihodnje leto bo minilo dolgih 40 let, odkar si je prvič oblekel suknjič in nataknil čevlje zelene bratovščine. A ni povsem tipičen lovec, ki le pritisne na petelina puške, ko mora upleniti divjo žival, pove Štefan. Je dolgoletni član Pevskega društva prekmurskih lovcev, to je društvo, ki ohranja in neguje slovensko lovsko pesem in predstavlja prekmurske lovce po vsej naši državi in onstran naših meja. Kakor lovski čuvaj je v svoji lovski družini prav tako ena od gonilnih sil – biti v naravi mu je tako zlezlo pod kožo, da to počne po štiri, pet dni na teden. Pozimi denimo poskrbi, da so krmišča v njegovem revirju in revirjih lovske družine vedno polna hrane za divjad.
Znanje in spretnosti prenaša na mlade na številnih delavnicah. FOTO: osebni arhiv
Ker v gozdu preživi toliko časa, opaža, da se oži prostor bivanja in gibanja divjih živali. Razlog? Čedalje več pohodnikov in kolesarjev ter drugih rekreativcev, ki radi zaidejo v neokrnjeno naravo, tudi zvečer in celo ponoči. Vse to za nameček počnejo s štirinožnimi ljubljenčki. Morda, pravi Štefan, bi zato lahko tudi drugi, ki uporabljajo prostor v naravi, kaj prispevali z denarjem v njeno dobrobit in obstanek, kakor to morajo lovske družine. Te so pogosto nerazumljene zaradi svojega poslanstva, opaža Štefan, a kaj hitro mi da z izjavami misliti drugače, ko našteje, koliko lisic in šakalov so uplenili v lovski družini, katere član je. Te divje živali so kar podnevi prijahale na dvorišče hiš v njegovi vasi in po vsej gorički pokrajini in tako neposredno v bivanjski prostor človeka in domačih živali.
Včasih tudi po celem dnevu lončarjenja ne nastane dovolj dober izdelek, da bi ga dal v peč. FOTO: osebni arhiv
Štefan mi je v slovo na ogled postavil Aresa, psa pasme mali munsterlandec, ptičar je njegov zvesti družabnik v naravi. Tisti dan je čakal na gospodarjev ukaz, ko bo smel iz velikega bivališča. Pogosto sem ju srečal navsezgodaj zjutraj, ko sta jo mahnila v gozd. Ares je v svojem prostoru v avtu zmeraj imel visoko dvignjen rep, Štefan pa nasmeh do ušes. Vedno ko smo se srečali, je tudi povabil na domače klobase in salame, prav tako sadno žganje (oprosti, ministrica za zdravje). To ni umanjkalo niti tokrat, ko sva se srečala za Nedeljske novice. Za konec pa kakor običajno povabilo v njegovo lovsko sobano, tokrat seveda z Aresom za fotografijo. Mirne roke, pa dober pogled, Štefan!
