Ko so se v Milenijski semenski banki (MSB) pripravljali na obeležitev 25-letnice, so k sodelovanju povabili tudi strokovnjake iz različnih držav, ki so napisali prispevke za njihov zbornik. »V Botaničnem vrtu Univerze v Ljubljani Biotehniške fakultete smo ponosni, da so nas povabili, da smo pripravili kar dva prispevka,« pravi dr. Jože Bavcon, vodja Botaničnega vrta.
Milenijska semenska banka ima kar 279 partnerjev z vsega sveta, s katerimi gradijo za ves svet pomembno zgodbo. V moderni zgradbi v Wakehurstu v Sussexu v podzemnih trezorjih, ki so odporni proti poplavam, bombam in sevanju, hranijo zbirko več kot 2,5 milijarde semen s približno 40.000 vrstami, kar pomeni, da imajo zbranih nekaj več kot 15 odstotkov semenk na svetu. »To je najbolj raznolik vir divjih rastlin na Zemlji – ohranjen in upravljan v imenu več kot 100 držav in ozemelj ter, kadar koli je to mogoče, na voljo za raziskave in obnovo,« pravi Bavcon. Za vsako uporabo semena v te namene pridobijo dovoljenje tistega, ki jim je seme dal v varstvo.
V Milenijski semenski banki semena shranjujejo in tudi proučujejo. FOTO: Jim Holden
Raznolik vir divjih rastlin
V laboratorijih banke semena raziskujejo in med drugim ugotavljajo, katere rastlinske vrste se lahko prilagodijo globalnim podnebnim razmeram prihodnosti. »Glavni cilj MSB je shranjevanje semen za potrebe obnove habitatov, revitalizacijo ekosistemov, reintrodukcijo rastlinskih vrst in kot vir za lokalne skupnosti ter zdravje celega planeta,« pravi dr. Blanka Ravnjak iz Botaničnega vrta Univerze v Ljubljani. Semena so tudi desetletja shranjena v podzemnih trezorjih v zamrzovalnikih, nekatera pa so v tekočem dušiku pri –196 stopinjah Celzija v kriogenih rezervoarjih.
26 odstotkov vrst slovenske flore je shranjenih v trajni semenski banki.
Čeprav deluje Milenijska semenska banka četrt stoletja, ima korenine v 18. stoletju. Kraljevi botanični vrt Kew Gradens zbira semena od samih začetkov v letu 1759. Takrat so si vrtovi vsako leto izmenjavali semena najprej na osnovi poznanstev, potem pa prek znanstvene publikacije Index seminum. »Botanični vrt Univerze v Ljubljani ima prve arhivske podatke o izmenjavi Index seminum in naročil iz Kew Gardens že od leta 1889,« pravi Bavcon. V 70 letih je tudi Kew ustanovil semensko banko kot novo ustanovo. V času prehoda v novo tisočletje pa je dozorela ideja o postavitvi popolnoma nove stavbe v Wakehurst Place, v kraju, kjer je eden izmed najlepših botaničnih vrtov v Angliji, in s ciljem, da bi zbirala semena z vsega sveta.
V Botaničnem vrtu semena pridobivajo na klasičen način, kar pomeni, da jih naberejo, ko so zrela. FOTO: Simona Fajfar
Ogrožene rastline
Do ustanovitve Milenijske semenske banke v Wakehurstu – za projekt so porabili več kot 80 milijonov funtov – je prišlo predvsem zaradi tega, ker so v naravi rastlinske vrste vse bolj ogrožene in se je pojavila potreba po njihovem varovanju. »Seme namreč omogoča skladiščenje večjega števila primerkov posamezne vrste in s tem v večji meri ohranja njeno naravno raznolikost,« pravi Ravnjakova. V zgradbi, kjer poteka delo raziskovalcev, tudi obiskovalcem omogočajo vpogled v delovanje te ustanove, saj je mogoče videti celoten potek: od sušenja nabranega semena, čiščenja, ugotavljanja kalivosti, dodatnega sušenja in shranjevanja pod različnimi pogoji do ponovnega testiranja semena. Prikazani so preprosti postopki, ki se že stoletja niso spremenili: sušenje semen na prostem, na papirju, predstavljena so različna sita, ki prepuščajo različno velika semena, ta sita lahko uporabljamo ročno, posamič ali pa na preprostih stresalnikih, prikazani so testi kalivosti ...
Če ne poznamo rastlin, njih ekologije in dozorevanja semen, nam še tako dobro skladiščeno seme ne pomaga veliko, ker ne bo več kalilo.
Cilj je bil na začetku zelo ambiciozen, pravi Bavcon: »Do leta 2010 so želeli zbrati seme cvetnic celotne Anglije in 10 odstotkov semenskega materiala rastlinskih vrst z vsega sveta, s posebnim poudarkom na rastlinstvu suhih tropskih predelov.« Ideja o največji semenski banki na svetu se je širila in pridružilo se je vedno več partnerskih ustanov. »Kew je zagotavljal treninge osebja, že utečena sodelovanja z botaničnimi vrtovi pa so vodila v partnerstva za nabiranje semen, in to tako, da se nabrano seme skladišči tako v matični banki botaničnega vrta, ki je prispeval semena, kot v Milenijski semenski banki. Cilj tega ogromnega projekta je predvsem v tem, da se zbere semenski material rastlin, ki se ga bo varno skladiščilo,« pravi Ravnjakova. Namen je ohranjanje vrst v obliki semen za raziskave, za potrebe ponovne naselitve rastlin, ki bi začele izginjati na naravnih rastiščih. Predvsem gre za rastline, ki so ogrožene in jim preti nevarnost zmanjšanja njihovega števila ali celo izumrtja. »Botanični vrtovi morajo poskrbeti za ohranitev rastlinskih vrst, in to ne samo ekonomsko pomembnih, ampak tudi tistih navidezno nepomembnih, saj je nujno, da ohranjamo celotno podobo biodiverzitete,« pravi Bavcon.
Del naše semenske banke je v zamrzovalnikih. FOTO: Simona Fajfar
Izpostavi še, da ni naključje, da so poleg semen rastlin Anglije na začetku zbrali semena vrst suhih predelov: »Že Teofrast na prelomu iz četrtega v tretje stoletje pred našim štetjem piše o tem, da semena skladiščena na suhem lahko kalijo še po 40 ali celo 80 letih. Semena iz sušnih predelov je tudi najlažje skladiščiti, ker jih lahko zamrznemo in bodo po odmrznitvi brez težav kalila. Zato je bil ta izbor zelo smiseln.«
Skladiščenje ni preprosto
Seme nekaterih puščavskih rastlin lahko leži v zemlji veliko let, potem pa z dežjem zelo hitro vzkali, zraste in zacveti. »Vendar pa skladiščenje semen ni povsem preprosta stvar,« razložita sogovornika. Ni vedno lahko semen nabirati in jih pravilno določiti, ko je rastlinska vrsta v semenečem stanju. »V cvetočem stanju je določitev rastlinske vrste bistveno lažja kot na koncu vegetacijske sezone, ko od rastline ostane zelo malo prepoznavnih delov, je brez listov in skoraj popolnoma suha, prisotni pa so le plodovi ali semena,« pravi Ravnjakova.
V Milenijski semenski banki hranijo zbirko več kot 2,5 milijarde semen s približno 40.000 vrstami, kar pomeni, da imajo zbranih nekaj več kot 15 odstotkov vseh semenk na svetu. FOTO: Jim Holden/rbg Kew
Težava lahko nastopi tudi zaradi lastnosti semen in njihove različno dolge kaljivosti, kar je povezano tudi z načinom njihovega shranjevanja. »Za marsikatero vrsto doba kaljivosti in način najprimernejši način shranjevanja še nista znana,« pravi sogovornica. Zato semenske banke – naša največja je v Botaničnem vrtu univerze v Ljubljani – semena shranjujejo glede na tri različne tipe semen: seme, ki je odporno proti sušenju, seme, ki je neodporno proti sušenju in delno ali vmesno odporno proti sušenju. »Na nekaj let se nato preveri kaljivost, in če se je ta zelo zmanjšala, je treba seme posejati, vzgojiti nove rastline in ponovno priti do semena,« pravi Bavcon. Razloži, da je nekoč prevladovalo mnenje, da je semena najbolje shranjevati v tekočem dušiku globoko zamrznjeno pri –196 stopinj Celzija. Z leti se je izkazalo, da je tovrstno skladiščenje zelo drago, shranjujejo lahko le majhne količine semen, obenem pa je z opremo in zamrznjenimi stekleničkami težje ravnati. Strokovnjaki so ugotovili, da je shranjevanje v zamrzovalnikih ali zamrzovalnih komorah pri od –18 do –20 stopinj Celzija povsem enako učinkovito. »Nekatera semena skladiščimo tudi pri 0 stopinj Celzija ali pri +4 stopinjah Celzija, tudi pri sobni temperaturi z zmanjšano vlago. Seveda vsako seme ne prenese teh metod skladiščenja,« razloži sogovornica.
22.000 enot
Angleški Kraljevi vrt Kew je z Milenijsko semensko banko postal vodilni na področju zbiranja semen naravnih vrst. V Slovenji je največja semenska banka Botanični vrt, ki ima v svoji semenski banki shranjenih 22.000 enot, prek 3500 vrst in v trajni semenki banki semena prek 26 odstotkov vrst slovenske flore. »Milenijska semenska banka ima shranjenih prek 100 slovenskih avtohtonih rastlinskih vrst, med katerimi so tudi naše ogrožene in endemične vrste. Ta semena še po več letih ohranjajo veliko viabilnost,« pravi Ravnjakova. A s tem, ko botanični vrt pošlje seme, zgodba ni končana, saj upoštevajo lastništvo oziroma državo izvora semena in institucijo, ki je semena prispevala, pravi Bavcon: »Ko so nedavno nazaj delali raziskave na rodu Primula, so nas vprašali, če dovolimo, da opravljajo raziskave tudi na našem endemitu kranjskem jegliču (P. carniolica), ki ga že imajo v banki. Naslednje vprašanje je bilo, ali imamo mi še dovolj semen tega endemita, da ga je dovolj za varovanje vrste. Šele ko sta bila oba odgovora pozitivna, so začeli raziskave.«
Pri nas lahko kaljivost nekaterih vrst ohranjajo samo ob stalni vlagi, kot so vrste iz rodu hrastov, bukev, domačega in divjega kostanja ter semena telohov. »Lastnosti njihovih semen so bolj podobne semenom tropskih vrst, katerih seme takoj, ko pade na zemljo, začne kaliti. Če se takšno seme posuši, izgubi kaljivost,« pravi Bavcon in doda: »Če ne poznamo rastlin, njih ekologije in dozorevanja semen, nam še tako dobro skladiščeno seme ne pomaga veliko, ker ne bo več kalilo.«
Pohvali naš botanični vrt, ki je v podobnih ustanovah izjemno cenjen, saj je živost (viabilnost) naših semen 90-odstotna. »Razlog za to je tudi v tem, da nabiramo in sušimo semena na tradicionalen način, ne pa tako kot kje drugje, kjer odtrgajo še nezrela,« razloži sogovornik. Kazalnik, da delajo prav, je tudi zgodba z rdečo naglavko (Cephalanthera rubra), ki so jo v Kewu rabili za ponovno naselitev v Angliji. »Izmed vseh semen, ki so jih dobili iz drugih semenskih bank, so kalila le tista, dobljena iz semenske banke Botaničnega vrta Univerze v Ljubljani,« pravi Bavcon.
