Letos bodo v Združenih državah Amerike slovesno zaznamovali dva pomembna zgodovinska mejnika. Najprej bodo 4. julija proslavili 250 let slovite Deklaracije o neodvisnosti, s katero je 13 nekdanjih britanskih kolonij v Severni Ameriki pretrgalo stike z Londonom in rodile so se Združene države Amerike. Druga, sicer ne tako pomembna obletnica, je potekala 30. aprila: leta 1926 so se odločili, da novo cestno povezavo med Chicagom in Los Angelesom v sistemu takrat nastajajoče zvezne državne cestne mreže vpišejo s številčno oznako 66. Takrat se je rodila legendarna cesta, znamenita Route 66.

Cesta je sčasoma postala svetovno znana povezava med ameriškim vzhodom oziroma osrednjim delom z zahodnim delom in Kalifornijo. Slavo je dosegla tudi zaradi njene prisotnosti v ameriški popularni kulturi, prvi jo je kot »mater vseh cest« (Mother Road) opisal pisatelj John Steinbeck v svojem znamenitem romanu Sadovi jeze (The Grapes of Wrath), ko je opisoval selitev velike množice ljudi iz osrednjega dela Amerike v Kalifornijo v času velike gospodarske krize v tridesetih letih prejšnjega stoletja in velikih peščenih viharjev in velike suše (Dust Bowl) v istem času, zaradi česar so bili mnogi kmetovalci iz planjav osrednjih držav prisiljeni zapustiti svoje domove in kmetije in poiskati srečo v Kaliforniji. Cesto 66 so drugi umetniki popularno poimenovali tudi glavna ulica Amerike, pa tudi cesta Willa Rodgersa (Will Rodgers Highway), po popularnem humoristu in zabavljaču iz dvajsetih let prejšnjega stoletja, ki je bil doma iz Oklahome. Cesta je postala sinonim za avtomobilski turizem, saj se še danes mnogi Američani in tudi tujci odpravijo na 3940 kilometrov dolgo pot iz središča Chicaga do komercialnega pomola v Santa Monici ob obali Pacifika v Kaliforniji.

Čedalje več je obnovljenih starih motelov, bencinskih črpalk na originalnih odsekih. FOTO: Siegfried Layda/Getty Images

Številčni sistem

Znamenita Route 66 (uradno se je imenovala US Highway 66) je nastala kot del ameriškega zveznega cestnega omrežja, potem ko je ameriški kongres leta 1925 uzakonil oblikovanje državnega cestnega omrežja in poenoteno označevanje zveznih cest. Pred tem so imele posamezne države svoje oznake in imena za ceste, omrežje ni bilo povezano. A povezava iz osrednjega dela ZDA proti zahodu in Kaliforniji je obstajala, še preden je pred stotimi leti zaživela ameriška zvezna cestna mreža. Že leta 1857 je zvezno ministrstvo za vojno (sedanji Pentagona) poročniku Edwardu F. Bealeju iz vojaške inženirske enote naložilo, naj določi pot za kočije na zahod ameriške celine vzdolž 35. vzporednika. Pot, ki jo je določil in je bila dolga leta znana kot Bealejeva cesta za kočije, naj bi izboljšala povezanost med kraji ameriškega jugozahoda s preostalo Ameriko. Posamezne odseke te ceste so pozneje vključili v Route 66, prav tako tudi dele ceste, ki so jo že leta 1912 poimenovali stara zvezna popotniška cesta (National Old Trail Road) in je povezovala Baltimore v državi Maryland na vzhodu in Los Angeles v Kaliforniji na zahodu.

Začetek Ceste 66 sredi Chicaga FOTO: Photoalto/jerome Gorin/Getty Images

Ko so pred več kot stotimi leti začeli razmišljati o oblikovanju zveznega cestnega omrežja, so hoteli s številčnimi standardiziranimi oznakami poenostaviti omrežje in se znebiti starega ter včasih zavajajočega poimenovanja cestnih povezav, kot je bila že omenjena stara zvezna popotniška cesta ali cesta, ki so jo leta 1913 poimenovali po predsedniku Abrahamu Lincolnu in je povezovala New York in San Francisco. Številčni sistem avtocest je bil bolj enostaven in razumljiv, še posebno po tem, ko se je v dvajsetih letih prejšnjega stoletja zelo povečalo število avtomobilov.

Ko so leta 1926 načrtovali novo cestno povezavo, ki bi povezovala Chicago, največje mesto ameriškega srednjega zahoda, z Los Angelesom, so razmišljali, da bi potekala med večjimi mesti in kmetijskimi območji ameriškega srednjega- in jugozahoda. Namesto imena je cesta dobila številčno oznako, da bi se vozniki lažje orientirali. Toda izkazalo se je, da je postala prav številka, s katero bi označili novo cesto čez celino, velik problem. Eden največjih zagovornikov nove ceste, Cyrus Avery, šef za ceste v zvezni državi Oklahoma, je predlagal, da bi jo poimenovali zvezna cesta 60. Zdelo se mu je pomembno, da bi se številka ceste končala z ničlo, saj je v novem številčnem in standardiziranem cestnem omrežju pomenilo, da številke cest, ki so se končale z ničlo, veljajo za najpomembnejše zvezne ceste, ki povezujejo vzhod in zahod Združenih držav. Averyjevemu predlogu so nasprotovali v Kentuckyju, kjer so s številko 60 želeli označiti cesto, ki je povezovala Norfolk na atlantski obali Virginije in Springfield v Misuriju, in je seveda potekala skozi Kentucky.

V Santa Monici se konča. FOTO: Sylvie Belmond/Getty Images

Rojstvo legende

Kot kompromis so najprej predlagali, naj bi se nova čezcelinska cesta od Chicaga do Los Angelesa oziroma Santa Monice v Kaliforniji označila s številko 62, a je bil Cyrus Avery proti, češ da ta številka ne odraža njene pomembnosti kot zvezne ceste. Avery se je potem 30. aprila 1926 v hotelu Colonial v Springfieldu srečal s komisarjem za ceste države Misuri B. H. Piepmeierjem in na tem zgodovinskem sestanku so se odločili, da cesto do Pacifika označijo s številko 66. V Washington v zvezni urad za javne ceste so takoj poslali telegram, v katerem so zapisali: »Kar zadeva cesto iz Chicaga v Los Angeles, sprejemamo oznako 66, če se z njo strinjajo v Kaliforniji, Arizoni, Novi Mehiki in Illinoisu. Mi smo bolj naklonjeni številki 66 kot 62.« 11. novembra je bila oznaka ceste dokončno in uradno potrjena in vse je bilo pripravljeno za rojstvo legende. Prav zaradi tega telegrama je 30. aprila v Springfieldu v Misuriju potekala osrednja proslava ob stoletnici rojstva najbolj znane ceste na svetu.

V Springfieldu v Misuriju je bila rojena in prav tam je potekala osrednja proslava. FOTO: Eyecrave Productions/Getty Images

Danes originalne ceste 66 ni več. Na več odsekih poteka po novih, večpasovnih avtocestah, ponekod so novi odseki speljani po drugih trasah. Do začetka osemdesetih let so večino odsekov matere vseh cest nadomestile meddržavne večpasovnice in leta 1985 je ameriško združenje za državne avtoceste uradno umaknilo cesto 66 iz uradnega sistema ameriškega cestnega in avtocestnega sistema. Čeprav Route 66 uradno ne obstaja več, so nekateri odseki zaradi turizma še vedno označeni kot 'zgodovinska Route 66', čedalje več je tudi obnovljenih starih motelov, bencinskih črpalk na originalnih odsekih. K poskusu revitalizacije ceste 66 je veliko prispeval predsednik ​Bill Clinton, ki je leta 1999 podpisal zakon za njeno zaščito, ki je zagotovil zvezni denar za obnovo nekaterih zgodovinskih stavb ob cesti.