Sveto leto se je končalo, a je v vseh nas pustilo svoj pečat. Vsak od nas si ga bo zapomnil po dogodkih, ki smo jih doživeli in so nas premaknili in zaznamovali,« nekaj dni po novem letu, na dan Svetih treh kraljev, razmišlja danes 60-letni Vlado Cencel. Prihaja iz Šentilja pri Velenju, v tamkajšnji cerkvi je tudi mežnar, sicer starosta, na državni ravni pa znan kot mojster kiparjenja z motorno žago. Materiali in njih oblikovanje, predvsem pa dajanje njim pomena, so mu bili in ostali blizu. Ima tudi močno vero v boga, zato ni presenečenje, da se je s tako srčnostjo lotil postavljanja t. i. stoletnih jaslic v farni cerkvi v Šentilju, ki spada pod soupravo Župnije Velenje.

Tudi mladi so se angažirali. Foto: Osebni arhiv

»Ker sem aktiven v župniji, sem tudi izredni delilec obhajila, smo se pogovarjali, kakšne jaslice bi imeli. Moja želja je bila, da vključim mladino. Svoj čar je dodalo še sveto leto, leto 2025,« Vlado pove o tem, kako se je lotil priprave jaslic. V fari so ga podprli, naletel pa je tudi na veliko podporo med kateheti in katehetinjami, ki bdijo nad mladino. »Z veseljem smo se mu pridružili kateheti in katehetinje skupaj z vsemi skupinami šentiljskih veroučencev. Pri zadnji uri verouka pred božičnimi počitnicami so dobili veroučenci posebno nalogo: poslikali in popisali so kamenčke z motivi in asociacijami, na katere pomislijo ob geslu svetega leta Romarji upanja. Otroci so z izvirnimi izdelki tlakovali romarsko pot od svetoletnih vrat do svete družine v jaslicah. Nastala je prava mojstrovina, tako v umetniškem kot v duhovnem smislu, ki krasi našo župnijsko cerkev v božičnem času in pomaga približati bistvo božiča vsem župljanom in obiskovalcem cerkve svetega Tilna,« nam je povedala katehetinja ​Mateja Kvartič Dolinšek.

V Vladovi delavnici Foto: Osebni arhiv

Ko je videl, kako so mladi zagnani, je Vlado dobil dodatne moči. V življenju je doživel marsikaj; po rodu je iz Brežic, potem je živel v Šentvidu pri Stični, v mladosti je ostal brez mame, potem še brez očeta, 20 let bo, odkar ni brata. Vleklo ga je v misijone, do 3. letnika teologije je prišel, a ga je življenje odpeljalo drugam. Pred petimi leti je doživel infarkt, a se ne da. Živi, moli in ljubi. V Velenju si je ustvaril družino, aktiven je v lokalni skupnosti. Še posebno se je angažiral pri jaslicah.

Začelo se je z vrati. Foto: Osebni arhiv

»Sveta vrata so bila ključ svetega leta. Zato sem jih naredil tudi sam, iz lesa. Mladi so tlakovali pot v jaslice, potem smo dodali figure in mah, na vrh pa sem postavil tudi simbol svetega lesa, romarje v čolnu na poti življenja,« je opisal mojstrovino, ki bo na ogled v cerkvi sv. Tilna do 2. februarja. Pri postavljanju in delu so mu priskočili na pomoč ključarja Miran in Jože, Ivan, Veronika, Sara in šentiljski veroučenci. »Z duhovniki dobro sodelujemo. Tudi zato, ker smo laiki zelo aktivni, to je zelo pomembno v današnji cerkvi, duhovnikom pa olajšamo delo,« se Vlado zaveda tudi podpore duhovnikov v župniji.

Jaslice Šentilj Foto: Osebni arhiv

Dal jim je dušo in sebe

»Božične jaslice v šentiljski cerkvi nas letos ne nagovarjajo le kot podoba Jezusovega rojstva, temveč kot duhovna pot, na katero smo povabljeni vsi – kot romarji upanja v svetem letu. V ospredju jaslic so odprta vrata, ki nas spominjajo na sveta vrata. So znamenje božje bližine, usmiljenja in novega začetka. Skozi ta vrata stopa vsak izmed nas – s svojo zgodbo, s svojim iskanjem, z vero in dvomi. Za vrati se začne pot, sestavljena iz drobnih, poslikanih in popisanih kamenčkov, ki vodijo skozi jaslice vse do votline z novorojenim Jezusom. Te kamenčke so z veliko ustvarjalnosti, molitve in razmišljanja poslikali in popisali veroučenci iz Šentilja. Vsak kamenček predstavlja korak vere, majhno dejanje, molitev, dobroto ali preizkušnjo – vse, kar sestavlja naš vsakdan. Ob poti srečamo pastirje, družine, hiše, cerkev in vsakdanje prizore življenja. To je podoba Cerkve, ki hodi skupaj – otrok, mladih, družin, starejših, vseh, ki smo del istega romanja. V svetem letu nismo sami. V središču jaslic je preprosta votlina, v kateri se rodi Dete Jezus. Bog pride tiho, brez hrupa, brez moči sveta – a z močjo ljubezni. Nad jaslicami je simbol Romarjev upanja: ladja sredi razburkanih valov. Valovi predstavljajo izzive današnjega sveta, osebne in skupne preizkušnje. Na ladji smo povezani med seboj in se oprijemamo Jezusovega križa, ki ni znamenje poraza, ampak upanja in odrešenja. Ladja ima sidro, s katerim smo zasidrani v Kristusu,« Vlado na svoj način opiše jaslice, ki jim je dal dušo in samega sebe. Ne prvič – Vlado jaslice obožuje, ne nazadnje je troje, in to v naravni velikosti, tudi sam izdelal, so na Čatežu ob Savi, v Trebnjem in Vojniku. Te v cerkvi v Šentilju nas vabijo, da stopimo skozi odprta vrata, da vztrajamo na poti. Vlado bo. Načrtov za leto 2026 mu ne manjka.

Romarji upanja Foto: Osebni arhiv

Veroučenci so na kamenčke izpisali svoje misli. Foto: Osebni arhiv