Svetlo sonce z Morosta

»Dolgčas,« reče dekletce v muzejski sobi z občasno razstavo, ki si jo želi ogledati njen očka. »Pa pojdiva k stalni zbirki, gotovo je tam kaj zanimivega,« je mamica polna razumevanja. Dekletce odločno plane naprej po hodniku, toda ustavi se že v prazgodovini. Stalna zbirka Mestnega muzeja Ljubljana po časovni premici razgrinja zgodovino širšega območja prestolnice, postavitev pa je nadvse privlačna in interaktivna. Medtem ko se sovražnica dolgčasa navdušuje nad slikami koliščarjev, pa mamica zapade v nenavaden lokalpatriotizem: »Poglej, Ljubljansko barje, tu je moj vrt! Sem rekla, da je opeka, ki sem jo izkopala iz grede, prav posebna, gotovo je bila nekoč del njene posode …« pokaže na podobo koliščarice ... »in ptički tam popevajo še dandanes. In prav tale družina koliščarjev je živela tam, kjer zdaj živimo mi!« No, res je pač to, da trojico ljubljanski prijatelji kličejo 'morostarji'. Morost pomeni močvirnat svet, barje, v etimološkem slovarju najdemo podatek, da beseda izvira še iz stare frankovščine, v ljubljanskem narečju pa je poimenovanje za južno obrobje mesta, kjer se je nekoč razprostiral močvirnat svet, in čeprav so ga stoletja izsuševali, pozidavali, še dandanes kdaj pokaže svoj karakter. Kot fantom iz preteklosti se gosta voda dvigne v kleteh, perilo, ki se suši zunaj, pa je treba pobrati, preden se stemni, sicer ga zemlja takoj nazaj omoči.

Uradno se imenuje Ljubljansko barje, kar je nenaselbinsko ime, v katerem se z veliko piše le prva beseda, kadar ga lokalni prebivalci poimenujejo krajše Barje, pa veliko začetnico prevzame druga sestavina. Iz silnega navdušenja mamica popusti in deklici v muzejski trgovini kupi čudovito knjigo o koliščarjih. Črnolasi kodrolasec in Ljubka breza, prebere naslov prvega poglavja. »Kaj je to?« se čudi deklica. "To sta dve imeni, sestavljeni iz dveh besed. Spadata med posebnosti v našem pravopisu po pravilih o lastnih imenih: Zgodovinska in domišljijska imena ljudi so lahko enodelna večbesedna; pri njih pišemo z veliko začetnico samo prvo besedo, npr. Sedeči bik, Velika noga, Rdeča kapica." »Dolgčas,« reče deklica. »No,« vskoči mamica, »ker živimo na območju nekdanjih koliščarjev, si lahko tudi mi damo taka imena. Jaz bom Tiha voda, ti pa Klepetava sraka.« »To pa ne,« protestira, »jaz bom Rožica, ti pa ... ti si pa Svetlo sonce.« Mamica bi ji zdaj najraje kupila kar vse knjige, toda raje reče: »Kaj pa očka? Že vem, on je Debeli medved.« »Ne,« znova protestira Rožica, »on je Lačni volk!« Najdeta ga še vedno poglobljenega v razstavo. Svetlo sonce začne brati spremljajoče besedilo na steni in znenada zasije: »Vejica manjka! Za tem pristavkom so pozabili vejico pred veznikom in!« Debeli medved pa reče: »Lačen sem kot volk.« In tako se brž odpravijo proti Barju.