Ta pravi hribovci

Ko sem prvič videla planince, sem se jih kar malce ustrašila. Bila sem še majhna in se lepo vozila na gomulki, ko je nanjo s postaje naenkrat vpadla skupina živahnih ljudi. Smejali so se, pa eno zapeli, in nisem mogla nehati buljiti vanje. Ne zato, ker so imeli gojzarje, razpete srajce, nahrbtnike in je od njih toplo in vlažno zavelo. Zato, ker so z magnetno privlačnostjo izžarevali neko posebno energijo, prav ožarjeni so bili z njo. In prav zares tudi rdeči v lica in vratove. Planinsko društvo je to, sem dobila razlago. Iz hribov gredo. Niso se mi zdeli čisto normalni. In štiri desetletja pozneje danes kot vneta hribolazka vem, da verjetno res niso bili povsem.

Za ta pojav sem si izmislila izraz zadetost od hribov, to je posebno stanje, ko te kar malo nosi, vsi problemi so se že zjutraj razblinili z zadnjimi meglicami iz doline, ves svet se zdi lep in tisti dan se počutiš nepremagljivega. Žariš od zunaj in od znotraj, od zunaj, ker si odšvical vso sončno kremo in te je malo opeklo sonce, od znotraj, ker si za par svetlih trenutkov videl, da je življenje pravzaprav lepo. Lahko bi temu rekla tudi planinski zanos.

Toda takih, ta pravih hribovcev skorajda ne srečaš več. Pumparice, kakor smo s tujko iz nemščine rekli hlačam iz odpornega žameta tričetrtinske dolžine, so zamenjala moderna športna oblačila, pri ženskah obscene popete pajkice, flanelaste kariraste srajce, ki so odlično vpijale znoj, pa svetlikajoče se jopice. Gojzarje so zamenjale nekakšne patike. Prvi izraz, gojzar, je knjižni in ga najdemo v pravopisu. Drugi ni, pomeni pa tanko supergo. Namesto z vlakom se večina ljudi v hribe vozi z avtom, in to čim višje. Zadetosti od hribov rečejo endorfini. Predvsem pa ne žarijo, ne od znotraj ne od zunaj. In smrdijo po kemičnih pripravkih. A še bolj smrdi njihov nonšalantni odnos do tradicionalne planinske kulture. Ja, ja, tisti Dober dan!, planinski pozdrav, že avtomatično izrečejo, a ne po pravilih planinskega bontona, ki pravi, da prvi pozdravi tisti, ki šele rinta navzgor, onega, ki je goro že premagal in se spušča, ter da v primeru, ko hodi skupaj večja skupina, pozdravi samo prvi, ne vsi. Saj bi se onemu osušila usta, ko bi moral vsem odzdravljati. Zato pozdravim samo prvega. Potem pa bolščijo srepe, srepijo bolščeč ... Samo hitro naprej, rintaj, rintaj v hrib. Pogovorni izraz rintati, izvorno iz nemščine, je k nam verjetno prišel iz Hrvaške, a ga tudi pri nas uporabljamo v pomenu trdo delati, z muko se prebijati naprej. Hribovci ga dobro razumemo. A samo tisti ta pravi. Taki se znamo tudi še posloviti na prav način. Srečno!