Tekma za Luno: ZDA proti Kitajski

O vrnitvi človeka na Luno se govori že od konca misij Apollo. Po zadnjem pristanku na Luni leta 1972 so se začele razprave o nadaljnjih misijah, vendar so se načrti hitro umaknili v ozadje zaradi visokih stroškov in prevelikih tehničnih izzivov. Program Space shuttle se je izkazal za dražjega in manj zanesljivega, kot je bilo pričakovano, kar je dodatno zaviralo napredek.

Ameriški načrti

V zadnjih letih pa so se stvari začele spreminjati, saj sta zmanjševanje stroškov izstrelitev in konkurenca med zasebnimi podjetji izboljšala možnosti za vrnitev človeka na Luno. Pojav zasebnih podjetij, kot so SpaceX, Blue Origin in druga, je prinesel svež veter v vesoljsko industrijo, kar je omogočilo hitrejši razvoj novih tehnologij za manj denarja.

Leta 2019 je ameriška vesoljska agencija Nasa predstavila ambiciozne načrte za obkrožitev Lune leta 2023 in pristanek leta 2024. Vendar so politiki postavili nerealne roke, kar je privedlo do novih odlogov. Realistični datumi so bili preloženi na leto 2025, nato na 2027, zdaj pa se pričakuje, da bi lahko do Lune poleteli do leta 2030. Te spremembe v časovnici so bile posledica tehničnih izzivov, finančnih omejitev in potrebe po zagotavljanju varnosti astronavtov.

Kitajska konkurenca

Medtem je kitajska vesoljska agencija CNSA začela graditi večje rakete Dolgi pohod, ki naj bi omogočile pristanek na Luni do leta 2030. Kitajska je v zadnjih letih dosegla pomembne korake v vesoljskih raziskavah, vključno z uspešnimi misijami na Mars in Luno. Raketa Dolgi pohod 10, ki je trenutno v razvoju, naj bi bila ključna za kitajske načrte za pristanek na Luni.

Kitajska razvija nosilno raketo Dolgi pohod 10. FOTO: Shujianyang/Wikimedia Commons, CC0

Misija Artemis III, ki jo vodi Nasa, je ključni del trenutnih prizadevanj za vrnitev človeka na Luno, vendar se sooča s številnimi zamudami. Razvoj več komponent, vključno s pristajalnim sistemom (HLS), je v zaostanku. HLS mora biti nameščen v lunino orbito s pomočjo nosilne rakete Starship družbe SpaceX, medtem ko bodo Nasina vesoljska plovila Orion, izstreljena z raketami SLS (Space Launch System), omogočila transport astronavtov na HLS za pot na Lunino površje. A rakete SLS so zelo drage, zaradi česar projektu pogosto grozi ukinitev, čeprav je Nasa z omenjeno raketo leta 2022 že uspešno izvedla misijo brez posadke okoli Lune.

Kitajska razvija nosilno raketo Dolgi pohod 10. FOTO: Shujianyang/Wikimedia Commons, CC0

Poleg tega so se pojavile težave z Orionovim toplotnim ščitom, kar je vzbudilo pomisleke glede varnosti astronavtov med ponovnim vstopom v Zemljino atmosfero. Starshipovo sposobnost prevoza HLS v vesolje in njegovo ponovno polnjenje v vesolju še vedno spremljajo resna vprašanja. Vse te težave ogrožajo časovnico misije Artemis III, ki je bila že večkrat preložena.

Tekma za Luno med ZDA in Kitajsko je v polnem teku, pri čemer obe državi stremita k trajni prisotnosti na Luni. Ta tekma ni le tehnološki izziv, temveč ima tudi pomembne geopolitične in znanstvene posledice. Vrnitev na Luno je pomemben korak k nadaljnjim raziskavam vesolja, vključno z misijami na Mars in drugimi globokimi vesoljskimi projekti.