LOVKE

Tema mi daje občutek varnosti

Darja Štravs Tisu že leta lovi trenutke, ki trajajo le nekaj sekund, a jih s fotografijo ohrani za vedno. Letos je za svoje delo prejela pomembno mednarodno potrditev.
V resnici nikoli nisem imela velike želje po pozornosti, pravi Darja Štravs Tisu. FOTO: Voranc Vogel

V resnici nikoli nisem imela velike želje po pozornosti, pravi Darja Štravs Tisu. FOTO: Voranc Vogel

Vsak ima nekaj, kar ga dela drugačnega in posledično lepega, je prepričana. FOTO: Voranc Vogel

Vsak ima nekaj, kar ga dela drugačnega in posledično lepega, je prepričana. FOTO: Voranc Vogel

Darja in Danica FOTO: Voranc Vogel

Darja in Danica FOTO: Voranc Vogel

V resnici nikoli nisem imela velike želje po pozornosti, pravi Darja Štravs Tisu. FOTO: Voranc Vogel
Vsak ima nekaj, kar ga dela drugačnega in posledično lepega, je prepričana. FOTO: Voranc Vogel
Darja in Danica FOTO: Voranc Vogel
 10. 10. 2026 | 17:00
9:53

Pogled umetnika tik pred nastopom, gib plesalca, obraz glasbenika, svetloba na odru, droben trenutek, v katerem se zgodi nekaj, česar ni mogoče ponoviti. Prav takšne trenutke lovi Darja Štravs Tisu, ki umetnosti nikoli ni poznala samo skozi fotoaparat. Je tudi glasbenica. In je tudi radijski glas in voditeljica. Morda prav zato njene fotografije niso zgolj lepe podobe. Zna poslušati, ker je glasbenica. Zna govoriti, ker je radijski glas. In zna opazovati, ker je fotografinja. Nagrade so lahko lepa potrditev, še posebno ko pridejo od ljudi, ki gledajo na tvoje delo z drugega konca sveta. Darji je letošnji uspeh na natečaju Theatre Exposed, ki poteka pod okriljem ASSITEJ International, prinesel prav to. Sredi avgusta, na mednarodni dan fotografije, so razglasili rezultate, Darja je za fotografijo v kategoriji Art dobila najvišjo nagrado tekmovanja, Grand Prix, v preostalih treh pa prvo mesto. Tak rezultat je težko spregledati, Darja pa ga razume predvsem kot tiho preverjanje lastnega dela. Sredi Tromostovja seveda s fotoaparatom v roki najbolj elegantno oblečena fotografinja prizna: »Zame je to še posebna potrditev, glede na to, da gre za specializiran natečaj na področju uprizoritvenih umetnosti, na katerega se prijavijo kolegi z vsega sveta. Tudi s fotografijami produkcij, ki so bistveno večje in dražje od teh, ki jih fotografiram sama. In tak uspeh je zame način, da se preverim, dobim potrditev, ki jo seveda vsi včasih potrebujemo. Sploh ko človek dela veliko, se v nekem trenutku zatakne na mestu in ima občutek, da stagnira.«

Sama raje nevidna

Umetnost Darja pozna tudi z druge strani odra. Glasba je že dolgo del njenega življenja – igrala je klavir, se učila klasičnega petja, danes igra kontrabas v Simfoničnem orkestru Novo mesto. Ko fotografira glasbenike, jih posluša z izkušnjo nekoga, ki je sam stal na odru. »Zagotovo kot glasbenica glasbenike čutim in vidim drugače. Mogoče bolj subjektivno. Ogromno let sem preživela na odru, med drugim po različnih glasbenih zasedbah, in spomnim se, kaj me je motilo na fotografijah. Včasih trenutek, včasih izraz. Velikokrat pravim, da me skozi fotografiranje vodi glasba, ki narekuje moje občutke. Ti pa se potem prelivajo v pogled. Redko se mi zgodi, da glasbe ne začutim in gre potem samo za tehniko. Takrat poiščem kaj drugega, da me premakne. Tudi pri obdelovanju fotografij uporabljam glasbo. Po navadi je moja zvočna kulisa prav glasba, ki sem jo poslušala med fotografiranjem.«

Fotografija je na koncu vedno lovljenje nečesa, česar ni mogoče zadržati. »Vedno iščem nekaj več. Po navadi se mi zgodi, da že med fotografiranjem, kjer nastaja na tisoče fotografij, vem, katera bo, vsaj zame, zmagovalna. Trenutki so tisti, ki delajo fotografijo brezčasno. Gledalec si mora ob ogledu fotografije ustvariti svojo zgodbo, svoje občutke. Začutiti mora nekaj podobnega, kot doživlja nekdo, ki si je predstavo ali koncert ogledal v živo. To je tisto, kar naredi fotografijo posebno.«

Vsak ima nekaj, kar ga dela drugačnega in posledično lepega, je prepričana. FOTO: Voranc Vogel
Vsak ima nekaj, kar ga dela drugačnega in posledično lepega, je prepričana. FOTO: Voranc Vogel

Za tak pogled je potrebnega tudi malo odmika. »Vse življenje težim k temu, da bi bila nevidna. Kot nekdo, ki je v ozadju, po navadi opazim povsem drugo dinamiko pri ljudeh, kot če sem del neke skupine. Obožujem temo. Ne samo v gledališču ali dvorani, tudi zunaj nje. Daje mi občutek varnosti. Nelagodno se med fotografiranjem počutim že, če je dvorana malenkost presvetla. Počutim se izpostavljeno.«

Lepo je pač lepo

Ta nenaklonjenost izpostavljenosti je zanimiva tudi zato, ker je velik del življenja preživela z mikrofonom. Bila je in ostaja radijski glas, radio ji je očitno vedno ponujal prav tisto, kar ji ustreza – možnost, da je prisotna, ne da bi morala biti vidna. »V resnici nikoli nisem imela velike želje po pozornosti. Radio je sam po sebi zelo intimen medij, kjer je bil do nedavnega pomembnejši glas kot videz. Dober radijec je ustvarjal slike s svojim glasom in pripovedovanjem, izbiranjem besed. Mogoče sta si radijski mikrofon in fotoaparat bolj podobna, kot se zdi na prvi pogled. Oba na neki način 'skrivata' osebo zadaj. Oba omogočata ustvarjanje zgodbe z nekimi notranjimi občutki. Sama nikoli nisem imela želje po 'biti vidna'. Razen nekaj redkih izletov na televizijo sem se vedno najbolje počutila kot radijka. Leta sem se celo skrivala pod okriljem noči, saj sem vodila nočni program. Niti na odru nikoli nisem želela biti solistka. Nekaj solističnih izletov je bilo dovolj, da sem ugotovila, da mi ustreza biti zadaj in soustvarjati v večjih zasedbah.«

Morda zato tudi tako dobro razume nelagodje, ki ga človek občuti, ko se objektiv nenadoma obrne proti njemu. »Nekoč mi je znanec rekel, da mu jemljem dušo, vsakič ko je zaslišal zvok zaklopa in zagledal objektiv, obrnjen proti njemu. A jaz si raje domišljam, da s fotografijo ljudem dajem. Trenutke, ki sicer odidejo v pozabo in jih poje čas. Podoživljanje občutkov, ko čez leta pogledajo obledele fotografije. Njihovo lepoto, ki je morda sami ne znajo videti.«

Ko govori o lepoti, pri njej ni velikih definicij, morda tudi zato, ker jo je v svojem delu že tolikokrat našla tam, kjer je drugi niso pričakovali. »Lepota je subjektivna stvar. Lepo je pač lepo. Mislim, da lepota ni vezana na čas, ki je pretekel. Trenutki so sami po sebi lepi. Ljudje so lepi. Vsak ima nekaj, kar ga dela drugačnega in posledično lepega. Težko rečem, da se je moj pogled na lepoto skozi leta spremenil. Vedno so se mi zdeli lepi naravni ljudje, ki se v svoji koži počutijo dobro, čeprav morda ne ustrezajo splošnim lepotnim normam.«

Nerada se fotografira

Njena radovednost se ne ustavi pri odru in ljudeh. Del njenega sveta je tudi morje, predvsem podvodni svet, kjer fotografija včasih postane celo odveč. »Podvodna fotografija je pri meni zgolj hobi. Lahko se zgodi ali ne. Včasih se pod vodo odpravim brez fotoaparata, ker tako lahko uživam v breztežnosti, miru. Takrat sem lahko samo v svoji glavi in s fokusom na naravi. Pod vodo so pravzaprav vsi čuti še bolj intenzivni. Pogled je bolj osredotočen, sluh je izostren, občutek vode po vsem telesu pa je v tistem breztežnem objemu morja še močnejši. Pod vodo fotografija pade povsem v ozadje. Zato se tudi nisem odločila za kak resnejši komplet opreme za podvodno fotografiranje.«

Darja in Danica FOTO: Voranc Vogel
Darja in Danica FOTO: Voranc Vogel

Čeprav zna tako dobro opazovati druge, pa sama ne mara biti opazovana. »Res se nerada fotografiram. Morda tudi zato vem, kako se ljudje počutijo pred objektivom. Zelo redki so fotografi, ki jim dovolj zaupam, da se počutim sproščeno. Večinoma so to ljudje, ki jih dlje srečujem po dogodkih in jih imam na neki način za prijatelje. Sicer pa lahko na prste ene roke preštejem, kolikokrat sem v zadnjih petih letih stala pred objektivom koga drugega. Po navadi je moj fotograf kar moj fotoaparat. Midva se še vedno najbolje razumeva.«

Fotoaparat je skoraj podaljšek njene potrebe po tem, da si zapomni življenje. »V moji torbici je vedno vsaj en fotoaparat. Tudi če je čisto majhen. V življenju je namreč toliko trenutkov, vrednih pozornosti, da bi mi bilo žal, če bi kakšnega zamudila. Številne fotografije teh trenutkov sicer ostanejo samo na disku in morda nikoli ne ugledajo sveta. Ampak že to, da sem nekaj zabeležila zase, je dovolj, da poteši to mojo željo po zapisovanju časa.«

Prav pri zadnjem vprašanju se njen odnos do fotografije morda pokaže najbolj jasno. Če bi morala na samotni otok vzeti samo eno fotografijo, ne bi izbrala tiste, ki ji je prinesla največ priznanj. Izbrala bi trenutek, ki jo še danes gane. »Prva misel: fotografija, ki je nastala na vaji za Kdo se boji Virginie Woolf? na Brionih leta 2019. Ne gre za nagrajeno fotografijo. Mislim, da je nisem nikoli poslala na kak natečaj. Na odru sta bila Rade Šerbedžija in Katarina Bistrović Darvaš. Nekaj tako bolečega sem začutila v tistem trenutku, da me še po vseh teh letih stisne, ko jo pogledam. Ampak kljub temu je ena tistih fotografij, ki vedno znova vzbudijo neke občutke in me spomnijo, da sem živo in čuteče bitje in da je umetnost nekaj tako grandioznega, da ljudje brez nje ostanemo samo še roboti.« Morda je prav v tem tudi bistvo Darjinega pogleda: ne fotografira zato, da bi trenutek ustavila, ampak zato, da bi mu dovolila živeti še dolgo potem, ko mine.

Spremljajte Slovenske novice kot prednostni vir na Googlu
Logo
IZBRANO ZA VAS
Promo
2027
Promo
DEMENCI PRIJAZNA SKUPNOST
Promo
PODATKI
Promo
NEXT
Promo
LUKSUZ
Promo
ZLOŽLJIV TELEFON
Promo
KAKO PRIHRANITI DENAR
Promo
EKSKLUZIVNA NOVA KOLEKCIJA
Promo
GLASBA
Promo
SKRB ZA OBLAČILA
Promo
SPLETNA TRŽNICA