Tilen, ljuba duša, bodi pameten

Tilen Artač je imitatorski genij, ujet med umetnostjo glasbe in govornega izražanja. Humor je v njegovo kri prišel po mamini strani, saj je imel dedek vedno kakšno šalo na zalogi. Upodobil je na stotine likov in čisto vsak ima posebno mesto v njegovem srcu. Pritiska politike ne občuti niti ne doživlja cenzure v svojem ustvarjanju. Čeprav je na očeh javnosti že od 17. leta, še vedno neizmerno uživa v ustvarjanju pod žarometi, projektov in idej mu nikoli ne zmanjka. Na televizijskih zaslonih smo že ugledali novo sezono oddaje Kaj dogaja, z veseljem vihti tudi dirigentsko palico. V času vročega političnega dogajanja smo se z njim pogovarjali o ustvarjanju likov, imitaciji, pa tudi o pokojnem Sašu Hribarju, ki je bil več kot le mentor.

V kakšnem življenjskem obdobju smo vas ujeli?

Trenutno sem v zelo delovnem obdobju. Začenja se nova sezona oddaje Kaj dogaja v soboto zvečer na prvem programu Televizije Slovenija, zato smo že globoko v predvolilni kampanji. Materiala je več kot dovolj oziroma upam, da nas bodo zasipali še z več uporabnega materiala. Z dosedanjim mandatom zdajšnje vlade smo, kar zadeva satirični vidik, lahko zelo zadovoljni. Ne glede na to, kaj se bo zgodilo po volitvah, si želim, da bi ta bogata vsebina, ki je uporabna za nas satirike, še naprej obstajala in se morda celo bogatila, žlahtnila kot plemenite kovine. Sicer pa sem dobro, hvala. To je tisto obdobje, ko se sezona šele začenja in mora človek znova pasti v ritem. Treba je dobiti fokus, da lahko iz tedna v teden ustvarjaš kakovostne oddaje in dobre izdelke.

Znani ste po številnih imitacijah, različnih prepoznavnih osebnosti. Ali vas kdaj kontaktirajo liki, ki jih posnemate?

Največkrat se v svetu politike zgodi, da me kontaktirajo tisti, ki jih ne imitiram.

So morda zaradi tega užaljeni?

Prej bi rekel, da so zaskrbljeni. Sprašujejo se, zakaj jih ne posnemamo, kaj je z njimi narobe. Ali je z njimi res kaj narobe? So premalo aktualni, nimajo dovolj izrazitega značaja? Pogosto jih preprosto ne opazimo. Tudi sam moram ob posnemanju lika začutiti, da mi je zanimiv in simpatičen. Bistveno lažje ga posnemam, če mi je blizu, če v njem prepoznam tudi del sebe. Največkrat je torej v ozadju vprašanje politikov: »Zakaj mene ne posnemate?«

Predvidevam, da je tega še več v predvolilnem času. Ste že prejeli kakšen tak klic?

Ne, tega ne. Se pa načeloma trudimo, da imamo v repertoarju vse politike, ki so v ospredju, tudi tiste, ki jih sprva nisem začutil.

Lahko navedete primer?

Zanimiva zgodba je bila z imitacijo ministra Mesca. Sprva ga nisem začutil in nisem vedel, kako naj se te imitacije sploh lotim. V redakciji pa so mi rekli, da ga nujno potrebujemo v oddaji. V ponedeljek so mi dejali, da bo v petek na Mali terasi in naj ga do takrat pripravim. Odgovoril sem, da bom, vendar ga nisem. V četrtek so me vprašali, ali je pripravljen, in sem pritrdil.

Ste jih zavedli?

Kaj pa naj bi rekel, da ni? Naj spremenijo scenarij? V petek sem bil že v maski, oblečen kot Mesec, deset minut pred snemanjem, pa še vedno nisem vedel, kako naj ga upodobim. Nato je do mene pristopil Igor. Povedal sem mu, da Mesca nimam pripravljenega. On pa je dejal: »Ma ja. Sej to je problem, k se ne moreš na nič naslont pri njemu. Nima nič.« In takrat mi je kapnilo – res, nima nič. Naslonil sem se na to »nič«, stopil pred mikrofon, se pogledal v monitor in ugotovil, da sem mu celo nekoliko podoben. In je steklo. To je ena izmed imitacij, v katerih zelo uživam.

Marsikdo si predstavlja, da takšna priprava traja tedne ali mesece, da analizirate psihološke profile. Je res včasih dovolj le trenutek navdiha?

Petindevetdeset odstotkov je zgolj klik. Nikoli nisem stal pred ogledalom in podrobno preučeval imitacije. Gre za stavek, ki ga ponavljam, dokler ga ne začutim, nato pa se vse razvije samo od sebe. Zanimivo je tudi to, da mi ni treba zelo podrobno spremljati osebe v medijih. Včasih začnem uporabljati določene besede ali stavke, nato pa opazim, da jih uporablja tudi on. Takrat si rečem: »Poglejte ga, zdaj on posnema mene, ne jaz njega.«

Nekateri govorijo o posebni, skoraj višji povezanosti z liki, ki jih upodabljajo. Se s tem strinjate?

Absolutno.

Ali vse te like na neki ravni začutite?

Seveda. Malo moraš biti odprt, povezan z vesoljem, da dobiš določene informacije o značaju. Povezan si z njihovim razmišljanjem, z njihovim značajem. To je del procesa.

Bistvo je, da se ljudje nasmejijo in razvedrijo, nastavljanje ogledala družbi in vse drugo pride šele za tem, pravi. FOTO: Leon Vidic

Ali vam liki kdaj prodrejo v podzavest, morda celo v sanje? Imate kakšne posebne tehnike, s katerimi jih »odklopite« ali »priklopite«?

Ne, s tem nimam težav.

Res brez težav izstopite iz vloge?

Ko kamera ugasne in je nastopa konec, brez težav stopim iz lika. Nisem eden tistih, ki bi dejali, da ne morejo iz vloge. Daleč od tega.

Vas torej liki ne zaznamujejo tako močno, da bi vplivali na vaše zasebno življenje?

Ne. Iz tedna v teden ustvarjamo toliko novih imitacij in likov, da bi težko ostal ujet v enem samem. Vstopiš, narediš in izstopiš. To je to. Pri imitaciji je ključen predvsem zvok. Moj posluh glasbenika mi zelo pomaga. Včasih se vprašam, ali bi lahko tako dobro posnemal, če ne bi bil akademski glasbenik oziroma če se z glasbo ne bi ukvarjal skoraj vse življenje. Posluh je izjemno pomemben. Obstajajo tudi določene tehnike. Razmislim, kam v ustni votlini postaviti glas, kako ga pozicionirati. Prvi korak je pogosto ugotovitev: »Aha, govori bolj skozi nos.« Takrat natančno vem, kaj storiti. Zelo pomaga tudi kostum. Ko me oblečejo v oblačila določenega lika in mi maska poudari značilne poteze obraza, lažje padem v vlogo. Že pulover ali suknjič, ki ga oseba pogosto nosi, ali poudarjena gubica na obrazu naredi glas še bolj prepričljiv. Ti detajli so izjemno pomembni.

Za Luko Mesca ste dejali, da je šlo za trenutni klik. Pri katerem liku pa ste se morali najbolj potruditi?

Na začetku svoje imitatorske poti sem se lotil imitacije nekdanjega predsednika Milana Kučana. Morda sem potreboval nekoliko več časa. Pozneje sva s Sašem Hribarjem nastopala na dogodku, kjer sta bila v občinstvu tudi gospod Kučan in njegova soproga, gospa Štefka Kučan. Po nastopu je gospa Štefka pristopila do mene in rekla: »Glas je isti, samo malo mlajši je.«

To je gotovo lepa pohvala.

Seveda je. Vedno mi je pomembno, da se človek, ki ga posnemam, ob ogledu počuti dobro. Moj namen je, da ga prikažem v pozitivni luči. To se mi zdi zelo pomembno.

Je bila sreča ali usoda, da vaju je Sašo Hribar z Juretom Godlerjem povabil v Radio Gaga?

Seveda je bila sreča. Saša sem dojemal kot mentorja. Bil je zelo dober pedagog. Znal je presoditi, koliko materiala mi dati in kakšnega, da sem lahko okoli tega začel ustvarjati. To je prava pedagoška mera. V svetu klasične glasbe, kjer sem se izobraževal kot violončelist, pouk poteka ena na ena. To pomeni popolno zbranost. Podobno je bilo pri pogovorih s Sašem o imitacijah. Srkal sem znanje, kakovost, izkušnje.

Koliko treme je bilo prisotne, ko je vaš idol iz otroštva postal vaš mentor?

Seveda je bila trema. Ko sem ga prvič srečal na hodniku RTV Slovenija, sem ga le opazoval. A še bolj kot to sem v oddaji Radio Ga Ga čakal trenutke, ko ga je izstrelilo v lik. Ko je tako padel v karakter, da je bilo neverjetno. Enkrat je posnemal Angelo Žnidaršič Žmoht in tako globoko zašel v zgodbo, da mu je ob imitiranju po obrazu in naprej dol na mizo tekla slina. To je bilo izjemno. Kako lahko tako padeš v izmišljeni lik? To je bila sreča, pri 17 letih sedeti za isto mizo s človekom s takšno sposobnostjo.

Kako težka je bila odločitev, da oddajo nadaljujete?

Zdelo se nam je prav in pošteno. Radio Ga Ga je na Prvem programu Radia Slovenija že 35 ali 36 let. Prav je, da tradicijo peljemo naprej, predvsem zaradi zvestih poslušalk in poslušalcev. Koncept smo nekoliko prilagodili našim sposobnostim.

Verjetno manjka glavni dirigent.

Voditelja, kot je bil Sašo, ni mogoče nadomestiti. Tak koncept brez njegove energije ne bi deloval. Zato smo oddajo preoblikovali. Zdaj nimamo klasičnega voditelja, temveč oddajo vodijo liki sami. Okrepili smo ekipo, pridružil se nam je Igor Bračič. Mislim, da smo zasnovo dobro zastavili in da je poslušalcem všeč.

Se kdaj vprašate, kaj bi v določeni situaciji storil Sašo?

Vsak petek pred oddajo se za kratek čas gotovo pojavi kakšna misel nanj. Nekdo izreče stavek ali šalo in spomnimo se nanj. To se dogaja redno.

Kateri je najpomembnejši nauk, ki ste ga prejeli od njega?

Pri intervjujih mi je dejal: »Nikoli ne odgovarjaj na vprašanja. Vedno povej tisto, kar želiš povedati. Ni pomembno, kaj te vprašajo.«

Kaj prinaša nova sezona?

Nov koncept. Oddaja je daljša, ekipa okrepljena, scena nova. Nekaj oddaj smo na novi sceni že posneli. Veseli me, da se vsi strinjamo, da je treba oddajo nenehno nadgrajevati tudi z majhnimi spremembami. Novi liki, nekoliko drugačen koncept, nove rubrike. Pomembno je, da ni enako kot prejšnjo sezono. Zdi se mi, da smo tej usmeritvi zvesti in da nam gre dobro, predvsem pa, da je nova sezona res drugačna.

Danes s svojo oddajo nastavljate ogledalo družbi in politiki. Kakšno odgovornost čutite kot ustvarjalci? Se vam zdi, da kdaj hodite po meji dobrega okusa ali da vam to kdo očita?

Seveda se tega zavedamo. V ekipi znamo precej dobro presoditi, ali je nekaj že čez mejo ali še ne. Včasih moraš iti malce proti robu, da sploh vidiš, kje ta meja je, potem pa si rečeš: tole pa ni šlo predaleč. Drugič se zavestno ustavimo in ocenimo, da nekaj ni primerno. Sam menim, da ni smiselno iti čez. Ko enkrat prestopiš mejo, kam greš potem? Bolje je hoditi po robu, nakazati, da bi lahko šel čez, pa tega ne storiš. To je po mojem mnenju učinkovitejše, kot da enkrat pretiravaš. Ko si enkrat čez, si čez in naprej pravzaprav nimaš več prostora. Publika hitro začuti, kdaj se pretirava. Je pa res, da je situacija zahtevna. Včasih imaš občutek, da je problem sodobne politike v tem, da so nekateri že sami čez mejo. In potem je vprašanje, kje sploh še postaviti satirično črto.

Se pojavljajo kdaj kakšni pritiski glede tega, kaj smete in česa ne? Se pri pisanju scenarijev počutite svobodni?

Ne, vsaj do mene takšni pritiski nikoli niso prišli. Popolnoma se počutim svobodnega. Če bi prišel trenutek, ko se ne bi več počutil svobodnega, bi se s tem preprosto prenehal ukvarjati. Ne vidim smisla, da bi nekaj počel in se ob tem boril za osnovno svobodo ustvarjanja. Zame je pri oddajah, kot sta Radio Gaga in Kaj dogaja, na prvem mestu to, da se ljudje nasmejijo in razvedrijo. To je bistvo. Nastavljanje ogledala družbi in vse drugo pride šele za tem.

Kdo je bil v vaši družini tisti, ki je najbolj zabaval druge? Ste to podedovali? Je humor zapisan v DNK?

Zdi se mi, da sem nekaj tega podedoval po starem očetu po mamini strani, torej po maminem očetu. Imel je zelo dober smisel za humor. Vedno ko sem prišel na obisk, sva izmenjala nekaj besed, padla je kakšna šala, nasmejali smo se, in to je bilo to. Ni šlo za dolge nastope, ampak za kratke, duhovite vložke. Imel je zelo izviren in prefinjen smisel za humor. Mislim, da je nekaj tega ostalo tudi v meni.

Kako pa vaša družina spremlja vašo kariero? So pričakovali, da boste postali človek stoterih obrazov?

Mama mi vedno pravi: »Tilen, ljuba duša, bodi pameten.«