Komentar Primoža Kališnika: Tisti dnevi

Res nisem dolgo verjel, da je tako, a sem sčasoma le spoznal, da je edino, kar drži svet za silo skupaj, to, da so tu pravila. Da se stvari dogajajo za vse približno enako in da smo vsi vsaj približno seznanjeni s tem, kako naj bi svet izgledal na našem koncu planeta.

Človek seveda sebe nikoli ne vidi tako kot drugi, kar je dobro, saj bi bil sicer še slabše volje, kot je.

No, edino še slabše je, če človek sebe vidi samo tako, kot se njemu zdi, da je prav – in to je še slabše kot prejšnja opcija: prej si moral veljati za bedaka, in to je to, a ni brezizhodno, po novem pa si kreten in tako bo za vedno.

Verjetno to drži.

Recimo, da pred spanjem premišljuješ, kako se nekateri pri nas predstavljajo za moralno avtoriteto. No, saj to je lepo, ampak če prihajaš iz politike, je to verjetno le dr. Janez Drnovšek, in če bi ga hotel podoživeti – ga vseeno ni treba izkopati.

Kar ne bi bilo dobro, pa niti malo prav.

Kot ne bi bilo niti malo prav, če bi zakopali vse, ki v politiki niso dobri, čeprav bi bilo to morda komu v skušnjavo.

To so le zbegane misli pred spanjem.

Življenje itak ni preprosto, pravi prijatelj. Pravi, da je šel v kopalnico na WC in je bila tema. Ko je odminusal vodo, ni nič videl in se je skušal premakniti tako, da bi s prsti dosegel stikalo tik za vrati, vse v želji, da bi reguliral tok vode.

Stikalo je bilo predaleč.

Zgodilo se je seveda, da je sicer prižgal luč, a ob tem še poslabšal situacijo s tokom vode.

Če bi zaupal intuiciji in bil miren, bi bila celo tema boljša izbira, glede na posledice.

Človek ne more imeti vsega, mi je dejal, in žena moji zgodbi sploh ni verjela in je vreščala, da sem bil pijan.

Resnica itak na koncu izpade kot krivica, da veš, je končal.

Kaj naj rečem.

Itak je vse stvar pristopa.

Po civiliziranem severu najstnikom ugašajo telefone in jim omejujejo dostop do družbenih omrežij.

Pri nas bi morda lahko začeli drugače: da bi odraslim omejili dostop do spremljanja predvolilnih soočenj na televiziji.

Pri nas so odrasli veliko bolj ogroženi kot otroci. Nezdravljen odrasli bo na vse kriplje protestiral in se repenčil, če bodo njegovemu potomcu priščipnili dostop do družbenih vsebin.

Otrok brez telefona v roki na severu postaja družbeni presežek, pri nas bi postal problem.

Otroci ne bi vedeli, kaj početi, starši pa itak ne vedo, kaj početi z najstniki, kadar ne buljijo v ekrane.

To, da sami počnejo velik del dneva isto, zvečer pa hodijo na strokovna izobraževanja za bedake pred TV-ekrane v predvolilnem času, je itak drug del iste palice.

Palica ima dva konca, kar pomeni, da jih vedno dobiš s tistega konca, kjer ne pričakuješ.

V Sloveniji ima palica samo en konec, ki pa je pripet na obeh straneh, in jih tako vedno dobiš, ne le 50-odstotno, kot je to pri palici, ki ima dva konca.

Zdaj pravijo, da je grozno, ker se je znaten del mlajših volivcev obrnil v desno politično. Mislim, jaz ne razumem, zakaj bi bilo desno že po aksiomu tako zelo strupeno, kot se govori pri nas. Desno, ne fašistično.

Kaj bi na vse to rekel Jezus Kristus, ki ga imajo pri nas za desnega, čeprav je bil prvi socialist?

Verjetno samo to, da je vseeno, ali greš levo ali desno, če ob tem še vedno spregledaš človeka ob cesti.

Mogoče je stvar obrata bolj v tonu kot v smeri. Desnica, ki ni na robu, zna biti tiha, skoraj neopazna: govori o odgovornosti, pa ne maha z njo kot z zastavo. O redu, ki ni kazen, ampak okvir, da se stvari ne razlijejo. Ne sili naprej, bolj zadržuje, da se ne podremo sami vase. Malo zateguje, malo brzda ljudi, a prisega na red.

Levica pa se je, kot se rado zgodi, nekje spotaknila ob lastne besede. Iz skrbi za človeka je naredila predstavo o sebi, iz solidarnosti tekmovanje v pravilnih stavkih.

Kot da je pomembneje, kako zveni kot kaj ostane za tem. In potem ni več jasno, ali še drži skupaj ljudi – ali samo še razlaga, zakaj bi jih morala.

Ima polna usta reda, a s svojimi dejanji prevečkrat ustvarja kaos, potem pa pričakuje, da se bo sam spremenil v red.

Nisem desen, če bi že moral, bi zavijal bolj v drugo stran, ampak me je groza, če bi me pot pripeljala na parkirišče na občinsko tekmovanje v solidarnosti, ki bo izvedeno le, če bo na voljo dovolj sponzorskih sredstev.

No, nisem zavil ne desno ne levo.

Mislim, da ne eni ne drugi niso povedali ničesar o tem, kaj bo v prihodnosti z našimi otroki. Tudi glede telefonov.

Skrb za otroke naj bi bil znak Evrope.

Torej smo lahko brez skrbi.

Nikoli ne bomo Evropa.

Sprašujejo me, zakaj sem se odselil na hrib in v gozd.

Ker tu otroci pozdravljajo. Ker jih pobira šolski avtobus in se smejijo.

Ker se od tu bolje in dlje vidi.

Ker se do naše vasi vijejo levi in desni ovinki in ni nobeden boljši od drugega.

Vse skupaj je samo cesta, po kateri otroci hodijo v šolo.