Tjaša Steklasa brez olepševanja o uspehu: »Do bleščic je ogromno hoje po blatu«

Deset let skupnega ustvarjanja, številne pesmi, koncerti in projekti ter zdaj še največji koncert kariere. Tjaša in Uroš Steklasa bosta 9. septembra v Hali Tivoli z velikim glasbenim praznovanjem obeležila desetletje skupne poti, na kateri sta si z avtorsko glasbo in prepoznavno energijo ustvarila zvesto občinstvo. Pred koncertom sta predstavila tudi novo pesem »Da bi znali ž’vet življenje«, pri kateri je sodelovalo kar 3.500 spremljevalnih glasov. Njeno sporočilo je preprosto, a v času, ko pogosto bolj razmišljamo o tem, kaj vse še moramo doseči, kot o tem, kar že živimo, presenetljivo aktualno: življenja ne preživeti, ampak ga zares živeti. Tjaša Steklasa o desetih letih ustvarjanja, velikih pričakovanjih in o tem, kaj se skriva za bleščečimi trenutki na odru.

Deset let skupnega ustvarjanja je dovolj dolga doba, da človek ob njej že skoraj nehote začne razmišljati o tem, kaj se je v njem spremenilo. Ko pogledate Tjašo izpred desetih let in Tjašo, ki danes z Urošem pripravlja največji koncert svoje kariere, katera od njiju bi bila bolj presenečena nad življenjem, ki ga živite danes?

Sigurno Tjaša izpred desetih let. Zanimivo je, kako hitro se človek navadi na določene stvari in jih začne jemati za samoumevne. Taka retrospektiva je včasih zelo koristna, saj hitro ugotoviš, da se ukvarjaš s problemi, o katerih si pred nekaj leti komaj upal sanjati. Spoznaš pa tudi, da ti bleščeči cilji, ki si jih imel takrat, niso samo bleščeči in da je do bleščic najprej ogromno hoje po blatu.

Vajin koncert v Hali Tivoli bo pravzaprav nekakšen obračun z desetletjem – z glasbo, ki sta jo ustvarila, ljudmi, ki so vaju pri tem spremljali, in vsem, kar se je vmes zgodilo. Ko pravita, da bo »Steklasika v Gallusovi dvorani, ampak na steroidih«, koliko je pri tem še želje po spektaklu in koliko potrebe, da si po desetih letih rečeta: uspelo nama je?

Taki odri te zasvojijo. Velike produkcije sva v svojih najstniških in dvajsetih letih opazovala z velikim navdušenjem in občudovanjem ter predvsem s tistim »jaz bi tudi to nekoč«, pri čemer nisva bila prepričana, da bo ta »nekoč« v resnici prišel. In po desetih letih sva zdaj na točki, ko ta »nekoč« lahko končno doživiva. Obdala sva se z 21-članskim orkestrom, sestavljenim iz samih vrhunskih glasbenikov. Na odru bova zapela z gosti, za katere si pred desetimi leti nisva niti mislila, da jih bova spoznala, kaj šele z njimi delila oder. Luči in posebni učinki pa bodo koncertu dodali piko na i. Izpolnjujeva si svoje sanje in pripravljava koncert, ki ga publika še dolgo ne bo pozabila.

Vajina nova pesem »Da bi znali ž’vet življenje« ima na prvi pogled zelo preprosto sporočilo, vendar se človek ob njem hitro zaloti pri precej neprijetnem vprašanju: koliko svojega življenja v resnici živimo in koliko ga samo učinkovito organiziramo, preživimo in odkljukamo? Se vam zdi, da smo kot družba postali nekoliko obsedeni s tem, da moramo življenje nenehno izboljševati, namesto da bi ga preprosto doživljali?

Zdi se mi, da smo predvsem milenijci nagnjeni k temu, saj nas ogromno odraslih živi s hipervigilanco – stanjem nenehne pripravljenosti, ko je živčni sistem neprestano v krču. Težko se je v resnici sprostiti, potem pa smo še konstantno obdani z ekrani, kjer lahko spremljamo življenja ljudi s celega sveta, ki skrbno nadzorujejo, katere vsebine objavljajo na družbenih omrežjih. Ti pa misliš, da nekaj v življenju delaš narobe, ker – dam banalen primer – ob dveh otrocih vsako nedeljo ne narediš deep cleana cele kuhinje, pri neki osebi pa je videti vse skupaj tako preprosto. Samoumevno se ti zdi, da si se dopoldne igral z otroki na igrišču, jih vključil v kuhanje kosila, jim pred počitkom prebral pravljico, in se ne zavedamo, da je točno to tisto, k čemur se bomo v spominih vračali, ko bomo stari. Jaz pa tukaj in zdaj doživljam ta dragoceni trenutek, hkrati pa imam občutek, da samo preživljam nedeljo.

Ob tem ste zelo iskreno povedali, da tudi sama v tem obdobju, ko sta tik pred največjim koncertom, večkrat potrebujeta opomnik, naj živita to, o čemer pojeta. To se mi zdi pravzaprav zelo človeško: pogosto drugim govorimo modrosti, ki jih sami najtežje udejanjamo. Katera je tista življenjska resnica, ki jo danes dobro razumete, a jo morate še vedno vsak dan znova vaditi?

Da je prav, da v življenje, v bistvu tudi v življenje otrok, včasih pride projekt oziroma stvar, za katero se moramo res truditi. Dolgo časa. Večkrat že skoraj obupati, pa kljub naporom spet nadaljevati. Občutek, ko ti uspe, je res izpolnjujoč. In midva sva v ciljni ravnini najinega največjega izziva v življenju in po dobrem letu priprav res že težko čakam češnjo na torti. A hkrati je treba poskrbeti, da po enem končanem projektu ne skočiš takoj na drugega samo zato, ker je overachieving edini način, da najdeš svojo vrednost. Midva sva začela prepoznavati določene vedenjske vzorce in sva se odločila, da temu narediva konec ter najdeva svoj mir, svoj vrh v vsakdanjih stvareh. In verjameva, da nama bo uspelo uravnotežiti omenjeno z življenjem na odru ter ob tem ostati srečna in izpolnjena.

Morda je prav zato vaša zgodba zanimivejša od klasične zgodbe o uspehu – ker za pozitivno energijo, ki jo ljudje vidijo na odru, ni samo lahkotnost, ampak tudi delo, odgovornost, strah, družina in dvomi. Ko bo 9. septembra dvorana polna in bo za nekaj ur vse skupaj videti brezhibno, boste lahko za trenutek odložili vlogo ustvarjalke, partnerke, mame in ženske, ki mora imeti stvari pod nadzorom – in samo stali tam ter občutili, da ste to življenje zares živeli?

Ta koncert bo neke vrste »obred prehoda«. Kot sem že prej omenila, si po toliko vloženega truda in napora zasluživa nepozaben večer in da v njem neizmerno uživava. In vem, da tudi bova. Ker sva se obdala z ekipo ljudi – glasbenikov ter organizacijske in tehnične ekipe –, ki jim popolnoma zaupava in verjameva, da bo 9. 9. vsak prinesel svojih 100 odstotkov na kup, da zase in za obiskovalce pripravimo spektakel, kot si ga zaslužimo. Po koncertu, ko pade adrenalin, pa se zagotovo spomnim svojih začetkov, vzponov in tudi padcev do te točke ter se naučim, da sem dovolj tudi, če sem »samo« Tjaša, in v tem začnem zares uživati.