Komentar Primoža Kališnika: Tri evre, ker me paziš

Zadnjič smo se s prijatelji malo menili – a ne, kako je to zunaj v življenju, med navadnimi ljudmi, ki se med seboj večinoma ne poznajo, za razliko od nas, ki se in si zaupamo in smo si naklonjeni.

Vedno, ko slišim, da je tako slabo, da slabše ne more biti, postanem malo pozoren na ta stavek.

Slišal sem ga že velikokrat. In vem, da ne drži. Življenje nas uči, da je vedno lahko še malo slabše.

Po moje ima človeštvo težavo. Ker nima nikjer zapisano, kje je tista najnižja točka, kamor lahko pade.

Mislim – živo.

Pekel je drug svet, ki ga ne bi smeli mešati z našim, čeprav nekateri pravijo, da je življenje pekel.

Človeštvo nima zapisane najnižje točke, zato nikoli ne ve, kdaj je šlo predaleč. Vedno lahko reče, da še ni tako hudo, in vsakič, ko pade nižje, to novo dno razglasi za normalno stanje, kar je nevarno, ker brez dna ni alarma in brez meje ni trenutka, ko bi rekli: zdaj pa dovolj.

Vsaka generacija pa je ob tem prepričana, da je pametnejša od prejšnje, tehnološki napredek razglaša za moralni napredek, trpljenje pa razprši do te mere, da postane zgolj statistika, ki ne boli več.

Ko postane brezbrižnost vrlina, je jasno, da je ves svet v lulčku.

Brezbrižnost ni isto kot brigati se zase, čeprav to radi mešamo, ker je tako lažje živeti, kajti brezbrižnost pomeni, da te ne zanima, kaj se dogaja z drugimi.

Tudi takrat ne, ko gre za očitno krivico, trpljenje ali zlo, in takrat stavek »ni moj problem« postane priročen izgovor, da ni treba čutiti in še manj reagirati, medtem ko »naj se ljudje brigajo zase« v resnici pomeni nekaj precej bolj banalnega in hkrati zahtevnega – da se ne vsiljuješ, da ne moraliziraš po nepotrebnem, da ne rešuješ težav, ki jih nihče ni prosil, da jih rešuješ.

In predvsem, da spoštuješ meje drugih, kajti brigati se zase pomeni spoštovati meje, brezbrižnost pa pomeni, da meja med dobrim in zlim izgine, in zato ne vtikati se še zdaleč ni isto kot ne čutiti.

V bistvu sem vse to zapisal zato, da bi napisal prvi stavek tega besedila povsem drugače: sploh se ne spomnim, kdaj sem napisal kaj veselega in morda pogojno duhovitega.

Upam, da ne zato, ker se brigam zase v najbolj primitivni obliki, in bolj zaradi tega, ker nisem brezbrižen v polnem pomenu besede.

Ampak vseeno kolumne ne začnem z vedrimi mislimi.

Mogoče pa to pomeni, da človek postaja zrel. To bi mi prišlo zelo prav, saj bi bil povsem drugačen od vseh drugih 65- ali že skoraj 66-letnikov, ki so morda sicer uspešni na mnogih področjih, zrelega pa med njimi težko najdeš. Če pa že je zrel, pa mu drugi takoj pojasnijo, da ni zrel, ampak gnil, ker je predolgo zorel.

Mogoče je pesimizem nova beseda za človeka, ki je v bistvu dobre volje, a to dobro skriva. Tako dobro, da na koncu sploh ne ve več, kaj je tisto, kar je skril, in še manj, kaj ga je pripeljalo do tega.

To je tako kot te nove stranke, kjer njihovim prvakom dobro gre, da bi radi prišli na oblast, veliko manj pa, zakaj.

To je tako, a ne, ko človek sicer živi, ni pa mu povsem jasno, zakaj.

Če je tako, nam Bog pomagaj.

Ko smo že pri njem … Jezus nikoli ne zahteva, da rešuješ vse, zahteva pa, da nehaš razlagati, zakaj ne boš naredil ničesar.

Menda bi filozofi rekli: morda pesimizem sploh ni nova beseda za slabo voljo, ampak staro ime za človeka, ki še ni brezbrižen.

Včasih se zdi, da so otroci manj brezbrižni in veliko bolj koncentrirani, pa čeprav skušajo urediti stvari z orodjem materialnega sveta, se pravi z darili, kot je otrokom najbolj všeč, da kaj dobijo.

Tako kot šestletnemu dekletcu, ki je svoji najljubši teti od veselja, ker lahko prespi pri njej, dala tri evre.

Ja, zakaj pa to?

Zato, ker me paziš.

Tako je to, če na življenje gledaš z Route 66. Ne veš sicer, če je to zrelost, ampak gniloba po življenju po tvoje ni.

Kot deklica, ki uživa v družbi tete, ker ta ni brezbrižna, in kot deklica, ki ji to veliko pomeni.

Zato bi se bilo za nas večino ljudi veliko bolje kot k nekim novim pajacem marca obrniti na drugo stran. K otrokom.

Potem lahko dan začneš s smehom, brez brezbrižnosti in se brigaš zase tako dobro, da se imajo ob tem še drugi fajn.

In začneš pisati z nasmehom, ne pa da imaš na obrazu nasmeh kot imitacijo.

Kot da se smeješ, čeprav se ne. Ker si po kapi.

Samo da nihče ni opazil.