Gregor Ravnik: »Vedno so me doma učili prizemljenosti in ne visokega letanja«

V času, ko so karierne poti pogosto vnaprej začrtane in varne, zgodba Gregorja Ravnika deluje kot odmik od predvidljivega. Prehod iz zobozdravniške ordinacije na oder ni bil hiter rez, temveč zorenje odločitve, ki je v njem tiho dozorevala že dolgo. Danes velja za enega bolj prepoznavnih glasov mlajše generacije, tako na opernih odrih kot v popularni glasbi, kjer je opozoril nase tudi z zmago na festivalu Melodije morja in sonca. Njegovo delo se ne zapira v en žanr ali eno vlogo, temveč se razširja med glasbo, gledališčem in televizijo. V novi skladbi V naši ulici ne odpira le spominov na otroštvo, temveč občutek pripadnosti, ki ga sodoben čas pogosto razrahlja, zato njegova zgodba presega osebno in postaja univerzalna. Danes stoji na presečišču različnih svetov, kjer se, kot pravi, najbolj jasno pokaže tudi njegova lastna resnica. Ob najinem srečanju ga najprej vprašam, kako bi to obdobje zvenelo kot glasbeni žanr, odgovori brez oklevanja: »Tako kot že nekako vse življenje je tudi to poglavje pri meni mešanica popa in opere – nekje vmes. Po eni strani sem še vedno zelo discipliniran in organiziran, rad imam urejen urnik in splanirane obveznosti, po drugi uživam v tem, kar počnem, in v vseh novih izzivih.«

Otrok ostaja del njega

Njegova pot iz zobozdravniške ordinacije na oder ni bila dramatičen prelom, temveč zorenje nečesa, kar je v njem dolgo čakalo na prostor. »Vztrajni notranji glas je postajal vedno glasnejši. Na neki točki sem si moral priznati, da bo glasba tista, ki ji bom posvetil svoj fokus.« In čeprav bi kdo pričakoval, da se stari poklic vrača kot glas dvoma, se pri njem to zgodi drugače, skoraj z nasmehom: »Mogoče mi to bolj drugi prišepetavajo, kakor sam sebi. Je pa res, da imam srečo, da lahko delujem v svetu glasbe in najdem tu stabilnost in varnost. A tudi poklic zobozdravnika mi je zelo pri srcu in ga kdaj pa kdaj pogrešam.«

Ljudje imajo radi avtentičnost, ne nujno komentarje, ampak prisotnost, pravi. FOTO: Matej Družnik

Njegova nova skladba V naši ulici odpira vrata v otroštvo, v čas, ki ga ne idealizira, temveč ga čuti kot resnično izhodišče. Ob vračanju k starim fotografijam in posnetkom je znova srečal bistvo, pravi: »Odkril sem, kako zelo sem bil kot otrok neobremenjen, kako veliko smo se igrali skupaj z vrstniki na ulicah in potrebovali res malo, da smo se imeli dobro. Veliko igre, domišljije in spontanosti je bilo v meni, v nas.« Razkrivanje teh osebnih delcev ni bilo strašljivo: »V bistvu sem se prav veselil, da najdemo tiste stare posnetke, vesel sem, da obstajajo in da so nas doma veliko snemali s kamero. Lepa priložnost, da se vrnemo v preteklost, v prva leta življenja.« Otrok iz njegove ulice tako ostaja živ del njega. »Še vedno je tukaj in vedno bo. Tudi če ga z leti malo utišaš, mora biti vedno malce prisoten in ti dajati tisto zdravo igrivost in veselje do življenja.«

Televizijski izziv

Njegova ulica ni le kraj, temveč občutek, ki ga vsi prepoznamo, čeprav ga redko ubesedimo. Morda prav zato njegove interpretacije, operne ali popovske, nosijo posebno čustveno resničnost. »Vse intimne pesmi so na neki način težje ravno zato, ker dovolijo, da se še bolj približaš svoji publiki. V operi imaš lik, zgodbo, masko. Tukaj pa si ti, brez skrivanja, in to zna biti veliko bolj ranljivo. Včasih sem mogoče bolj bežal v neke druge vloge, danes pa se vedno bolj vračam k sebi. In ugotavljam, da je to najtežja, a tudi najbolj iskrena in najlepša pot.« Pri tem sledi notranjemu kompasu: »Kot pevec moram vedno delati tisto, kar mi je všeč, in samo tako lahko svojo glasbo predstavim na najboljši način. Mislim, da je dolgoročno to edina prava pot.« Z navdušenjem doda še pogled naprej: »Vesel sem, da ustvarjam s krasno ekipo glasbenikov, s katerimi koncertiramo po Sloveniji. Septembra nas čaka večji koncert v Poletnem gledališču Studenec, kjer smo pred dvema letoma začeli prirejati večje koncerte. Zdaj se vračamo in komaj čakam, da ponovno doživimo tak magični večer.«

Njegova radovednost ga vodi tudi v nove medije. Vloga voditelja v oddaji Dobro jutro na RTV Slovenija zanj ni le nova izkušnja, temveč naravno nadaljevanje zanimanja za ljudi: »Že od nekdaj me je televizija zelo privlačila, delo na televiziji se mi je zdelo izredno zanimivo. Najbolj me privlači neposrednost in spontanost, spoznavanje novih zgodb in ljudi. Je pa to zame nov izziv, rad se podajam na nove zgodbe.«

Umetniki so zrcalo družbe

Kot umetnik se zaveda širšega konteksta svojega delovanja. Ko omenim, da danes umetnik ne more več obstajati samo kot umetnik, ampak mora postati tudi nekakšen pripovedovalec, komentator časa, se strinja: »Že od nekdaj se mi zdi, da je tako. Umetniki so nekakšno zrcalo družbe, postavljajo nam vprašanja, razmišljanja, prav je, da se govori tudi o temah, ki se jih včasih zapostavlja. Ljudje imajo radi avtentičnost, ne nujno komentarje, ampak prisotnost.«

Gregor Ravnik in Danica Lovenjak FOTO: Matej Družnik

Njegov odnos do odgovornosti v javnem prostoru je jasen: »Čutim odgovornost, a ne v smislu, da moram imeti vedno odgovor. Rad imam, da pesmi govorijo in pripovedujejo, predvsem pa pomagajo v težkih trenutkih. Na našem zadnjem albumu je pesem Le midva, ki govori o izgubi otroka in s katero smo se želeli dotakniti tudi tem, ki niso vsakdanje.«

Kljub vsemu ostaja prizemljen, skoraj načrtno. »Vedno so me doma učili prizemljenosti in ne visokega letanja. Seveda to ne pomeni, da nimaš ambicij, želja in pričakovanj, ampak vedno rad ostajam tisti Gregor, ki ga razveselijo preproste stvari, ljudje in družina.« In prav to mu pomaga sprejemati tudi težje lekcije, o svoji najtežji, odkar se je popolnoma predal umetniški poti, pravi: »Da ni vse pod mojo kontrolo in da trud ne pomeni vedno takojšnjega rezultata. Tudi če se nam včasih zdi, da se stvari počasi premikajo, je na dolgi rok to pot, ki zahteva potrpljenje in trdo delo.«

Ko se ozre nazaj na začetek svoje glasbene poti, bi si izrekel spodbudo in opozorilo, v prvi vrsti pa nekaj zelo preprostega: »Predvsem bi si rekel, naj sledim svojim sanjam in instinktu. V življenju moraš najti strast, za katero bi naredil vse.« In ko se krog sklene tam, kjer se je začel, v njegovi ulici, postane jasno, da dom zanj ni le točka na zemljevidu, temveč stanje: »Dom danes ni več samo kraj. Zame so to ljudje, so spomini. Nekaj, kar lahko nosim s seboj, tudi ko nisem fizično tam, kjer sem začel.« Njegova zgodba ni zgodba o prelomih, temveč o zvestobi sebi. O pogumu in poti, ki morda ni najlažja, je pa zato resnično njegova.