Ukor za starše

Odkar se je začela šola, se počutim prav neumno. Moje veleresne litanije naši bodoči prvošolki o tem, kako bo treba šolo jemati resno, saj tam veljajo pravila, ki se jih ne sme kršiti, pa vodenijo pred mojimi očmi. Pa ne zaradi učiteljev in učencev – slednji se zares trudijo usvojiti strožji ritem življenja, vsaj zdaj, kot še čisto sveži prvošolci –, ampak zaradi staršev. Razen peščice izjem je videti, kot da jim gre šolski red čez eno uho noter, čez drugo ven. Pa gre samo za par resnično najoosnovnejših pravil.

Pred šolo naj ne bi parkirali na intervencijski poti, kar so šolniki poudarili že večkrat. Talne oznake so jim letos na sveže prepleskali, kot se je veselila ravnateljica. Pa vseeno parkirajo tam. Vsako jutro, tudi če ni deževno. Na naši šoli naj ne bi smeli uporabljati telefonov, pa so ti s svojim zvonjenjem večkrat zmotili roditeljski sestanek. Ob zaskrbljenosti zaradi zasvojljivega učinka slednjih sem za to pravilo prav hvaležna, da ne rečem, ponosna na tako držo naše šole. Pa se vsako jutro vame zaletavajo starši, ki so že oddali otroka in kot zombiji z očmi, prilepljenimi na zaslon, iz šolskih prostorov hitijo nazaj k avtu na intervencijski poti. Pa tudi; ravnateljica je vsem poslala obvestilo, da je prehodni čas, ko starši prvošolce še smejo spremiti do razreda, pozor, do razreda, minil in naj jih privedejo le do vrat šole, tako da samohodeči telefoni pravzaprav sploh naj ne bi več romali po šolskih hodnikih. Jaz sem to upoštevala – večina pa ni –, zato ne vem, ali starši še naprej lomastijo kar po razredih. Kajti mnogi se niso ustavili pred vrati. Poleg njih pa rojijo še mlajši otroci, tete, babice …

Saj ni čudno, da mladi šolar potem ne more priti k uri točno, ampak prihajajo kar vsepovprek. Začudeno kdaj potresem uro na zapestju, ki sem si jo kupila, ker pri šoli ne smem uporabljati tiste na telefonu, ali sploh dela. Človek se sprašuje, ali ti starši niso dobili obvestil, so morda nepismeni ali le skrajno malomarni, ali ne premorejo niti najosnovnejše osebnostne integritete, da bi zmogli upoštevati teh par preprostih pravil. Toliko pritožb ljudi lahko zadnja leta poslušamo o popustljivosti in neučinkovitosti vzgojnih prijemov na tej moderni šoli (pravilno je: sodobni) – po teh novih izkušnjah pa se sprašujem, na kakšno šolo so vendar hodili sami, da se tako grdo vedejo. Večina si jih zasluži ukor iz vedenja. Prav tega ja, glede katerega se mnogi pritožujejo, da jih šolniki ne znajo več deliti.