Mesec dni po premieri uprizoritve Naključna smrt nekega anarhista, kultne satire Daria Foja in France Rame v režiji Gregorja Grudna, predstava v Mestnem gledališču ljubljanskem že živi svoje življenje. Večkrat nagrajeni Uroš Smolej v njej stopi v ospredje z likom Norca – enega najbolj razkošnih in hkrati izmuzljivih likov sodobne dramatike. Norec, ki nenehno menja identitete, ni le komični motor predstave, temveč njen razgaljajoči princip: skozi humor in navidezno lahkotnost razpira temne plasti oblasti, resnice in manipulacije. V svetu, kjer se resnica vse pogosteje izmika, deluje skoraj nevarno domač. Prav tu Smolejeva interpretacija preseže okvir igralskega dosežka in deluje kot natančna, lucidna refleksija časa. V pogovoru se razkriva sorodno svoji igri – zadržano, brez odvečnih poudarkov, z mislijo, ki vztraja nekoliko globlje. Ob najinem srečanju v MGL pove, da je začetek vedno najbolj intenziven: »Gledališki ustvarjalci velikokrat primerjamo premiero s porodom, rojstvom otroka. Čas študija je obdobje, ko skrbimo, da se predstava, naš zarodek, plod razvija, raste, oblikuje in v vsej svoji polnosti zaživi, kar se da pripravljen na svet, na kritične oči publike. Premiera je prelomna točka, od koder predstava poleti, začne dihati in živeti svoje življenje. Takrat se ustvarijo prva mnenja, pridejo odzivi in igralcem z ramen pade teža, ki se kopiči v vsem času ustvarjalnega procesa. Zmeraj sem vesel, ko je premiera mimo. Nadaljnje ponovitve samo še prispevajo h gotovosti, varnosti, pomirjenosti in k večji povezanosti s publiko.«
Slo., Lj., 12.5.2026, Uroš Smolej, slovenski gledališki in filmski igralec, foto: Dejan javornik
Komedija resnico potencira in poantira
Uprizoritev, nastala ob stoti obletnici rojstva Daria Foja, ostaja zvesto zasidrana v politični satiri, a hkrati neprijetno aktualna. Besedilo, ki ga nosi predstava, ni lahkotno, četudi se smeh zdi njen prvi jezik. Kot poudari, to ni protislovje: »Komedija in resnica se ne izključujeta. Komedija resnico po navadi še potencira in poantira. Zapakirano v smešno. Da lahko na humoren način obravnavaš resno temo, je skoraj nujno. Kritika na račun politike in oblasti pa je tako dandanes kot že od nekdaj stalnica. Bodisi v realnem življenju bodisi v gledališču. Kot igralcu mi komedija nudi prostoren poligon za preigravanje. Odpira vrata domišljiji ter iskanju. In ne, ni lahek žanr, kot marsikdo zmotno misli.«
V središču predstave je njegov Norec – izmuzljiv, večplasten, nenehno v transformaciji in izrazito zahteven: »V tem primeru se nisem počutil najbolj svobodnega. Predvsem zato, ker sem bil ujet v zapletenost in zahtevnost besedila, katerega pomnjenje je bila zgodba zase. Tak lik lahko nudi veliko svobode, ki jo bom zagotovo občutil z vsako nadaljnjo reprizo. Je pa izziv in hkrati bonus, da lahko v eni predstavi odigraš več vlog.«
Slo., Lj., 12.5.2026, Uroš Smolej, slovenski gledališki in filmski igralec, foto: Dejan javornik
Poetika besedila, ki jo je Fo izostril do groteske, ostaja presenetljivo aktualna, ne le kot gledališka forma, temveč kot družbeni komentar. »Takšne vrste humor je nujno potreben kot kontrapunkt pregovorni resnosti oblastnikov. Sicer je ta v veliko primerih zgolj navidezna. Satiro potrebujemo, saj razelektri napetost med različno mislečimi sleherniki, ki jo povzročajo ljudje na položajih.«
In občinstvo – se bolj smeji ali bolj prepoznava? Morda oboje. »Občinstvo prepoznava vzorce, podobnosti z resničnimi ljudmi, ki so del lokalnega ali pa tudi globalnega vpliva. To poleg vsega ostalega, kar pritiče komediji, povzroča muzanje in smeh. Najbrž v kakšnem liku najdejo tudi nekaj sebe … občinstvo, ki se zna nasmejati na tuj račun, se mora predvsem najprej znati nasmejati na svojega.«
Vloga je del tebe
V karieri je ustvaril širok razpon vlog, od televizije do filma, pri čemer ostaja zvest igralski disciplini in jasnemu odnosu do materiala. Kljub raznoliki karieri o svobodi ne govori kot o samoumevni, temveč kot o izkušnji, ki prinaša tudi težo: »Biti svoboden je relativno, odgovoren pa od nekdaj in vedno. Pravi odgovor tu bi bil, da sem bolj izkušen, precej bolj izbirčen, ne nujno hitro pomirjen, zadovoljen in po skoraj štirih desetletjih aktivnega nastopanja vedno pogosteje tudi izžet.« V Norcu je, pravi, toliko njega kot v vsaki drugi vlogi – in hkrati nekaj več, nekaj, kar presega posamezno interpretacijo: »Naš poklic je pravzaprav norija … pa ne v slabem pomenu besede. Malo nor že moraš biti, da se to sploh greš. Preskakovanje iz lika v lik, vživljanje v stanja, ki so lahko zelo boleča ali pa tudi prijetna. Transformacije. Nikoli ne izklopiš. Vlogo nosiš s sabo, je del tebe. To sicer ne pomeni, da ti toliko zleze pod kožo, da bi jo živel izven odrskih desk. Je pa tvoj sopotnik, vse dokler predstava živi.«
Svet je iztirjen, če bi deloval na stikalo, bi bil najbrž večino časa izklopljen, pravi. Fotografiji: Dejan Javornik
V tem razmerju med razgaljanjem in skrivanjem se razkrije paradoks igralskega poklica. »Kako bi se lahko skrival, ko pa se razgaljam praktično vsak večer. Res da prek vloge, ampak v osnovi sem še vedno jaz. Nezavedno kanaliziram svoje izkušnje, misli, občutke, čustva, govor, vedenje, držo, cel fizis in še nešteto drugih stvari. Skoraj paradoks je, da mi je anonimnost ljuba, hkrati me pa iskrena vez s publiko opaja, poživlja in osrečuje. Lepo je, ko se zaveš, da si nekomu polepšal večer.«
Humor nujen za preživetje
Humor, ki ga nosi skozi vloge in življenje, zanj ni le orodje, temveč nujnost. In morda prav zato njegovi liki nikoli ne zdrsnejo v karikaturo: tudi ko so groteskni, ostajajo boleče človeški. »Humor je kot voda ali zrak – nujen za preživetje. Obožujem ljudi z dobrim smislom za humor. K sreči me še ni zapustil, čeprav je včasih potisnjen vstran zaradi vsakdanjih problemov in hektike. Takrat se moj humor ovija v cinizem. Sicer pa je dobrodošel v vsakršni obliki.«
Njegov pogled na svet je brez olepševanja. »Svet je iztirjen. Distanca je nujnost. Če bi deloval na stikalo, bi ga s pridom izkoriščal in se izklapljal ob vsaki nebulozi, ki bi se pojavila. Najbrž bi bil večino časa izklopljen. Velikokrat se vprašam o smislu. In ne samo v kontekstu širše slike sveta, v katerem trenutno bivamo, pač pa tudi o odnosih – kako površni so postali, razvodeneli, licemerski, nespoštljivi. So odraz stanja duha in tudi žrtev prehitrega, instant tempa življenja.«
uroš smolej danica lovenjak FOTO: Dejan Javornik
Ko govori o svojem poklicu, ga ne romantizira, a ga niti ne razgrajuje – sprejema ga v njegovi celoti: »Kako naj definiram nekaj, kar je definiralo mene? Je lep, a zahteven poklic. Hoče celega človeka in ne pristaja na kompromise. Lahko načne zdravje, krati spanec, se te lasti, ne dopušča ravnovesja, načrtovanja, večerov v dvoje … Po drugi strani pa je tako zelo poseben, bogat in nagrajujoč.«
Kljub vsemu – ali prav zaradi vsega tega – ga nekaj vedno znova vrača na oder, nekaj, kar presega razumsko razlago: »Pripadnost, ljubezen, po-klic.« Na odru in zunaj njega ostaja zvest istemu principu: natančnosti, ki ne potrebuje razlage, in prisotnosti, ki ne išče potrditve. Zato njegove vloge ne izzvenijo, temveč ostanejo še dolgo po tem, ko ugasnejo reflektorji.
