Po štirih letih na čelu državnega zbora se je Urška Klakočar Zupančič poslovila od dnevne politike, odpira novo poglavje. Tudi novo službo si bo našla. Nov list v karieri in življenju piše tudi njen srčni as, glasbenik Bor Zuljan. V pogovoru sta odkrito spregovorila o politični izkušnji, očitkih, rdečih petkah, prihodnosti in o tem, zakaj se tudi po umiku iz aktivne politike ne namerava umakniti v tišino. Skupaj govorita o ljubezni, zasebnosti, predsodkih, zrelem odnosu in o tem, kako v življenjskih prelomnicah ostati zvest sebi.
Je letošnji maj za vas malo bolj umirjen?
Urška: Ne bi rekla, da je umirjen. Vedno sem bila zelo aktivna in se hitro zaposlim. Sem pa zaskrbljena zaradi trenutne politične situacije. Bolj me skrbi v kot prejšnjih štirih letih. Zagotovo veliko bolj, predvsem, ker pričakujem vzpon nestrpnosti do drugačnosti in posledično vzpon državne represije.
Ko je človek štiri leta v takem tempu in na takšni funkciji, kot ste bili vi, je prehod v drugačen vsakdan verjetno velika sprememba. Kako jo sprejemate?
Urška: Veste, sem zelo prizemljena oseba. Ta štiri leta me niso zaznamovala na način, da bi se kakor koli spremenila. Zato mi ni bilo težko prilagoditi se bolj vsakdanjemu ritmu, ki ga vsi poznamo. Ampak to ne pomeni, da zdaj počivam doma. Malo se prepuščam prihodnosti, malo pa razmišljam, kako bo.
Priznava, da bi v preteklosti lahko kdaj reagirala drugače. Foto: Dejan Javornik
Po koncu mandata, za poslanko niste bili izvoljeni, vam za določeno obdobje pripada poslansko nadomestilo.
Urška: Nisem bila izvoljena, ker me je stranka, za katero sem kandidirala, postavila v neizvoljiv okraj in moja lastna krivda je, da nisem bila na to pazljiva. Morda tudi zato, ker glede na notranjo dinamiko v stranki nisem bila povsem prepričana, če sploh še želim kandidirati. Poslansko nadomestilo pa ima svoj namen. Smisel nadomestila je, da traja toliko časa, dokler človek ne najde nove zaposlitve, največ pa šest mesecev za nekoga, ki je bil poslanec več kot pol leta. Če je bil poslanec pred tem zaposlen in se lahko vrne na neko delovno mesto, je drugače. Mene delovno mesto ni čakalo. Zato moram zdaj nekaj ustvariti. In na tem delam.
Je po politični izkušnji in glede na odnos Slovencev do politike težje najti neizvoljenemu politiku novo delovno mesto? Verjetno je še prezgodaj, da bi to ocenili, ali pač?
Urška: Človek si ne sme dovoliti, da ga politika zaznamuje. Je pa res, da včasih na to nimaš vpliva. Težko rečem, da nisi nekako obarvan, če si bil prej v politiki. Sploh zato, ker smo majhna država in se pravzaprav vsi poznamo med sabo. Zaradi tega lahko ljudje hitro razvijejo predsodke. Jaz jih nimam in jih nikoli nisem imela. Me pa zaradi tega ni strah, ker ustvarjam sama. S politično obarvanostjo se ne bom obremenjevala. Kot sem že večkrat povedala v intervjujih, sem samosvoja. Ampak samosvoja v pomenu, da se zanašam nase in da zaupam vase. Prihodnosti me ni strah.
Vam je lažje, ker imate ob sebi partnerja?
Urška: Zagotovo. To, da je nekdo ob tebi, da te podpira, te razume in ti stoji ob strani, je zelo dragoceno. Za to sem Boru izjemno hvaležna.
Urška Klakočar Zupančič in Bor Zuljan. FOTO: Dejan Javornik
Je bil to vajin prvi skupni mesec maj, mesec ljubezni?
Bor: Ne. Lanski je bil že najin prvi. Skupaj sva od marca lani.
Urška: Res je, lani za prvi maj smo bili že skupaj.
Vama je zdaj lažje, ker javnost ve, da sta par in vama zveze ni treba skrivati?
Urška: Zveze nisva nikoli skrivala. Pravzaprav nisva imela česa skrivati, ker so drugi poskrbeli, da je takoj, ko sva se zbližala, zadeva prišla v javnost in to na način, ki je bil milo rečeno ogaben.
Javnost to zanima, ne nazadnje sta oba javni osebnosti.
Urška: Ki pa imata pravico do zasebnosti.
Bor: Nisva imela česa skrivati. To, kar so hoteli prikazati mrhovinarski, od politike plačani portali, so bile same laži. Umetno ustvarjena predvidevanja, da je moralo biti nekaj že prej, ker sva poslovno sodelovala. Dve leti prej sva poslovno sodelovala, to drži. Potem so se zgodile spremembe, tudi pri meni doma. Ko sva začutila, da med nama nekaj obstaja, sva si rekla: zakaj bi skrivala, če to čutiva in če je to resnica. Temu je sledila čustvena eksplozija. Nekateri so govorili, da ni mogoče, da v tako kratkem času pride do tako globokih čustev. Očitno ljudje tega niso poskusili. Midva sva videla, izkusila in potrdila, da je mogoče. Človeka poznaš, z njim sodeluješ poslovno in prijateljsko, potem pa pride trenutek, ki ga ne moreš opisati z besedami. To se začuti.
Urška Klakočar Zupančič in Bor Zuljan. FOTO: Dejan Javornik
Kako so vajino skupno zgodbo sprejeli vajini bližnji?
Urška: Od odobravanja in veselja do obsojanja.
Bor: Moji najbližji so odrasle osebe. Ne drži, kot se je javno govorilo, da imam majhne otroke. Imam dve hčeri in obe sta odrasli, stari 26 in 24 let. Moja širša družina, sestri, oče in prijatelji so zrelo odgovorili: to je tvoje življenje, dovolj si star, da sam odločaš o njem. Rekli so mi, imajo lahko svoje mnenje, ampak tvojo odločitev moramo sprejeti, če smo tvoji najbližji. Ti že veš, zakaj si se odločil za to spremembo. Ko dobiš takšne odgovore, je laže iti skozi velike življenjske spremembe. Ne bi se odločil za ta korak, če v srcu ne bi čutil, da je prav. Da si to želim narediti.
Urška Klakočar Zupančič in Bor Zuljan. FOTO: Dejan Javornik
Kako ste začutili, da je to to?
Urška: Tako kot vsak. Metuljčki v trebuhu.
Bor: Ko začne črvičiti.
Kdo je naredil prvi korak?
Urška: Težko bi rekla, da je bil samo eden. Mislim, da sva oba naredila korak naprej. Z besedami. Povezala naju je zgodba, vsak jo je imel, in to naju je združilo, o tem sva veliko govorila.
Živita danes skupaj?
Bor: Da.
Kako je pod isto streho z nekom, ki v skupno gospodinjstvo prinese svojo zgodovino, preteklost?
Urška: Pri najinih letih ima vsak človek že nekaj za sabo. Ampak mislim, da nama je tudi zato lažje. Sva izoblikovani osebnosti in veva, da oba prihajava s svojo zgodovino in svojimi lastnostmi. Treba se je prilagajati, saj se ne strinjava v vsem. Imava različna zanimanja, včasih prav diametralno nasprotna. Ampak veva, da ne bova našla popolnosti, zato je ne iščeva. Razlike rešujeva s pogovorom, drug drugemu puščava čim več prostora.
Bor: Ko odrasteš in prideš v srednja, zrela leta, se začneš zavedati, da ti ni treba tekmovati z osebo, ki jo imaš najraje. Ni pomembno, kdo ima večkrat prav. Ko si mlad, imaš v odnosu pogosto te ambicije. Ko dozoriš, razumeš, da lahko funkcioniraš samo tako, da se prilagajaš. In pustiš drugemu, da ima svoje interese.
Kako se razlikujeta, kako se dopolnjujeta?
Urška: Mene zelo zanima zgodovina. Obožujem jo. On je tenisač, strasten in dober. Je tudi strasten in dober smučar. Pri smučanju sva se ujela, tenisa pa ne bom igrala. Bor pa tudi ne bo začel hoditi z mano po muzejih.
Pred dnevi ste se vrnili iz Rima, tam ne manjka zgodovine in športa. Očitno za vsakogar nekaj.
Urška: Bila sva v Rimu, kjer je bil teniški ATP Masters. In sva šla malo vsak po svoje. Jaz v manj oblegane Kapitolske muzeje, Bor pa na tenis. Seveda sva marsikaj počela tudi skupaj. Ampak pri tistih bolj strokovnih zanimanjih si pustiva prostor.
Kaj pa italijanska hrana?
Urška: To imava pa oba zelo rada in sva jedla skupaj.
Bor: Zelo rad imam vso mediteransko hrano, rad tudi kuham. Urška zdaj vedno več tega poje, morskih sadežev in škampov pa ne pripravim, ker tega ne mara. Zelo rada pa ima testenine, ki jih naredim.
Kaj pa vi skuhate Boru?
Urška: Govejo juho!
Bor: Izjemno juho naredi!
Kdo skuha boljšo kavo?
Urška: Kafetjera.
V življenju zdaj plujeta skupaj, na poklicni poti sta oba na prelomnici.
Urška: Umik iz aktivne politike ne pomeni, da bom tiho. Absolutno ne. Ne predstavljam si, da bi nemo opazovala dogajanje. Vedno sem bila zelo kritična in taka bom ostala, do dobrega in slabega.
Bor: Internih zadev ob slovesu od ansambla Šank Rock ne bom razkrival. Lahko pa povem, da se taka sprememba ne zgodi čez noč. Take stvari zorijo počasi. V skupini je bilo pet zelo različnih ljudi, z različnimi ambicijami, navadami in pogledi. Težko je to peljati toliko let. Se da, ampak so potrebne žrtve, takšne ali drugačne. Pri nas je prišel trenutek, ko smo ugotovili, da v tem slogu ne gre več naprej. Bolje je bilo, da gremo vsak svojo pot.
Urška Klakočar Zupančič in Bor Zuljan. FOTO: Dejan Javornik
Je imela tudi Urška kaj prste vmes pri vašem slovesu od Šank Rocka?
Bor: Ne. Urška ni imela nobene zveze s tem. Večjo vlogo je imela sama glasba. Premorem ogromno glasbenega materiala, ki ga ustvarjam že nekaj časa in ni primeren za Šank Rock. Ni pošteno, da kot eden glavnih avtorjev skupini vsiljujem avtorsko delo, za katero mislim, da zanjo ni dobro. Hkrati pa ni prav, da kot umetnik ne rastem in da svojega glasbenega jaza ne morem dati v javnost. Zato odhod na svoje, to je vsa resnica!
Ste imeli občutek, da v skupini umetniško nazadujete?
Bor: Da. V zadnjem obdobju sem v Šank Rocku nazadoval. To ni bilo prav in pošteno niti do mene niti do ansambla. Lahko bi vztrajali še nekaj mesecev, pol leta ali leto, ampak to bi samo škodilo glavnemu jedru, iz katerega vse izvira. Ko začutiš, da je treba obrniti stran knjige in napisati nov list, je treba to narediti. Ti tako, mi tako. In to je to.
Kako ste vi izvedeli za njegov odhod iz skupine?
Urška: Bor mi je povedal. Me je pa žalostilo, ko sem videla, da se v glasbo poskuša vmešavati politika oziroma kriviti nekoga samo zaradi njegovega delovanja na nekem družbeno izpostavljenem področju. Ne želim, da se ljudi, ki so okoli mene ali me spremljajo na življenjski poti, politično obarva ali okarakterizira. Zato so me določene zadeve in zapisi v povezavi s tem prizadeli. Politika bi morala biti v svojem bistvu nekaj dobrega. Potrebna je zato, da država deluje v skladu z idejami, vrednotami in načeli ter da v največji možni meri upošteva splošne civilizacijske pridobitve. To bi moral biti način vodenja, ki je najboljši za državljanke in državljane. Da se politiko pojmuje kot nekaj umazanega, smo pravzaprav naredili ljudje sami. Se pa to ne dogaja le s politiko. Če pogledamo religijo, v srž vseh veroizpovedi, gre v bistvu za dobre ideje oziroma občečloveške vrednote. Gre za to, da se ljudi opolnomoči in jim pomaga skozi življenje, da dobijo napotke, s katerimi laže premagujejo težave. Potem pa so bili ljudje oziroma institucije tiste, ki so religije pokvarili. Enako se dogaja z ideologijami, na katerih temeljijo politike.
Kakšno glasbo bomo sedaj poslušali pri vas?
Bor: Drugačno, kot ste je bili vajeni.
Bo Urška sodelovala pri nastajanju vaše glasbe?
Urška: V glasbo se ne bom vmešavala. Ga bom pa podpirala.
Bor: Morda s kakšnim besedilom. O tem sva govorila. Urška ima zelo dober občutek, je zelo razgledana, njen besedni zaklad je neverjeten. Rada posluša glasbo, ima posluh za glasbo. Zakaj ne bi poskusila napisati kakšnega teksta za mojo glasbo?
Zdi se, da si vse, kar se piše, preveč jemljeta k srcu.
Urška: Oba sva zelo čustvena. To naju tudi povezuje. Učiva se in gradiva oklep, da te stvari ne zbodejo tako zelo. Preden sem stopila v politiko, izkušenj z žalitvami, izmišljotinami, seksizmom in mizoginijo nisem imela. Politika je bila zame v tem smislu nekaj novega. Zdaj pa je nekaj novega še v osebnem življenju. Bila sva izpostavljena, ne da bi se za to sama odločila. Očitno sva postala zelo zanimiva za javnost.
Bor: Na koncu zmaga resnica. Midva nisva bila nobena skrita avanturistična zgodba. Sodelovala sva poslovno. Iz tega sodelovanja pa je zrasla prava, globoka ljubezen.
Urška: Ni bila najina volja, da bi o tem javno govorila. Tudi javne osebe imajo pravico do zasebnosti, ampak so bile insinuacije prehude.
Že prej smo načeli temo, kaj boste delali in kaj radi počnete.
Urška: V minulih štirih letih, ko sem predsedovala državnemu zboru, sem se morala veliko ukvarjati z odnosi z opozicijo, ki je bila izjemno verbalno »nasilna«. Veliko sem se ukvarjala tudi z odnosi znotraj lastne politične skupine in politične stranke. To je zelo utrujajoče in vzame veliko energije. Tega si ne želim več. Tudi si ne želim več nadzora nad seboj v smislu neke strankarske discipline in vplivanja na mojo voljo. Ko se bom odločila za novo pot, se bom za tako, kjer bom imela možnost delati vsebinsko, ne pa se nenehno ukvarjati z odnosi in s tistim, kar je neproduktivno.
Urška Klakočar Zupančič in Bor Zuljan. FOTO: Dejan Javornik
Ste imeli čas za samorefleksijo? Bi v kakšni situaciji ravnali drugače?
Urška: Da, bi. Seveda bi. Imela sem hipne čustvene reakcije, ki sem jih pozneje tudi obžalovala. Nimam težav tega priznati. Sem samo človek. Ampak to so bile situacije, ki so bile neškodljive.
Kaj točno imate v mislih?
Urška: Recimo rdeča preproga in sprehod po njej na predvečer državnega praznika. Komu je to škodilo? Nikomur, pa je bila taka reč! Ali pa, da sem poslancu, za katerega so vsaj zdaj, če že ne prej, ljudje sprevideli, da je izjemno puhel, prostaški in žaljiv, pokazala del mojega kolena, ko me je pred tem šovinistično ocenjeval na eni od televizijskih oddaj. Komu je to škodilo? Morda njemu, kar je bil tako nenavadno prizadet? Meni je bilo potem bolj žal zato, ker sem takemu človeku sploh dala pozornost. In potem se človek vpraša, zakaj se ukvarjamo s takimi stvarmi, ko pa imamo toliko resnih, s katerimi bi se morali ukvarjati: od državnih sistemov do vseh področij, ki jih država ureja. Pa tudi s tem, da marsikdo pride v politiko zaradi svojih lastnih interesov, ki državi in ljudem dejansko škodijo. Jaz pa sem imela samo take, recimo protokolarne zdrse. Ampak v politiko sem prišla takšna in iz politike tudi odšla takšna, kot sem prišla: iskrena, čista. In verjamem, da bo tako ostalo.
Ste imeli občutek, da so vas v lastni stranki oziroma politični opciji zaradi kritičnih pogledov premalo resno jemali?
Urška: Verjetno ja. Rekla bi, da so me včasih premalo resno jemali.
Vam je žal, da niste bili še glasnejši?
Urška: Ne. Nič ne bi dosegla, če bi bila bolj glasna. Zato ne bi imelo posebnega učinka.
Rdeče petke so postale vaš zaščitni znak? Ste jih nosili že pred vstopom v politiko?
Urška: Ne, v bistvu so postale prepoznavne šele z mojim vstopom v politiko. Čisto nehote. Prej nisem imela nekega izrazitega stila. Za prvi dan konstitutivne seje sem obula rdeče salonarje. Potem pa so prišli komentarji, res mizogini in seksistični. Takrat so druge ženske opozorile, da so šle stvari predaleč. In vse to samo zaradi barve čevljev. Potem je to nekako organsko raslo. Rekla sem si: v redu, če so rdeče petke za zafrustrirane dedce problem, jih bom pa še večkrat nosila. In sem jim ostala zvesta do konca mandata. Pa jim bom tudi naprej. Kjer koli se bom pojavila: v politiki ali na kakšnem drugem področju, saj se mi zdi to zelo lep simbol. Želela bi si, da bi se z rdečimi petkami nekako obarvalo tudi širše žensko zavedanje. Da se moramo ženske bolj angažirati v javnem življenju. Ne samo v politiki, na vseh področjih. Seveda ob zavedanju, da bomo imele drugačne izzive kot moški. Če bomo sodelovale, bomo na izzive pripravljene.
Koliko parov rdečih petk imate doma?
Urška: Mislim, da imam dva para. Nikoli jih nisem imela veliko. En par je ostal v državnem zboru. Tam se je rodila ideja, da bi vsak predsednik državnega zbora dal en predmet, ki je nekako zaznamoval njegov mandat. Tako je recimo od Igorja Zorčiča tam kirurška maska zaradi covida. Jaz sem dala rdeče petke. En par je tudi v Tržiškem muzeju, kjer je več parov čevljev znanih ljudi. Jaz nisem ne prva ne zadnja. Doma imam še dva para, ampak sta oba že kar ponošena. Bo treba obnoviti zalogo. (smeh)
Urška Klakočar Zupančič in Bor Zuljan. FOTO: Dejan Javornik
Štiri leta so mimo, česa si želite v prihodnjih štirih letih?
Urška: Ponosna sem na ta štiri leta, ki so zdaj za mano. Bila sem prva predsednica državnega zbora v zgodovini samostojne Slovenije. In to cel mandat. Zdržala sem, čeprav sem imela veliko izzivov, in to na vseh straneh. Ostala sem zvesta svojim načelom, vrednotam in idejam. Tudi skozi predsedovanje državnemu zboru sem te ideje ves čas izražala. Nisem se pustila upogniti nikomur. In tako bo ostalo tudi naprej. Pa to ne pomeni, da se ne prilagajam. Samo gnilih kompromisov pač ne sklepam, ne toleriram nespoštovanja in lastne svobode si ne pustim vzeti. Na osebni ravni mi je zelo toplo pri srcu, kadar do mene pristopijo mlajše ženske, in mi povedo, da v meni vidijo neko vzornico. To mi res poboža dušo. Nisem nobena Instagram vplivnica, imam že svoja leta, zato se mi zdi zdravo, da si mladi izbirajo resnične vzornike, ljudi, ki živijo realno življenje, ki imajo svojo držo in izkušnje in tudi svoje napake. Želim si, da bi lahko še naprej ozaveščala, širila obzorja in ljudi opogumljala, naj se uprejo vsakršnim oblikam sovraštva, nasilja in diskriminacije. Bolj ko bomo odprti, bolj ko bomo razsvetljeni in bolj ko bomo sprejemali drugačnost, lepše nam bo vsem. To se verjetno pod sedanjo politično oblastjo ne bo zgodilo, ampak za nočjo se slej ko prej rodi dan.
Bor: V najinem odnosu si želim, da bi prišla do faze, ko bi se čim bolj sprejela, ko ni več ugank, različnih pogledov ali situacij, ki te pri drugem še zmotijo. Nisva tako dolgo skupaj, še vedno se spoznavava. Včasih mogoče koga kaj zmoti pri drugem, ampak ker sva v življenju že nekaj dala skozi, se zavedava določenih stvari. Sprejmeš jih z razumevanjem in gradiš naprej. Želim si, da prideva do harmonije, ki bo pristna, sproščena, brez nepotrebnih ugank. Do odnosa, v katerem se res poznaš dovolj dobro, da lahko mirno dihaš. Na poslovnem, glasbenem področju pa si želim, da bi lahko svoj glasbeni jaz dal iz sebe v javnost, med ljudi. Da bi me življenje prepričalo, da umetnosti ni treba ustvarjati samo s končnim ciljem. Umetnost ne sme biti nekaj, zaradi česar spreminjaš sebe, da bi dosegel neki cilj. Umetnost je pot, ki lahko spremeni tudi tebe. Pomembno je, da se vedno držiš tistega, kar ti govori srce. In da to traja do konca življenja. Ne pa, da smo zaradi komercializacije, posla in biznisa primorani spreminjati svoj umetniški jaz.
Pišete novo knjigo?
Urška: Da. Pri svojem ustvarjanju bom še vedno ostala v zgodovini, naslednji roman pa bo verjetno zanimiv tudi za tiste, ki niso nujno ljubitelji zgodovinske literature.
Razmišljata o zaroki ali poroki?
Urška: Ne potrebujeva tega. Oba sva že bila poročena in ne potrebujeva podpisanega papirja zato, da bi zakoličila zvezo.
Bor: Imava drug drugega, in to je dovolj. Ne potrebujeva še vmešavanja države v najin odnos.
