Usodni kozarec šampanjca

Sommelierka, predavateljica, poznavalka vin in žganih pijač ter soustvarjalka izobraževalnega projekta Sommelier Master je v slovenskem prostoru postala referenčna točka za razumevanje kulture pitja, take, ki presega etiketo, pravilnike in trenutne trende. Njena pot ni bila linearna, kar ji danes omogoča širino, ki je ne moreš pridobiti zgolj z izobraževanjem. Radovednost je Majdo Debevc postopoma pripeljala v svet vina in žganih pijač, sčasoma si je pridobila ugled ene najcelovitejših strokovnjakinj na tem področju pri nas. Posebno težo njenemu profesionalnemu opusu daje naziv Keeper of the Quaich, ki ji ga je podelilo Združenje škotskih proizvajalcev viskija: to je priznanje, ki ne izhaja iz položaja, temveč iz dejanskega prispevka.

V njenem svetu so mehurčki lahko začetek pogovora, viski nosilec spomina, kozarec pa predvsem povod za srečanje. V vmesnem prostoru med znanjem in človeškostjo, med natančnostjo in toplino, se razkrije bistvo Majde Debevc. Če bi morala svojo življenjsko pot opisati z okusom ali aromo, ob zdravici s penino razkrije, da bi najprej zaznali zemeljske tone in mineralnost. »Vedno se dobro počutim, kadar sem trdno na tleh,« pove preprosto. Njena pot se je začela v atletiki, eni prvih resnih disciplin njenega življenja, ki ji je dala pomembno življenjsko lekcijo. »V športu se nič ne zgodi takoj. Uspeh pride na dolge steze z vztrajnostjo, delom … Dobro vino je tudi rezultat dolgoletnega dela, nikoli samo uspeh enega dobrega letnika. Obenem pa je neponovljivo.«

Foto: Dejan Javornik

Skozi učenje odkrila nov svet

Prehod iz atletike v svet nabave in trgovanja in pozneje vina ni bil niti linearen niti načrtovan. Atletika je bila kratko poglavje rane mladosti, nato se je znašla v povsem drugačnem svetu, v geologiji in speleologiji. »Prepričana sem bila, da je to vse, kar si želim, in srečna sem bila v tem. Tudi v tem svetu je potrebnega veliko dela in vztrajnosti.«

Zaradi osebnih okoliščin je začela znova, tokrat v komerciali velikega trgovskega podjetja. »Zgodilo se je po naključju, nikakor ne po moji izbiri, da sem prišla na ožje področje, oddelek alkoholnih pijač in tobaka, ki ga nisem vsebinsko poznala niti teh produktov nisem konzumirala.« Prvič je močno začutila, da to ni ona in da to ni področje, kjer bi želela ostati vse življenje. Srečanja z vinskimi trgovci Evrope in sveta so bila zato sprva neprijetna. »Počutila sem se zelo nebogljeno in nevedno, in to so mi vedno znova dali vedeti tudi oni.« Ker službe ni mogla zamenjati, se je začela učiti. »Hotela sem razumeti materijo, proizvode, ki sem jih nabavljala in prodajala. Delo je lahko zelo težko in stresno, če ga ne obvladaš ali te materija ne zanima.« Skozi srečevanja z vinarji, proizvajalci žganih pijač in tobačnih izdelkov je postopoma začela razumeti njihov zanos. »Njihova vztrajnost in težko delo jim nista bila v breme, ampak veselje. Skozi druženje in učenje sem odkrila nov svet, ki sem ga vzljubila in v njem z veseljem ostala.«

S penečim vinom nisi nikoli sam, pravi Majda Debevc. Foto: Dejan Javornik

Prelomni trenutek, ko vino zanjo ni bilo več le izdelek ali poklic, temveč je postalo jezik razumevanja sveta, se je zgodil ob kozarcu šampanjca. »Davno tega sem se pogajala za ceno šampanjca prestižne šampanjske hiše z njihovim predstavnikom za jugovzhodno Evropo, zelo uglajenim starejšim gospodom. Nikakor se nisva mogla dogovoriti, ker sem jaz vztrajala, da ne dam toliko denarja za vino z mehurčki. Potem je gospod predlagal, da popijeva kozarec šampanjca. Ko mi je opisoval in s takim zanosom govoril o tem vinu – to je bil moj prvi kozarec šampanjca –, sem se odločila, da ne bom več iskala druge službe.« Ceno je sicer znižala, a kot doda z nasmehom: »Čez leta mi je rekel, da je zmagal on, ker je s kozarcem vina ustvaril dobrega vinskega trgovca.«

Užitek je intimna zadeva

Čeprav ni pedagoško izobražena, je danes ena vidnejših vinskih pedagoginj pri nas. Pravi, da je njen prepoznavni slog posledica številnih izkušenj iz različnih izobraževanj. »Mislim, da je pol uspeha v predajanju znanja ali informacij v tem, da poskušaš vzpostaviti kontakt s slušatelji, da nisi vzvišen in da spoštuješ ter si hvaležen, ker so izbrali ravno tebe, da te poslušajo.« Projekt Sommelier Master, kjer predava, ni zgolj šola, ampak skupnost. »To ni bila moja zamisel, ampak zamisel Aleksandra Bohinca in Edvarda Kužnerja, ki sem ju poznala in cenila po njunih prejšnjih aktivnostih. Povabila sta me k sodelovanju in pridružila sem se brez velikih pričakovanj in ambicij. Ko z nekom bližje sodeluješ, ga spoznaš tudi z njegove osebne plati.« Poudari pomen Špele Bohinc, ki skrbi za vse tisto, kar se ne vidi, a je nujno. »Že po prvem letu delovanja šole sem bila izjemno pozitivno presenečena nad iskrenostjo naših odnosov in profesionalnostjo vseh štirih, kar je danes velika redkost.«

Pogosto poudarja kulturo pitja, in ko govori o njej, je jasna in neposredna. »Živimo v svetu 'glasne muzike'. Važno je biti prvi, skočiti dlje, biti viden … zelo pomembno je, koliko se je na žuru popilo; še bolje je, da je to, česar se je veliko popilo, tudi nekaj, kar je trenutno 'in', čeprav mogoče ni po našem okusu ... Vse to je za ustvarjanje vtisa, lastna reklama, nekaj na hitro …«

Užitek vidi drugače. »Užitek je osebna, intimna zadeva, ki zahteva čas, mogoče druženje, da se lahko poslušamo in slišimo … Mogoče si niti ne želimo tega deliti z drugimi, ker nas je morda strah, da bi se preveč odkrili pred drugimi … Užitek je to, kar si, pretiravanje je to, da te opazijo drugi, pa čeprav v negativnem smislu.«

Zvest sebi

Vino Majda razume kot del širšega kulturnega in zgodovinskega prostora, kot nekaj, kar presega kozarec in trenutek. Hkrati kot družbena opazovalka opozarja na hinavščino sodobnega odnosa do zdravja in alkohola. »Odnos do alkohola je odraz zrelosti neke družbe. Nobene zlorabe ne moremo preprečiti s prepovedmi ali zanikanjem. Samo z govorjenjem o tem in vključenostjo vseh nivojev družbe lahko zajezimo prekomerno uživanje alkohola in drugih substanc. Prepričana sem, da je izobraževanje o vinu in drugih alkoholnih pijačah tudi boj proti alkoholizmu! Zakaj bi moral sinonim lepo življenje vključevati tudi uživanje alkoholnih pijač?«

Majda Debevc in Danica Lovenjak Foto: Dejan Javornik 

Njeno znanje o žganih pijačah je skoraj enciklopedično, a vedno povezano z osebnimi vrednotami. »Samodisciplina, zvestoba svojim načelom in sebi so najpomembnejše. Vedno srečaš ljudi, ki imajo podoben okus, podobne vrednote, in z njimi ti je lepo. Neumno se je pretvarjati, da ti je vodka všeč, če ti ni.« Dvomi in neuspehi so jo oblikovali. »Na začetku moje trgovske alkoholne poti jih je bilo veliko. Danes sem vesela, da sem vztrajala, ker sicer nikoli ne bi srečala toliko zanimivih ljudi in se ob različnih okusih družila z njimi.« Doda še misel, ki jo pogosto ponavlja: »Včasih se mi zdi, da veliko zvem o ljudeh tudi skozi to, kaj pijejo.« Posebno mesto v njenem svetu imajo mehurčki. »Peneča vina so aktivne, dinamične pijače. Nikoli ne mirujejo. Ob vsakem požirku te opozorijo nase, te prebudijo. S penečim vinom nisi nikoli sam.« Ko se dotakne praznovanja in nazdravljanja, je jasna: »Najpomembnejše je, s kom nazdravljaš, ne s čim. Seveda je nazdravljanje doživetje in popolnost, če sta 's kom' in 's čim' usklajena s tabo in po tvojem okusu.« A če odmisli pravila, etiketo in pravilne kozarce, ostane bistvo, ki mi ga ob koncu še enkrat potrdi ob najinem zadnjem požirku penine: »Najpomembnejše je, s kom nazdravljaš.«

Če bi bil ta intervju kozarec vina ob koncu dolgega dne, ne bi bil namenjen razkazovanju ne etikete ne letnika. Bil bi pijača, ki jo piješ počasi, v tišini ali v dobri družbi, z občutkom, da si lahko to, kar si. In to je sporočilo, ki ga Majda Debevc skozi svoje delo nenehno ponavlja brez patetike in brez naukov. Kultura pitja ni v kozarcu, temveč v odnosu: do okusa, znanja in do drugega človeka.