Tukaj sem rojen in tu živim vse življenje. Na otoku Krapanj sem 24 ur na dan, sedem dni na teden, 30 dni na mesec in 365 dni na leto. Če ne bi bilo lepo, ne bi bili tu,« na začetku pogovora za Nedeljske novice pove 47-letni domačin Roko Tanfara, potapljač in spužvar, eden zadnjih aktivnih nabiralcev morskih spužev na otoku Krapanj pri Šibeniku. Roko z družino skrbno neguje večstoletno tradicijo, je tudi ustanovitelj družinskega Muzeja spužvarstva Spuga 2 (odprt je od marca do oktobra), kjer družina predstavlja zgodovino potapljanja, staro opremo in predelavo spužev. »Družina si je že dolgo želela odpreti takšen muzej. Na koncu je naloga pripadla meni, ker sem imel možnost, da željo uresničim. Muzej smo odprli leta 2019.«

To so družine z otoka, ki so se zapisale spužvarstvu. Foto: Drago Perko

Spužvarstvo in otok Krapanj sta že lep čas zaveznika. Ti preprosti večcelični morski organizmi že več stoletij dajejo kruh otočanom. »Začelo se je pred približno 300 leti. Spužve so sprva lovili s preprostim kopjem oziroma ostmi iz čolna. Tega je domačine naučil frančiškan fra Antun, Grk, ki je prišel s Krete in je deloval v frančiškanskem samostanu na Krapanju. V času turških vpadov so se ljudje z obale umikali na Krapanj, da bi si rešili življenje. Pozneje je tu živelo več kot 2000 ljudi. Nastal pa je problem; ni bilo jasno, od česa bi lahko živeli. Zemlje skoraj ni bilo, obdelovati so morali trd kamen. Fra Antun je dobil zamisel, da bi se začeli ukvarjati z nabiranjem spužev, sam je prihajal iz krajev, kjer so to delali. Domačine je naučil osnov. Od takrat se je dejavnost razvijala in ohranila vse do danes.«

Eksponatov ne manjka. Foto: Drago Perko

Po letu 1704 jim je prav fra Antun odprl pot do tržišča v Benetkah, v 19. stoletju pa je spužvarstvo preraslo v eno glavnih otoških dejavnosti. Nov mejnik je prišel leta 1893 z uvedbo potapljaškega skafandra, ki je Krapanjčanom omogočil lov v večjih globinah. »Na Krapanju so bili nekoč s tem povezani tako rekoč vsi. Skoraj ni bilo človeka, ki se ne bi ukvarjal s potapljanjem ali spužvarstvom. Pravzaprav bi lahko skoraj vsaka hiša na otoku imela podoben muzej. Žal večina družin stare opreme ni ohranila. Dolgo so spužve lovili z ostmi iz čolnov. Leta 1893 je na otok prišla težka potapljaška oprema, ki jo je priskrbela takratna avstro-ogrska oblast in domačini so se začeli potapljati v težkih potapljaških oblekah. Tukaj je potapljaška oprema, ki so jo uporabljali pred več kot sto leti in je bila v lasti naše družine. V vitrinah so različni predmeti, ki smo jih našli med neštetimi urami potapljanja in dela pod morjem. Obiskovalcem ponujamo še izvirne spominke, ki jih izdelujemo sami. Vse, kar vidite, je bilo vzeto iz morja, obdelano, predelano in izdelano z našimi rokami. Tukaj ni ničesar iz Kitajske,« nas Roko vodi skozi muzej.

Roko z otrokoma in starši Foto: Drago Perko

Do Egipta in Libije

Pred drugo svetovno vojno je bilo na Krapanju s spužvarstvom povezanih okoli 150 mož, združenih v 15–20 ekip. Leta 1911 so ustanovili svojo zadrugo, pozneje pa tudi delavnico in podjetje Spužvar. Dejavnost je bila tako razvita, da so tamkajšnji potapljači leta 1956 s 30 potapljači in 14 čolni odšli po spužve celo ob obalo Egipta in Libije.

Nekoč je imel na Krapanju skoraj vsak dom svojega potapljača, danes se z lovom na morske spužve ukvarjajo le še tri družine. Ena od njih so Tanfarovi, ki družinsko tradicijo ohranjajo že od 1896. »Tradicija se nadaljuje, le da danes uporabljamo sodobno tehnično opremo, ki gre v korak s časom in je dostopna skoraj vsakomur. Pred sto leti ni bilo tako. Kdor je želel imeti potapljaško opremo in primerno opremljen potapljaški čoln, je moral vložiti ogromno denarja. Današnja oprema je dostopnejša in razmeroma poceni.« A novo ni nujno tudi boljše, pravi: »Sodobno opremo lahko uporabljate eno sezono, nato pa jo lahko vržete v smeti. Oprema, izdelana pred sto leti, bi lahko delovala še naslednjih tisoč let. Na njej se skoraj nima kaj pokvariti. Zamenjaš gumice, tesnila in druge obrabljene dele ter nadaljuješ delo.«

Do 45 metrov globoko

Sam se je začel potapljati pri sedmih letih, spužve še vedno nabira njegov oče, po njunih stopinjah gre Rokov 15-letni sin. Spužve nabirajo po vsem Jadranu, od severa do skrajnega juga. Lov je dovoljen od 1. junija do 25. oktobra. »Nabirati je dovoljeno spužve, ki imajo premer več kot deset centimetrov. Količine so omejene. Potapljamo se podnevi in takrat, ko je morje dovolj ogreto. Tveganje pri potapljanju je veliko, pozimi, ko je voda hladna, pa še bistveno večje. Topla voda pomaga tudi pri čiščenju spužev, saj ta postopek ni preprost.«

Rokov oče še lovi spužve, v času našega obiska pa jih je čistil.

Uporabna oziroma navadna morska spužva lahko raste v plitvem morju pa vse do 100 metrov globine, najbolj kakovostne primerke najdejo na od 15 do 45 metrih. Posamezna odprava lahko traja tudi do 30 dni, a so danes pogosto krajše, saj so vremenske razmere vse bolj neugodne in nestabilne.

Maja Tanfara dela v muzeju in izdeluje moderne ženske kravate.

Ko je spužva doma, jo očistijo in posušijo. Potem jo skladiščijo ter razvrstijo glede na velikost in kakovost. Nato je pripravljena za nadaljnjo predelavo. »Nekoč smo jih prodajali na kilograme po vsem svetu. Tega ne počnemo več. Vse, kar danes vzamemo iz morja, predelamo v končni izdelek in prodamo v našem muzeju. Spužve rafiniramo in jim damo značilno svetlo zlatorumeno barvo. Včasih smo jih na leto nabrali tudi po tisoč kilogramov, danes nam zadostuje približno sto kilogramov. Ker ima končni izdelek večjo dodano vrednost in svojo končno ceno. Zaslužek je boljši, kot če bi neobdelane spužve prodajali na kilograme,« razkrije današnjo ekonomsko logiko.

Pogled na Krapanj s celine

Slavo spužvarstva na otoku Krapanj so v svet ponesle družine Bačelić, Baraka, Garma, Gović, Jurić, Kalabrić, Mrdeža, Prebanda, Tanfara in Tudić. Roko si želi, da njegov sin nadaljuje tradicijo. Če bo še kaj spužev ostalo v Jadranu. Globalno segrevanje pušča posledice, svoje dodaja tudi onesnaževanje, Krapanjčani nimajo več nekdanje izključne pravice nabiranja, zaradi prevelikega izlova je spužev drastično manj. »Ne izginjajo samo spužve. V morju je bistveno manj življenja kot nekoč,« zaključi Roko, ki je vesel, da jim je uspelo ohraniti dejavnost in košček zgodovine v muzeju, kamor prihajajo turisti z vsega sveta.