V Mirni peči spet oglarijo: Mulc je tlel, ne pa gorel

Na Malem Kalu pri Mirni Peči je bilo minule dni živahno. Družina Alojza Barba je s pomočjo sovaščanov in prijateljev pripravila pravo starodavno kopo, ki so jo prižgali v spomin na Alojzovega starega očeta – prav na dan, ko bi praznoval rojstni dan (1. oktober). Prižiga se je udeležil tudi Andrej Kastelic, župan Občine Mirna Peč. »Pripravili smo prižig kope na starodaven način v spomin na našega starega očeta. Mislim, da je to prva kopa v naši občini po več kot 35 letih,« je povedal Alojz Barbo, pobudnik dogodka, ki je s pomočjo prijateljev in sovaščanov podprl idejo mladih z Malega Kala.

Ko vas stopi skupaj. FOTO: Drago Perko

Kar 12 kubikov

Za kopo so zbrali kakovosten les listavca, ga skrbno zložili v krog, obložili z listjem, travo, smrekovimi vejami in zemljo ter v sredini pustili stržen, kjer so jo po nemškem načinu prižgali. V kopi je bilo okoli 12 kubikov lesa, visoka je bila tri metre, dimnice pa so premikali vsakih 30 centimetrov. Nad kopo je ves čas bdela celotna vas – tudi ponoči. »Pazili smo, da nam ne zgori, saj mora tleti, ne pa goreti,« pove Alojz Barbo in z nasmehom doda, da je kopa povezala vas kot že dolgo ne. »Tudi ponoči ni manjkalo dobre družbe – vaščani so prinašali kavo in žgance,« se še pohvali in hkrati izrazi hvaležnost vsem, ki so kakor koli pomagali. Kopa je zdaj pri koncu – skoraj se je že ohladila. Iz nje bo, take so prve ocene, nastala približno tona oglja, ki ga bodo razdelili po vasi, nekaj pa prodali, da pokrijejo stroške hrane in pijače.

Kopa je tlela, domačini so jo pazili in dobro jedli. FOTO: Drago Perko

A to ni konec zgodbe – že načrtujejo novo, še večjo, petmetrsko, da bo naslednjič še bolj mogočna. Tokratni »mulc«, tako se reče manjši kopi, je bil očitno šele začetek. Predvsem pa je kopa še dodatno povezala domačine. »Taki dogodki so najlepše, kar lahko človek doživi. Leta 2018 sva z ženo iskala hišo, parcelo, kjer bi živela. Najhuje je bilo, ko sem pomislil, da bi šel iz svoje rodne vasi. Leta 2021 sva začela graditi hišo in sem najbolj srečen človek na svetu, ker sva ostala na Malem Kalu,« pa je domačin Denis Barbo opisal povezanost vasi, ki šteje ducat hiš. Denis je bil eden teh, ki so te dni pozorno stražili tudi ponoči, čez dan pa kuhali – tudi divjačinski golaž.

Dan in noč so prihajali domačini in podpirali ekipo, ki je bdela nad kopo. FOTO: Drago Perko