V naravo vzemi oči s seboj

Lovrenc Lipej, morski biolog in neizčrpni pripovedovalec narave, je za prvencem Podobe iz modrine izdal že drugo knjigo, Zgodbe iz divjine. Gre za zbirko osebnih pripovedi, v katerih bralca popelje skozi naravne svetove, predvsem morske in obalno-naravne ekosisteme Slovenije. Razmišljanja in zgodbe izhajajo iz dolgoletnih terenskih izkušenj, ljubezni do narave ter opazovanj življenja v divjini. Zgodbe zrcalijo sobivanje človeka in narave, njeno lepoto ter krhkost biotske raznovrstnosti.

Knjiga ni strokovna monografija v klasičnem pomenu, ampak poskuša znanstveno znanje in osebne izkušnje približati širšemu bralstvu. Kot poudari Lipej, je namenjena vsem. Zgodb iz divjine ne bereš kot roman. Danes eno, čez teden drugo, vsaka stoji zase.

Glavni krivec je Keka

Kaj je Lovrenca Lipeja usmerilo na pot biologa? Odgovor je presenetljiv: kavka Keka. Skrbnik je ptico prinašal na nogometni stadion v Izoli, kamor je Lovrenca na tekme v otroških letih vodil oče Franc. Skrbnik je Keki med kljun zataknil bankovec, ona pa je odletela do nekaj sto metrov oddaljenega bifeja in njemu ter tudi njegovim kolegom čez nekaj minut prinesla zavojček cigaret. Bolj kot žogobrc je otroka zanimalo, kako je nogometni navijač kavko priučil teh veščin.

Žaba je v Žabjem kralju krivično prikazana. FOTO: Lovrenc Lipej

V Lipejevih zgodbah nastopa paleta bitij. Od najmanjših, z mikroskopom vidnih planktonskih organizmov, pa vse do rjavega medveda ter morskega psa orjaka. Pred piransko punto so leta 2016 opazili 8,5 m velikega morskega psa orjaka, zraste do 13 m dolžine. Večji je le kitovec, najdaljša riba na svetu, ki doseže še nekaj metrov več in ki plava v Sredozemskem morju, do naših krajev še ni prišel.

Lipejeve zgodbe v človeku vzbudijo radovednost, pogosto tudi začudenje. Eno izmed vprašanj je, zakaj se tako veliki morski psi pa tudi nekateri kiti prehranjujejo s tako majhnimi bitji, kot so planktonska. Te ogromne živali imajo odlično plavalno sposobnost in lahko prekrižarijo velike razdalje pri iskanju planktonskega plena. Z velikimi usti zajamejo orjaške količine vode in iz nje prefiltrirajo planktonske živalce. Ker so orjaške živali, so prevelik plen in jih tako manj ogrožajo plenilci.

Ni grdih živali

Lipej je ob vsakem obisku Škocjanskega zatoka navdušen nad bogastvom rastlinstva in živalstva. Naslovnico knjige krasi podoba zelene rege na zelenem listu. Nekoč, ko sta z ženo Bojano regice ​opazovala in fotografirala, je pomislil, kako je do žab krivična pravljica o Žabjem kralju. Princeska najde ljubezen svojega življenja, ko žabo vrže ob steno (avtor Grimm), v moderni verziji, ko poljubi žabo, se spremeni v lepega princa. »Kako lahko nekdo v žabi vidi neko grdo ali celo odurno žival, še posebno v zeleni regi?« Naravoljubje se je Lipeju neprestano stopnjevalo. Že kot šolarju so se mu zdeli grozljivi verzi pesmice: Vrane družijo se rade, pet na veji jih sedi, puška poči, ena pade, koliko jih še sedi?

Morski pes orjak je obiskal Piran. FOTO: Tomislav Rus

Ljudje pogosto delamo živalim krivico, mediji pa o tem zaradi atraktivnosti radi poročajo. Poleg takšnih krivic ga motijo številne polresnice, zmotne informacije, ki jih nepoučeni objavljajo na družbenih omrežjih. O nekritični uporabi digitalizacije navede primer obiska Plitviških jezer. »Medtem ko sem občudoval lepoto slapov, so številni obiskovalci buljili v svoje pametne telefone!« Ko gremo v naravo, je Lipejev moto: »Vzemi oči s seboj.«

Karizmatične živali

Nekateri ljudje so karizmatični, Lipej pa to pravi tudi za nekatere živali. Karizmatične živali v očeh ljudi uživajo simpatijo in spoštovanje, z nekaterimi se ljudje celo poosebljajo. V norveško kraljevo gardo so pred petdesetimi leti sprejeli patagonskega pingvina, ki so ga po norveškem kralju Olavu V. poimenovali Nils Olav I. Ko je poginil, ga je nadomestil Nils Olav II, tega pa Nils Olav III. Pingvini sicer živijo v edinburškem živalskem vrtu na Škotskem, tja se pogosto odpravi enota norveške kraljeve garde, kjer postrojena z vojaškimi častmi pričaka, da jo pregleda Nils Olav. Vsakih nekaj let napreduje, čin mu pritrdijo na krilo. Sedanji, Nils Olav III., ima že čin generalmajorja. To je neverjetno odštekano, meni Lipej, ima pa običaj pozitivne konotacije: veliko število obiskovalcev, poleg tega pa kaže na dobre prijateljske odnose med Norveško in Škotsko.

Poljski medved Wojtek je bil celo borec v drugi svetovni vojni. Rekrutirali so ga kot rednega vojaka, mu dodelili osebno številko in plačilno knjižico ter ga razvrstili v četo za oskrbo topništva. V sloviti bitki za Monte Cassino leta 1944 se je izkazal pri prinašanju topovskih granat, zato so mu podelili čin desetnika. Po vojni je Wojtek postal nacionalni heroj.

Po izboru širše javnosti so najbolj karizmatične živali tiger, lev, slon, žirafa, leopard, veliki panda, gepard, polarni medved, volk in gorila. Lipej razlik med živalmi ne dela.​

Slava v svet

Da je flora in favna Slovenije, njena pestra biodiverziteta, izjemna, pričajo tuje kronane in učene glave, ki so jo k nam prišle raziskovat. Saški kralj Friderik Avgust II. se je potikal po Polhograjskem hribovju in Slavniku ter si ogledoval botanične znamenitosti; na Slavniku najdeno rastlino, bledorumeni ušivec so poimenovali po njem Pedicularis friderici augusti. Odštekano se Lipeju zdi nadaljevanje. Grof Rihard Ursini Blagay je v spomin na kraljev obisk Polhograjskega hribovja postavil obelisk. Vklesan latinski zapis pravi: »Na srečni dan pred majskimi idami 1838 je presvetli saški kralj in cesarjev svak Friderik Avgust iz ljubezni do botanike in ne da bi se ustrašil višine prišel, da bi na rojstnem kraju videl rastlino, ki jo je g. Freyer, kustos ljubljanskega muzeja, spoznal za novo in obdaril z imenom Blagayev volčin.« Dišeča rastlina z belimi cvetovi in lovorju podobnimi listi je ponesla slavo naše tedanje dežele v širni svet.

»Hrvaški, črnogorski, italijanski, nemški, francoski in avstrijski raziskovalci so bili navdušeni, ko smo jim pokazali za obmorsko in morsko biodiverziteto pomembne točke na kopnem in pod vodo.« Naštejmo nekaj točk: koralni greben na rtu Ronek, velike jate kavalov na piranski punti, travnik pozejdonke pri Žusterni, laguni v Strunjanu in Škocjanskem zatoku. Veliko izjemne biodiverzitete vsebujejo tudi obmorska mokrišča, flišnate pečine, črnokalski kraški rob, dolina Dragonje s Šavrinskim gričevjem in prostranstvo Čičarije.

Če so se in se še vedno za slovensko biodiverziteto zanimajo tuji pomembneži, zakaj naših ne zanima, se sprašuje. »Lepo bi bilo denimo videti koprskega ali piranskega župana, ki bi v Škocjanskem zatoku ali Sečoveljskih solinah simbolično obročkala kakšno ptico.«

Ozdravljeno črnico so spustili na prostost. FOTO: Lovrenc Lipej

Reševanje mlade kače

Lipeju je najbolj pri srcu zgodba o reševanju mlade črnice. »Nekega dne je na Kačofon poklical Elvis, delavec s piranskega pokopališča. Kača, črnica, se je zapletla v pokrov sveče, pomagajte. Dežurni je bil zaseden, zato smo štirje iz Morske biološke postaje, Domen, Erik, Levček in jaz, pohiteli na pomoč. Prizor je bil krut: črnica je bila na dveh mestih zelo poškodovana. Domen je s skrajno mirno roko rešil kačo iz objema pločevine. Na veterinarski postaji v Kopru je dr. Maričič črnico operiral in ji zašil rane. Skoraj štiri mesece je bila na rehabilitaciji, postala je živahna, sprejemala hrano in dr. Maričiča tudi večkrat ugriznila. Zdravo kačo so izpustili na območju koprskega zaledja. Dogodek, ki ga jaz in moji sodrugi z Morske biološke postaje ne bomo nikoli pozabili!«

Skozi opise živalstva in rastlinstva v knjigi ves čas preseva tiho, a vztrajno opozorilo o nujnosti varovanja narave. Od vseh habitatov profesorja doktorja Lipeja najbolj privlačijo morske globine. Je strasten potapljač in izjemen poznavalec morskih psov. Zato ne preseneča, da je napovedal novo knjigo z delovnim naslovom Sence iz globine.