Zdaj se znova postopoma učim zaznavati normalno mirno življenje okoli sebe. In to mi je všeč,« se skromno nasmehne 26-letni Maksym Mushtaiev. Govori slovensko, nekoliko bolj počasi, a jasno in razločno. Slovenski jezik je postal njegov prvi jezik pred letom dni, ko ga je vojna vihra v rodni Ukrajini pripeljala v našo domovino, v Novo mesto. Tu se zdaj počuti kot doma, ob njem sta tudi žena Viktorija in oče Ruslan, skupaj živijo v Gotni vasi. Vsi so glasbeniki, Maksym je saksofonist in dirigent, žena in oče pa sta zborovodja.
V vsem tem času nismo nikoli naleteli na neprijazno okolje. Za nas je to zelo dragoceno, družbi želimo vračati enako.
Maksim se je s saksofonom prvič srečal kot 10-letni deček v domačem kraju Konotop. »Obiskal sem koncerte in učitelj glasbe me je nagovoril, naj opravim krajši ritmični test. Pogledal je še moje zobe in določil, da sem ustrezen kandidat za učenje saksofona. Tako se je začelo v domači glasbeni šoli in kmalu sem vedel, da bo moje življenje zapisano glasbi,« je opisal začetke svoje glasbene poti. Po šestih letih je šolanje nadaljeval na konservatoriju in ga po štirih letih, ko je bil star 20 let, uspešno končal. Nato je štiri leta igral v tamkajšnjem pihalnem orkestru, zadnji dve leti tudi kot dirigent. Vmes pa se je začela vojna.
Maksymov saksofon je ostal v Ukrajini, a so mu ga prijazno odstopili v Pihalnem orkestru Krka. FOTO: Tanja Jakše Gazvoda
Kot pravi, so se varnostne razmere v njegovem rojstnem kraju postopoma slabšale, življenje tam je krojila vojna, vse težje je bilo delovati in živeti normalno. »Sprva še ni bilo toliko bombardiranja, zdaj se dogaja vsak teden. Mlad sem, prav tako moja žena, zato sva se odločila, da želiva živeti normalno, v miru, nekje, kjer lahko svojo prihodnost načrtujeva vsaj za eno leto in ne le za tri dni vnaprej,« je opisal vzroke za selitev v Slovenijo.
Želi ostati v Novem mestu
Maksyma je Novo mesto pritegnilo s svojo urejenostjo, vedno znova ga navdušujejo arhitektura mestnega jedra in okoliški hribi, mesto pa je ravno prav veliko, da je tu ritem umirjen, skupnost pa povezana. »To je primerno okolje za delo, učenje jezika in integracijo,« razmišlja in doda, da si želi ostati v Novem mestu in si tu ustvariti dom, a se hkrati, kot vsak migrant, zaveda realnosti: razume, da pot profesionalnega glasbenika v novi državi zahteva čas in odlično znanje jezika. Zato z ženo aktivno iščeta zaposlitev, ki bi bila njun prvi korak in stabilen temelj za življenje v Sloveniji. Zaposlila bi se kjer koli – v proizvodnji in na drugih področjih, kjer štejeta delavnost in odgovornost.
Maksym in Viktorija sta navdušena nad lepotami Slovenije. FOTO: Osebni arhiv
»Ko smo se preselili v Novo mesto, smo v prvih dneh obiskali Društvo za razvijanje prostovoljnega dela, saj smo že vedeli, da tja po pomoč prihajajo tudi Ukrajinci. Vedeli smo, da nam bodo tam pomagali pri prvih korakih življenja v novi državi in nam ponudili prve ure slovenščine. Približno tri mesece pozneje mi je predsednica društva Branka Bukovec predlagala možnost obiskovanja ur pri učitelju saksofona Simonu Šircu. Takrat o čem takem sploh nisem razmišljal, a takšne ponudbe nisem želel zavrniti. Tako ure saksofona na Konservatoriju za glasbo Jurij Slatkonja obiskujem še danes. To je zame čudovita priložnost za nova poznanstva, osebni in glasbeni razvoj ter tudi za to, da kot glasbenik ostajam aktiven in v stiku z glasbo,« je realen.
Zdaj v orkestru
Vsi trije so se v dolenjski prestolnici hitro vključili v učenje slovenščine, ob podpori Društva za razvijanje prostovoljnega dela sodelujejo tudi v kulturnih projektih. »Kmalu po selitvi v Novo mesto sem iskal glasbene somišljenike in spoznal Pihalni orkester Krka. Njegova predsednica Aleksandra Pavlič me je sprejela odprtih rok. Še več, ker je moj inštrument ostal v Ukrajini, sem novega dobil od orkestra, kjer z veseljem igram od lanske jeseni. Glasba, ki jo izvajamo, mi zelo ustreza. Včasih skladbe predstavljajo tudi določen izziv za moje sposobnosti, vendar je dovolj nekaj dodatne vaje doma in potem vse steče zelo dobro,« zadovoljno pove. Aktivna sta tudi žena Viktorija in oče Ruslan – ona je članica Mešanega pevskega zbora Revoz, on ima v okviru Društva za razvijanje prostovoljnega dela glasbene delavnice za otroke in mlade.
Ta fotografija je nastala pred dvema letoma v Ukrajini, ko sta se Viktorija in Maksym poročila. FOTO: Osebni arhiv
Zaupanje v jutri
Maksym je navdušen nad Slovenijo. Če ga rodna Ukrajina očara s prostranstvom velikih ravninskih polj, pa je v Sloveniji navdušen nad gorami, razgibanim reliefom, rekami, morjem. »Zato v Sloveniji uživam že samo v sprehodih in razgledih v okolici. Narava je tu zelo raznolika in živahna. Všeč mi je tudi velikost države. Ukrajina je velika, Slovenija majhna – to se takoj občuti. In, po pravici povedano, ta kompaktni format mi je blizu. Tu je vse relativno blizu: morje, gore, doline, manjša mesta. Zaradi tega se življenje zdi bolj mirno in urejeno. Všeč mi je, da tu ni stalnega občutka hrupa velikega velemesta. V taki atmosferi se je laže ustaviti, zbrati misli in si oddahniti,« razmišlja. In se znova dotakne vojne, tiste resničnosti, ki je v Ukrajini pri mnogih ljudeh porušila občutek normalnega teka življenja. Tisto, kar je bilo prej samoumevno – šolanje, delo, načrti za prihodnost in mirna vsakdanjost –, je za mnoge v njegovi domovini postalo negotovo. Včasih je ljudem težko načrtovati celo za nekaj mesecev vnaprej. »V Sloveniji pa ljudje mirno živijo z zavedanjem, da bodo jutri lahko nadaljevali, kar so danes končali, in to v dobrem pomenu besede. Verjetno je prav ta občutek miru in zaupanja v jutri pustil name najmočnejši čustveni vtis. Na to gledam z velikim spoštovanjem in veseljem za domačine. Sam se na ta občutek še nisem povsem navadil, mi je pa zelo všeč, da se znova postopoma učim zaznavati normalno mirno življenje okoli sebe,« nadaljuje.
Maksym in oče Ruslan FOTO: Osebni arhiv
Spominja se še občutkov notranje nelagodnosti in negotovosti, ko je z družino prišel v Slovenijo. Na začetku je neizogibno prisoten občutek previdnosti in iskanja mesta v novi resničnosti. »V vsem tem času nismo nikoli naleteli na neprijazno okolje. Ljudje, s katerimi smo prihajali v stik – tako v vsakdanjem življenju kot v socialnih službah –, so bili spoštljivi in so si prizadevali pomagati. In zdi se mi, da se vprašanje sprejetosti ne nanaša le na trenutek prihoda v državo, pač pa na celotno nadaljnjo pot integracije. Vsakič, ko spoznaš novega človeka, na neki način znova prehodiš ta proces sprejemanja. Zato sem resnično hvaležen tako Sloveniji kot celoti kot vsem ljudem, s katerimi se je srečala moja družina. Za nas je to zelo dragoceno, družbi želimo vračati enako,« je iskren sogovornik, hvaležen za spoštljivo in človeško atmosfero, ki jo čuti tu: »Ko živiš na novem kraju, zlasti po težkem življenjskem obdobju, so te stvari še posebno intenzivno prisotne. Zdaj tukaj postopoma gradimo novo življenje, se učimo jezika, iščemo možnosti za delo in si prizadevamo postati del skupnosti, ne le kot gostje, temveč kot ljudje, ki so lahko v korist okolici. Veseli me, da ta pot poteka ob ljudeh, ki se do nas obnašajo človeško in z razumevanjem. Zato bi vam rad preprosto rekel – hvala!«
»Poleg glasbe mi orkester pomeni tudi veliko priložnost za komunikacijo z ljudmi, socializacijo, nova poznanstva in tudi za vključevanje v slovensko družbo skozi glasbo,« pravi Maksym. FOTO: Osebni arhiv
