V podhodu, kjer so nekoč vrvele trgovine, danes odmevajo le koraki

Minuli petek sem nastopala prav v središču Ljubljane! Klub umetnikov, ki je bil gostitelj dogodka, ima svoje prostore v mestnem podhodu. Pod-hod. Prostor pod cesto za prehod pešcev, pravi slovar. V velikih mestih z gostim prometom se zdi, da je nujen del infrastrukture, saj vsaj malo olajša nevarno in počasno prečenje ulic. Lahko pa je tudi mnogo več kot to: dodatna ulica pod mestom, prostor za trgovinsko in kulturno dejavnost z labirintom hodnikov s trgovinami, lokali, galerijami. Mesto pod mestom.

Hodnik, v katerega temnem hladu sem preživela prvi topli poletni dan, je bil bojda nekoč del takega živahnega podzemnega utripa. Podhod v dveh nadstropjih je kot velikanska hobotnica širil svoje krake pod enim glavnih mestnih vozlišč. Zdaj pa so nekateri odrezani. Tudi ta, v katerem deluje umetniški klub, je z ene strani zabit. Ostali so še bolj mrtvi, druga za drugo si sledijo prazne izložbe in so videti kot nekakšno mesto duhov. Imena na izveskih prikličejo spomin na njihova nekdanja življenja; spominjam se trgovine s čevlji, v njej sem kupila svoje prve gojzarje, malo naprej je bila gostilna, kjer si lahko jedel na študentske bone.

FOTO: Jože Suhadolnik

Ta podhod ni edini, ki daje vtis zapuščenosti. V zadnjih desetletjih jih je bilo v slovenskih mestih, zlasti v Ljubljani, opuščenih več. Pešci so se jim začeli izogibati zaradi občutka ogroženosti, ki ga vzbujata vandalizem in slaba vzdrževanost. Smrdijo po scalnici. Marsikdo raje tvega prečkanje ceste na prostem. Po drugi strani tudi sodobno načrtovanje mest daje prednost urejanju prehodov za pešce. Zadnja leta opažam, da so robnike zgladili s tlemi, da je povsem preprosto zapeljati čeznje. Tako se čedalje večja množica lažje vali čeznje. Podhodi pa so postali temne točke.

Pred nastopom sem bila prepričana, da smo pod zemljo povsem sami, potem pa sem po koncu koncerta, že v zgodnjih jutranjih urah, naenkrat ugotovila, da se je bližnja »stena« dvignila in odprla še en podzemni hodnik. Prej nisem opazila, da so to v resnici zložljiva kovinska vrata. Za njimi je nočni klub, ki je očitno oživel šele ob tej pozni (ali zgodnji, kakor vzameš) uri. To me je malce spomnilo na moj vrt – kamor koli štihneš z lopato, se odpre nov voluharjev rov. Ti so ena sama velika nadlega in med enim od obupanih poskusov, da bi jih pregnala izpod svojega vrta, sem nekaj časa lulala v vhode njihovih rovov v upanju, da jih bo preplašilo to »markiranje« predatorske vrste. Ni jih. Podzemne avenije pa bi lahko ostale dodana vrednost za ljudi, ki se gibljemo nad njimi, lahko bi še naprej širile naš prostor. Ko le ne bi lulali vanje.

FOTO: Jože Suhadolnik