Po smrti enega najbolj priljubljenih papežev se mnogi katoličani zdaj počasi ozirajo naprej in se sprašujejo, kdo bo zapolnil veliko praznino v Cerkvi, ki jo je zapustil Jorge Mario Bergoglio, prvi latinskoameriški papež, ki si je za svoj pontifikat izbral ime Frančišek. Potem ko je v ponedeljek njegovo smrt v skladu s tradicijo in vatikanskimi pravili razglasil kardinal kamerleng, ameriško-irski kardinal Kevin Joseph Farrell, se je začelo obdobje, ki ga v Vatikanu imenujejo Sede vacante (prazen sveti sedež), tudi Papal Interregnum, in bo trajalo vse do izvolitve Frančiškovega naslednika. S kamerlengovo uradno naznanitvijo papeževe smrti in slovesnim zapečatenjem papeževega stanovanja v Domu svete Marte, kjer je Frančišek živel, je začelo teči devetdnevno obdobje žalovanja za pokojnim papežem, tako imenovani novendiales, pa tudi priprave na pogreb, ki mora biti v od štirih do šestih dneh po smrti. Papeža Frančiška bodo pokopali v soboto, peti dan po smrti.

Arhivski posnetek konklava v Sikstinski kapeli FOTO: Osservatore Romano/AFP

Kardinal kamerleng Farrell je kmalu po papeževi smrti dal uničiti njegov zlati prstan pečatnik, ki mu rečejo tudi ribiški prstan, ker je na njem podoba svetega Petra, ki je bil po poklicu ribič. Z njim papež potrjuje podpise na cerkvenih dokumentih, obiskovalci pa ga med sprejemi po navadi poljubijo v znak spoštovanja. Papeški prstan velja za eno od papeških insignij, ki označujejo pristojnosti poglavarja katolikov. Ta simbol se ne prenaša s predhodnika na naslednika, za vsakega novoizvoljenega papeža izdelajo novega. Poznavalci iz njega lahko razberejo celo značaj in načela vrhovnega cerkvenega poglavarja.

Naloga princev Cerkve

Hkrati z razglasitvijo papeževe smrti kamerleng, ki vodi pogrebni proces, kardinalski zbor skliče konklave, kjer bodo princi Cerkve opravili svojo najpomembnejšo nalogo – izbrali bodo novega poglavarja Rimskokatoliške cerkve. Konklave se mora po večstoletni tradiciji začeti najmanj 15 in najpozneje 20 dni od papeževe smrti. Na dan Frančiškove smrti je Cerkev imela 252 kardinalov, tistih z volilno pravico, torej mlajših od 80 let, je 135. Večino teh, ki bodo sodelovali na konklavu, je izbral prav papež Frančišek, in sicer 109, 22 kardinalov z volilno pravico je še iz časov prejšnjega papeža Benedikta XVI., peterico pa je izbral še Janez Pavel II.

Konklave – ime izvira iz latinskega izraza cum clave (pod ključem) – se odvija v Sikstinski kapeli v Vatikanu, kardinali elektorji so ves čas volitev zaprti v kapeli. Na tem tajnem glasovanju sta za izvolitev potrebni dve tretjini glasov vseh navzočih kardinalov. Glasujejo štirikrat na dan, dvakrat pred kosilom in dvakrat po njem. Če v treh dneh ne izglasujejo novega papeža, se konklave prekine za en dan, nato nadaljujejo. Vseh glasovanj je lahko največ 34, in če papeža še vedno ni, se po enodnevnem premoru odločajo samo še med kandidatoma, ki sta pred tem dobila največ glasov. Vsekakor je za izvolitev potrebna dvotretjinska večina. Po izvolitvi mora izvoljeni kardinal sprejeti funkcijo papeža in izbrati svoje papeško ime.

Papež Frančišek na eni svojih rednih avdienc na Trgu sv. Petra v Vatikanu FOTO: Filippo Monteforte/AFP

Ves čas konklava pa javnost nestrpno pogleduje v dimnik nad Sikstinsko kapelo. Po vsakem glasovanju volilne lističe zažgejo. Še pred tem jih polijejo s tekočino, zaradi katere se iz dimnika pokadi črn ali bel dim. Črn dim pomeni, da niso bili uspešni in je RKC še brez poglavarja, beli dim pa svetu oznani, da so princi Cerkve izbrali novega vodjo. Najstarejši kardinal takrat z balkona bazilike svetega Petra razglasi znameniti besedi: habemus papam, imamo papeža.

Kdo so favoriti

Tako bo tudi v naslednjih dneh, verjetno kakšen teden po pogrebu papeža Frančiška. Poznavalci dogajanja v Cerkvi so že začeli navajati imena kardinalov, ki veljajo za največje favorite za novega papeža. Ker so se razmere v Rimskokatoliški cerkvi v zadnjih letih zelo spremenile – papež Frančišek je ob izvolitvi leta 2013 prebil led v Cerkvi in postal prvi papež, ki ni izhajal iz Evrope –, se pojavljajo ugibanja, da se utegne tudi zdaj zgoditi, da bo novi šef RKC postal nekdo, ki ni iz Evrope.

Med favoriti za novega papeža omenjajo tudi kardinala Luisa Antonia Tagleja. FOTO: AFP

Med temi naj bi bil najpomembnejši kandidat filipinski kardinal Luis Antonio Gokim Tagle, nekdanji manilski nadškof, ki je pod Frančiškom vodil vatikanski urad za misijone po svetu. Tagle rad sliši, da ga pokličejo po njegovem vzdevku Chito, popularno pa mu rečejo tudi azijski Frančišek, zaradi njegovega zavzemanja za socialno pravičnost. Tudi kardinal Peter Kodwo Appiah Turkson iz Gane ima precej možnosti, saj izhaja z območja, ki je za Cerkev postalo zelo pomembno, saj število vernikov tam zelo narašča. Število vernikov in duhovnikov se namreč zelo povečuje v Aziji in Afriki, v Evropi pa se močno zmanjšuje. Turkson je bil prvi afriški kardinal, več let, še od časa papeža Benedikta XVI., je vodil zelo močan papeški svet za pravico in mir. Med kandidati omenjajo tudi nadškofa Newarka iz New Jerseyja v ZDA, kardinala Josepha Tobina, ki si je ugled zgradil s tem, da se je uspešno spopadel s problemom pedofilije v ameriški Cerkvi.

Kardinal Pietro Parolin, ki ga omenjajo kot enega od morebitnih novih papežev, preverja, ali so vrata Frančiškovega stanovanja v Domu svete Marte dobro zapečatena. FOTO: Reuters

Med Evropejci poznavalci kot najmočnejšega kandidata navajajo prvega vatikanskega diplomata in drugega najmočnejšega kardinala v vatikanski hierarhiji, italijanskega kardinala Pietra Parolina; 70-letnik se največkrat omenja kot novi papež. Poleg njega navajajo še nadškofa Marseilla, francoskega kardinala Jean-Marca Avelina; če bi bil izbran, bi postal prvi francoski papež po 14. stoletju, ko se je papeštvo preselilo v Avignon. Bil bi tudi najmlajši papež po Janezu Pavlu II., njegova slabost pa je, da razume, a ne govori italijansko.

Kardinal Matteo Zuppi FOTO: AFP

Med favorite naštevajo tudi madžarskega kardinala Petra Erda, malteškega kardinala Maria Grecha, sicer generalnega sekretarja škofovske sinode, nadškofa Bologne in prvega moža italijanske škofovske konference Mattea Zuppija, ki po svojem stilu in načinu razmišljanja zelo spominja na pokojnega Frančiška, ter nadškofa Barcelone Juana Joseja Omello.

Kardinal Jean-Marc Aveline FOTO: AFP

To je le nekaj od omenjenih imen. Torej lahko vsak kardinal voli in je izvoljen. Ni pa nujno, da je za papeža lahko izvoljen le kardinal. Kardinali lahko izberejo vsakega katoličana, pomembno je, da je moški in da je primeren za škofovsko službo. Vendar se to v praksi že zdavnaj ne dogaja več. Zadnji škof, ki je bil izbran za papeža in ni bil kardinal, je bil Urban VI. (1378–1387). Italijani so že stoletja dodobra seznanjeni s potekom izbire novih papežev, zato ne gre pozabiti na njihov stari rek, ki opozarja na veliko previdnost pri napovedovanju izida volitev novega papeža: Kdor vstopa v konklave kot papež, jih zapušča le kot kardinal. Na zadnjem konklavu leta 2013 je le malokdo verjel, da bo Jorge Mario Bergoglio izvoljen za papeža.