Potem ko so Združene države Amerike in Izrael v nasprotju z vsemi določili mednarodnega prava napadli Iran, se je pričakovano sprožila energetska kriza z višjimi cenami nafte in posledično z vsemi njenimi derivati. V takšnih trenutkih se mnogi spomnijo, da so na svetu tudi alternativni energetski viri, in med njimi je jedrska energija ena najbolj učinkovitih in sprejemljivih za varstvo okolja. Slednji trditvi bodo sicer mnogi nasprotovali, saj že več desetletij – pravzaprav vse od junija 1954, ko je v ruskem, tedaj sovjetskem mestu Obninsk, 100 kilometrov jugozahodno od Moskve, začel delovati prvi jedrski reaktor za proizvodnjo elektrike – obstajajo resni dvomi o čistosti v jedrskih elektrarnah proizvedene elektrike. Razlog je skladiščenje uporabljenega obogatenega urana, ki ima zelo dolgo razpolovno dobo, zato so bili mnogi ljudje, pa tudi države, zelo skeptični do jedrske energije. In še zdaj so.

Sprva so države, ki so prve zagnale jedrske elektrarne – Velika Britanija, Združene države Amerike, Francija, Japonska –, uporabljeno jedrsko gorivo skladiščile na različne načine, sode z uporabljenim uranom so puščale v zapuščenih rudnikih, tudi v oceanu so se znašli. Sčasoma so začeli graditi trajnejša skladišča, vendar imajo vsa še vedno status začasnih. Tudi pri nas, v Krškem, je skladiščenje uporabljenega jedrskega goriva že ves čas delovanja začasno v okviru elektrarne, in tako bo ostalo, dokler ne bodo našli ustrezne rešitve. Gre seveda za visokoradioaktivne odpadke, ki so jih do pred dvema letoma skladiščili v posebnem bazenu, od 2024. pa v suhem skladišču. Tako bo do leta 2103. Za nizko- in srednjeradioaktivne odpadke je trenutno v gradnji skladišče v Vrbini pri Krškem.

Jedrski odpadki bodo shranjeni v bakrenih posodah. FOTO: Lehtikuva/Reuters

Jama

Ker je povsod po svetu podobno kot v Sloveniji, je pred dnevi zlasti v javnosti, ki se zanima za jedrsko energijo, odmevala novica, da so na Finskem končali gradnjo prvega stalnega skladišča za visokoradioaktivne odpadke na svetu. Poimenovali so ga Onkalo, kar v finščini pomeni jama. Postavili so ga na otoku Olkiluoto, več kot 430 metrov pod zemljo, v skoraj dve milijardi let starih skalnih tleh. Na tem otoku v Botnijskem zalivu na zahodu Finske že delujejo trije bloki jedrske elektrarne Olkiluoto, najbližje mesto je Eurajoki, kakih 15 kilometrov vzhodneje na kopnem, kjer živi 9000 prebivalcev. Velika večina jih dela v elektrarni. S skorajšnjim uradnim odprtjem skladišča za uporabljeno gorivo jedrske elektrarne bo na voljo še več delovnih mest.

Gradnja finskega skladišča Onkalo za uporabljeno jedrsko gorivo se je začela pred 22 leti, leta 2004, in je stala več kot milijardo evrov. Kot je za ameriško agencijo AP povedal finski geolog Tuomas Pere, so lokacijo za gradnjo skladišča izbrali predvsem zaradi tega, ker so ga lahko umestili v velike kamnite gmote magmatita, ki je znan po stabilnosti in ima dobre lastnosti, kar se potresov tiče. Poleg tega v okolici skladišča razen kompleksa jedrske elektrarne Olkiluoto ni ničesar, le nepregledni smrekovi gozdovi.

V okolici skladišča razen kompleksa jedrske elektrarne Olkiluoto ni ničesar, le nepregledni smrekovi gozdovi. FOTO: Tapani Karjanlahti/afp

V skladišču je prostora za 6500 ton uporabljenega jedrskega goriva oziroma porabljenih uranovih palic, ki jih bodo najprej zapečatili v posebne bakrene posode, nato pa jih spustili 400 metrov globoko v izkopane tunele, ki jih bodo potem še dodatno izolirali s plastmi posebne gline bentonit, ki lahko vpije velike količine vlage oziroma vode. Vsa opravila v skladišču bodo povsem avtomatizirana, vsi stroji bodo avtomatsko vodeni iz nadzorne sobe, tako ljudje ne bodo imeli nikakršnega stika z visokoradioaktivnimi smetmi. Zapečatene posode so narejene tako, da lahko zdržijo več sto tisoč let, vse dokler se radioaktivnost urana v njih ne razpolovi do za okolico še sprejemljive stopnje sevanja. Skladišče Onkalo naj bi po načrtih podjetja Posivo, ki skrbi za jedrsko gorivo finskih jedrskih elektrarn, delovalo do leta 2120, ko naj bi ga zaprli in zapečatili.

Najboljša od slabih rešitev

Po podatkih Mednarodne agencije za jedrsko energijo (IAEA) je bilo vse od sredine petdesetih let prejšnjega stoletja, ko so se začele odpirati prve jedrske elektrarne, na svetu »proizvedenih« skoraj 400.000 ton uporabljenega uranovega goriva. Več kot dve tretjini te količine sta še vedno v začasnih skladiščih, medtem ko so tretjino tega urana 'reciklirali' po zelo zapletenem postopku in ga znova uporabili kot gorivo. Trajno skladišče uporabljenih uranovih palic na Finskem bo še dolgo edino na svetu. Na Švedskem so lani začeli graditi svojega pri kraju Forsmark, 150 kilometrov severno od Stockholma, in po predvidevanjih ne bo končano še vsaj do sredine naslednjega desetletja.

Svoje skladišče načrtuje tudi Francija, a ga še niso začeli graditi, projekt Cigéo je v končni fazi projektiranja. Pred dnevi so iz Japonske sporočili, da se njihova vlada resno spogleduje z zamislijo, da bi trajno skladišče za uporabljeno jedrsko gorivo zgradili na koralnem otoku Monamotorišima, ki leži 1900 kilometrov jugovzhodno od Tokia v Tihem oceanu. Ta otok nima prebivalcev, velik je le 1,5 kvadratnega kilometra in je po mnenju japonskih strokovnjakov idealen za gradnjo trajnega skladišča visokoradioaktivnih odpadkov.

Krška jedrska elektrarna je pred dvema letoma začela odpadke shranjevati v suhem skladišču. FOTO: Blaž Samec

Mnogi poznavalci pravijo, da je premik h gradnji stalnih skladišč uporabljenega urana korak v pravo smer, saj naj bi bil najboljša od sicer slabih rešitev. Kot je za AP povedal Edwin Lyman, direktor za jedrsko varnost pri ameriški neprofitni organizaciji Združenje zaskrbljenih znanstvenikov, »jedrski odpadki v nobenem primeru niso dobra opcija, pomembno pa je, da najdemo najmanj slabo možnost, in v tem trenutku je skladiščenje globoko v zemlji najmanj slaba od cele vrste slabih možnosti. Vsekakor je bolje, da jih hranimo globoko pod zemljo, kakor da jih hranimo na površini.«