Na Litostrojski 56, med industrijskimi zidovi in začasno postavljenimi gledališkimi tribunami, foajeji in odri, že drugo sezono bije srce SNG Drama Ljubljana. Ne več v razkošju historične stavbe na Erjavčevi, temveč v prostoru, ki je bližje proizvodnji kot umetnosti. In vendar – ali pa prav zato – Drama deluje. Ustvarja. Vztraja. Ravnateljica SNG Drama Ljubljana Ivana Djilas opozarja, da problem ni več le projekt prenove, temveč konkretna, vsakodnevna finančna in sistemska izguba. »Prostori na Litostrojski 56 so bili dobro zamišljeni in tudi nagrajeni, a niso namenjeni dolgotrajnemu bivanju nacionalnega repertoarnega gledališča. Problem ni v prostoru – problem je, da smo vanj prisiljeni predolgo.«
Medtem ko življenje teče drugje, se na Erjavčevi kopiči razpad. Pred vhodom v nekoč reprezentativno gledališko hišo danes stoji – hladilnik. Odvržen, pozabljen kos neke druge zgodbe. Na rdeči preprogi, ki je bila desetletja simbol prestiža in kulture, se razrašča mah – zelen, skoraj ciničen opomin, da narava vedno zapolni praznino, ki jo človek pusti za sabo. »Zanimivo je, kako ljudje prostor, ki ga začnejo dojemati kot smetišče, hitro dopolnijo s svojimi smetmi. Tudi vhod v Dramo je postal tak prostor.«
Slo., Lj., 20.5.2026, Drama pred Dramo, 20. Maj, foto: Dejan Javornik
Večni projekt
To ni več samo estetski šok. To je simptom. »Drama ni osamljen primer. Postala je del tistih 'večnih projektov', za katere nihče več ne verjame, da bodo kdaj končani.« Mineva že več kot 700 dni od začasne selitve Drame. Več kot 700 dni čakanja na začetek prenove, o kateri se govori že več kot trideset let. Trideset let obljub, razprav in prestavljenih odločitev. V tem času niso obstali le zidovi – obstaja resna nevarnost, da se razkraja tudi smisel doslej vloženega dela.
Ob razgrnitvi repertoarja za sezono 2026/27 so pred Dramo javnosti predstavili tudi podrobno poročilo o poteku projekta prenove med letoma 2013 in 2026. Dokument DRAMA A-B-C ni le tehnični pregled, je opozorilo. In v nekaterih delih skoraj alarm. A ob tem, paradoksalno, ostaja še ena boleča resnica: »Ob razgrnitvi programa se pogovarjamo o vsem drugem, samo o programu ne. Noben umetnik se ne želi ukvarjati z gradbeništvom, kulturno politiko ali razlagati, zakaj je kultura pomembna. To je boleče in ponižujoče.«
Slo., Lj., 20.5.2026, Drama pred Dramo, 20. Maj, foto: Dejan Javornik
Številke so neizprosne. V projekt prenove je bilo do danes vloženih 9,673.776,61 evra. Skoraj deset milijonov v dobrem desetletju. Denar za projektno dokumentacijo, raziskave, najem nadomestnih prostorov, selitev, logistiko, geološke vrtine, revizije, postopke, odvetnike in več kot dva milijona za arheološka izkopavanja. Vse to z jasnim ciljem: prenoviti obstoječo stavbo in ji omogočiti prihodnost. A če se projekt ne nadaljuje po varianti A, obstaja velika verjetnost, da bo velik del tega denarja izgubljen. Ne metaforično – dejansko. Vsaka druga odločitev pomeni ponovitev postopkov, nove razpise, novo dokumentacijo, nova soglasja. Drama je postala tudi zgodba o eroziji zaupanja. Ne le v projekt, temveč v sistem, ki bi ga moral izpeljati. Med sosedi raste občutek negotovosti, nezaupanje v obljube institucij in prepričanje, da se pravila lahko z vsako menjavo oblasti na novo napišejo. Čas, najdražji element celotne zgodbe, pa neizprosno teče. »Soglasja sosedov nimamo ne zato, ker bi nasprotovali gledališču, ampak zato, ker je Drama postala zgodba o nezaupanju v pravno državo. Ljudje ne verjamejo več obljubam. In vmes čas teče.« Leta dodatnega čakanja. Ob tem teče še en tok, denarja. Milijoni, ki nimajo več funkcije. Najem nadomestnih prostorov. Do prve premiere v prenovljeni Drami bi ti stroški po najbolj optimističnem scenariju znašali okoli 3,6 milijona evrov. Če se projekt zamakne, številke eksplodirajo: več kot 5,4 milijona, celo 14,5 milijona evrov. »To pomeni dvojne stroške – najem nadomestnih prostorov in vzdrževanje stare stavbe.« Vsak mesec brez odločitve ima svojo ceno. In ta ni majhna. Po projekcijah bi bila prva premiera v prenovljeni Drami mogoča decembra 2030. To pomeni še štiri leta čakanja. V najboljšem primeru. »Tudi v najboljšem scenariju nimamo nobene realne možnosti, da bi se vrnili v manj kot štirih letih, pa še to, če bi se vse začelo takoj.«
Če imamo nacionalne kulturne ustanove, je dolžnost države, da zanje skrbi, poudarja Ivana Djilas. Foto: Dejan Javornik
Prelaganje odgovornosti
Ob tem se poraja vprašanje, ki presega številke: kaj se v tem času dogaja s stavbo? Vsak zamik pomeni dodatno degradacijo. Vsaka neodločnost povečuje stroške, ki niso abstraktni: »Stavbo moramo zaradi varovanja dediščine ogrevati na 16 stopinj. Januarja smo za ogrevanje plačali 14.500 evrov, februarja 17.500. Stavbo, ki propada, še vedno drago vzdržujemo.« Ironija je ostra. Gledališče, ki na odru razgalja družbene paradokse, samo postaja eden največjih.
Kolektiv Drame ne čaka. Na dan predstavitve repertoarja so stopili pred svojo propadajočo hišo in na prostem uprizorili Cankarjevo satiro. A tudi ta prizor ima svojo realnost: »Za dogodek smo morali najeti kemična stranišča, ker je vstop v stavbo prepovedan.«
Pred vhodom v nekoč reprezentativno gledališko hišo danes leži odvržen hladilnik. Foto: Dejan Javornik
Toda tudi to ima meje. »Če imamo nacionalne kulturne ustanove, je dolžnost države, da zanje skrbi, ne pa da umetniki na cesti opozarjajo, da sistem ne deluje.« Zato danes ne govorimo več le o prenovi. Govorimo o odgovornosti. In prelaganju odgovornosti. Dodatne številke sliko še zaostrijo. Ocenjena vrednost celostne prenove znaša 82,2 milijona evrov. Druge možnosti so bodisi funkcionalno okrnjene bodisi bistveno dražje. V prevodu: tudi če bi zgradili novo Dramo, bi morali staro še vedno reševati.
Stavba na Erjavčevi ni zamrznjena v času, v realnem času propada. Vsaka zima, vsak dež, vsak mesec brez posega pomeni nove poškodbe, nove stroške, novo izgubo. Skoraj deset milijonov evrov je že vloženih. Milijoni dodatno odtekajo. Inflacija viša cene. Odločitve pa še vedno ni. »Razpravljamo o tem, kaj je cenejše, pri tem pa pozabljamo, da je tudi čas drag. Medtem ko odlašamo, stroški rastejo – finančni in človeški,« opozarja Djilasova. Mah počasi prerašča rdečo preprogo. Vprašanje ni več, koliko bo še stalo. Vprašanje je, koliko je že izgubljenega.
S simbolno akcijo Drama pred Dramo so ustvarjalci uprizorili Cankarjevo satiro Za narodov blagor (režija Vito Taufer), nekateri stanovalci sosednje hiše so prizor spremljali za spuščenimi roletami. FOTO: Katja Kodba
