Komentar Primoža Kališnika: Veda o tičih

Nomen est omen. Latinščina je danes za izbrance, za tiste, ki to nismo, pa to pomeni približno »ime je znamenje«, z nekaj domišljije »v imenu je usoda« in da »ime nekaj napoveduje«.

Morda zato nomen est omen danes najlepše razumemo takole: ime ni nujno usoda, toda človek včasih vse življenje postaja zgodba, ki jo nosi v svojem imenu.

Stari Rimljani so verjeli, da ime lahko napoveduje usodo. Danes nomen est omen največkrat izrečemo z nasmehom, kadar se ime nenavadno dobro ujame s človekom, njegovim poklicem ali dogodkom.

Že lastno ime je čudna ptica, to vemo. Fašemo ga, ne da bi imeli kaj s tem, ampak s priimki pa sploh ni šale.

Priimki so divje ptice.

Golob, kos, sova ...

Izrek nomen est omen skriva tudi nekoliko globljo misel, seveda. Če mislimo, in če mislimo, potem se lahko prepustimo vsaj domišljiji, če že ne teoriji zarote.

Jasno, da priimek sam po sebi verjetno ne določa naše usode, lahko pa jo soustvarjajo zgodbe, ki jih pripnemo ali so pripete priimku, značaju in identiteti.

Menda človek ne postaja samo to, kar se mu zgodi, ampak tudi to, kar verjame, da je.

Tako je verjetno v razvitem svetu, in tam domišljije ne jemljejo povsem nepripravljeni.

Domišljija je v sodobni psihologiji in nevroznanosti povsem legitimen predmet raziskovanja. Sposobnost predstavljati si nekaj, česar trenutno ni pred nami, sodeluje pri načrtovanju prihodnosti, ustvarjalnosti, reševanju problemov in razumevanju drugih ljudi.

Pomembna pa je ločnica: resno jemati domišljijo ne pomeni vsake domišljijske predstave razglasiti za resničnost.

Človek lahko doživi nekaj izredno močnega, ne da bi znanost iz tega avtomatično sklepala, da je njegova razlaga dogodka objektivno resnična.

No, pri nas ljudje nimajo domišljije. Namesto tega imajo najbolj znani Slovenci ego.

Domišljija je za Slovence ego, ki ni naredil osnovne šole.

Pravi ego je tisti, ki presega vsako domišljijo, saj si njegov lastnik lahko privošči vse, česar si navadni ljudje v svoji domišljiji nismo sposobni niti predstavljati.

Seveda so nekateri ljudje lahko tudi zelo realni.

Naš trenutni premier seveda verjame v izrek nomen est omen in v skrivno opazovanje ptic in ve, da so golob, kos in sova nevarni ptiči.

Vsaj zanj.

Če bi bil premier filmski režiser, ne bi posnel grozljivke z imenom Ptiči, temveč Golob, kos in sova.

No, pa ni režiser, vsaj filmski ne. On ureja življenja, kot se za premierja spodobi. Je ene sorte bog. Bogovi, če jih ljudje že nimamo v srcu, so vsaj carji mitologije. Zato verjetno ptice razume tudi mitološko.

Golob prinaša mir. V starih izročilih je ptica ljubezni, sprave in novega začetka. Ko se pojavi po neurju, pomeni, da je najhujše mimo.

Kos prinaša skrivnost. Črn je kakor noč, a poje presenetljivo lepo. Zato lahko predstavlja dvojnost človeka – tisto, kar kaže navzven, in tisto, kar se skriva za videzom.

Sova vidi tisto, kar je drugim skrito. V temi, kjer drugi ne vidijo ničesar, ona opazuje. Zato je postala simbol modrosti in razsodnosti, pa tudi skrivnosti, slutnje in sveta, ki ostaja običajnemu pogledu neviden.

Golob torej prinaša upanje, kos skriva zgodbo, sova pa jo skuša razkriti.

V bistvu je premierju najmanj nevaren golob. Ptica ljubezni, sprave in novega začetka. Ko se pojavi po neurju, kjer se je povsem izgubil, se mu zdi, da je najhujše mimo. Če ga bo kdo preganjal, se bo zatekel domov in sedel na gaber, to je drevo, ki se bori za pravice živali.

In, ja: nutrije ga praviloma ne spodkopavajo namensko. Samo take so, a ne.

Kos je malo bolj nevaren tič. Tisto, kar kaže navzven, in tisto, kar se skriva za videzom, ni isto.

Ampak reči, da kakšen kos dela za KOS, nekdanjo vojaško kontraobveščevalno službo JLA, je grda insinuacija, ki se rima z omen est nomen, ni pa res.

Tu so le iste tri črke.

Med KOS in Udbo je velika razlika: slednja je civilna sestra prve.

No, kljub temu izjemnemu pojasnilu premier kosov ne mara.

Zdi pa se, da ga najbolj muči Sova.

Čeprav sova vidi tisto, kar je drugim skrito.

To je lahko kdaj moteče.

Ko je Sova pred volitvami predstavila ugotovitve, da dejstva kažejo na neposredno tuje vmešavanje v slovenske volitve, po oceni njenega direktorja najverjetneje po naročilu iz Slovenije, je nastajajoči premier, ki se je kot bel labod zvalil – prav mitološko – iz jajca črne kocke, odgovoril, da gre za očitno zlorabo državnih organov za zaščito korupcije neslutenih razsežnosti.

In smo spet pri pticah.

Golob bi rad prinesel mir, kos očitno skriva zgodbo, sova pa gleda v temo in skuša ugotoviti, kaj se tam dogaja.

Stari Rimljani bi verjetno rekli nomen est omen.

Mi smo nekoliko bolj sodobni in v znamenja ne verjamemo.

Pri nas je dovolj ornitologija. Veda o tičih.