Komentar Primoža Kališnika: Veliki pok, d. d.

Včasih malo premišljujem. Vem, da tisti, ki me poznajo, ob tem zavijajo z očmi. Ampak res. Saj ne preveč – le toliko, da sem lahko ves čas malo zmeden.

Ne vem, ali je prav, da zmedeni razmišljajo, še manj pa, da pišejo. In to za druge – o tem, da še svojih misli v glavi ne morejo urediti, pa jih vseeno skušajo spraviti v stavke, kar kljub vsemu zahteva določen red.

Tolažim se, da ni reda brez nereda.

Mislim, ne moreš narediti reda, če najprej ne obstaja nered. Nered je opeka, gradivo za red.

Torej vse v življenju, kar je urejeno, izhaja iz nereda.

To me res zabava: poznam ogromno ljudi, ki bi ubijali za red, a se ne zavedajo, da iskanje popolnosti po njihovo izhaja iz nereda.

V bistvu smo mi, ki ljubimo nered, veliki pok in vesolje – iz česar je nastal red.

Tole se fino bere, ampak znanstveniki bi ob tem verjetno dobili hemoroide.

Da se temu izognem, sem misel malo popravil: Mi, ki ljubimo nered, smo kot zgodnje vesolje – iz navideznega kaosa ustvarjamo nove oblike reda.

Kar v prevodu pomeni, da mi, ki ne potrebujemo reda, ustvarjamo red za tiste, ki nanj prisegajo. Naj ga imajo.

Ampak samo povem: brez nas ga ne bi imeli.

Nekateri ljudje, ki bi imeli red tudi ob koncu življenja, so si prizadevali za enačbo, s katero bi si lahko izračunali čas smrti.

To razumem in spoštujem njihovo željo po redu, a zdi se mi, da to v civilizacijo prinaša precej nereda.

Red na tem področju bi zamajal red v vesolju in ustvaril velik nered – in morda nekoč tudi lestvico, koliko časa sme človek živeti.

Zakon o tem bi bil dokončni red.

Bojim pa se, da bi povzročil veliko nereda. Živi ljudje si praviloma ne želijo spremembe agregatnega stanja. Še posebej ne, če bi jo določili drugi.

Ampak zdaj ne govorimo o pravici do samoukinitve, ko res ne gre več, ampak o tem, kaj vse bi iz tega lahko nastalo.

Ko se človek igra boga ali direktorja podjetja Veliki pok, d. d., nekoliko presega svoje pristojnosti.

Najbolj hecno pa je, da se toliko ukvarjamo s smrtjo, medtem ko si niti življenja – dokler ga živimo – ne znamo urediti.

Po moje bi bilo bolj pametno najprej sprejeti zakon, kdaj mora vsak novi prebivalec Zemlje in novi uporabnik življenja spoznati Priročnik za uporabo planeta in življenja, ki temu planetu pripada.

To bi bil začetek velike lulicarije. Slovenski založniki bi se med seboj pobijali še veliko bolj, kot se zdaj, ko vsiljujejo učbenike, ki so za otroke manj dobri, kot so slabi.

Navodila za uporabo planeta so tisto, kar bi ljudem res koristilo, da bi razumeli pravila uporabe življenja.

Šele ko razumeš pravila življenja in ti je vse jasno, lahko začneš razmišljati, ali imaš sploh dovolj materiala, da napišeš navodila za uporabo smrti.

In ker človek včasih rad sliši tudi glasove tistih, ki so mislili širše kot povprečje.

Albert Einstein, ki je umrl po naravni poti, bi verjetno rekel nekako takole: »Človek se prehitro igra zakonodajalca življenja in smrti, čeprav še osnovnega priročnika za življenje ne zna brati. Najprej se naučite uporabljati planet, šele potem se prepirajte o učbenikih in zakonih o redu.«

Ernest Hemingway, ki je življenje in smrt poznal brez olepševanja, bi pripomnil: »Ljudje radi pišejo pravila, ker se bojijo življenja – in še bolj lastnega konca. Priročnike imajo radi samo na polici; v praksi jih namakajo v kri in potem razglašajo, da so naredili red. Življenja pa ne ukroti zakon, temveč pogum, da ga nosiš, tudi ko se maje.«

Jezus, za katerega so mislili, da je umrl, pa ni, bi mirno dodal: »Življenje ni zakon, temveč dar. Preden pišete priročnike o planetu ali smrti, se naučite brati srce človeka ob sebi. Kdor razume življenje v drugem, ne potrebuje učbenikov, da bi poznal resnico. Ljubite najprej – sodite šele potem.«

In Tito, ki je imel svojevrsten odnos do reda, dobil pa je že drugo glavo, pa bi to povzel po svoje: »Tovariši, ne delajte reda, dokler ne veste, kaj je nered in zakaj nastane. Najprej se naučite živeti, potem pa odločajte, kako bi morali živeti drugi.«

Če življenje poenostavimo in red ni cilj, nered ni problem, potem vemo …

Resnični kaos nastane šele takrat, ko ljudje, ki ne znajo živeti, začnejo pisati pravila za druge.

Torej, če že moramo imeti red, predlagam enega samega: naj ga ne pišejo tisti, ki svojega nereda niti ne najdejo.

Vse ostalo je velika lulicarija – samo lepše spakirana. Žal brez tampona.

Težave bodo.

Ker je red za pusije, pa še ti ga v resnici ne marajo.