Legendarni Vinko Šimek, nekoč Jaka Šraufciger, Boris Kobal, Franci Kek in Boštjan Meglič - Peška so štirje prepoznavni obrazi, ki so nas v preteklih desetletjih velikokrat nasmejali na odrih, prireditvah ali s televizijskih zaslonov. Imajo prirojen čut za humor, vsi štirje so uradno že v pokoju. Zato jim je igralec in znani stand up komik Vid Valič nadel preprosto skupno ime Penziči in jih postavil na oder, pred občinstvo, kjer se še vedno počutijo odlično. Četudi so v penziji, imajo ljudem še vedno veliko povedati. O dobrih starih, pa tudi sedanjih modernih časih ter tegobah, ki jih prinesejo s seboj zrela leta. Vsak od njih v predstavi skozi humor razkriva delček svojega pogleda na svet. Igralec Vid Valič se je prvič podpisal pod režijo in scenarij, predstava pa bo po slovenskih krajih gostovala še vse do januarja prihodnje leto.
Idejna zasnova za Penziče se vam je menda porodila čisto po naključju.
Res je tako, po naključju se mi porodijo vse ideje. Razmišljal sem, kaj bi lahko ponudil ljudem za zabavo, pa da nisem spet jaz tisti, ki je na odru, in sem dobil idejo za Penziče.
Zakaj ravno starejši, upokojenci, penziči?
Ker imajo ti štirje penziči še veliko zabavnega in duhovitega povedati, ker vse štiri spoštujem kot komike in ustvarjalce, ki že več desetletij na tak ali drugačen način zabavajo Slovenke in Slovence, in ker nisem hotel, da bi Boris, Franci, Peška in Vinko preveč počivali čez zimo. Naj delajo, tako kot mi ostali. (smeh)
Ste idejni oče in režiser predstave, ki je zastavljena tako, da na odru sprva stoji vsak zase, na koncu pa so vsi združeni.
Predstava je stand up komedija, saj noben od njih ni v liku, ampak so na odru oni sami. To je tudi ena glavnih razlik med monokomedijo in stand up komedijo. Druga glavna razlika je, da so vsi avtorji svojega nastopa, ne samo igralci, ki so se naučili tekst. Tretja razlika je, da je stand up komedija občutno bolj smešna kot monokomedija oziroma poskrbi za, če poenostavim, več smeha na minuto kot klasične monokomedije.
Gre za prepoznavne obraze z naše medijske scene, le eden med njimi ima za seboj profesionalno igralsko in režisersko kariero, Boris Kobal. Je bil zaradi tega pristop kaj težji?
Midva z Borisom imava, že odkar sva se spoznala, odnos, poln medsebojnega spoštovanja in naklonjenosti, zato je delati z njim še toliko bolj zabavno. Vesel sem, da lahko isto rečem tudi za Vinka, Peško in Francija. In ko imaš z nekom tak odnos, je delati skupaj z njim zelo prijetno in po navadi tudi uspešno.
Penziči so sami izkušeni slovenski humoristi (z leve): Boris Kobal, Vinko Šimek, Boštjan Meglič - Peška in Franci Kek. FOTO: Mojca Marot
Iskreno, od zasnove do odra, koliko vaj ste imeli?
Priznam, da zelo malo. V bistvu smo imeli intenzivne vaje zgolj en mesec pred prvo predstavo.
Kako ste si razdelili naloge, koliko je v igri vašega dela, zamisli, humornih vložkov?
Dejansko je vsak od njih sam napisal svoj del, tako da so sami sestavili okoli 80 odstotkov predstave. Za preostalih 20 odstotkov pa sem jaz predlagal teme, ki sem jih želel imeti, in potem smo skupaj napisali fore, ki sem jih jaz nato uredil v neki smiselni dialog oziroma scenarij. Potem sem še zrežiral skupni del, da so vloge in interpretacije jasne, in določil vrstni red njihovih solo nastopov.
Je to dejansko vaša prva režija?
Drži. Doslej sem režiral le svoje lastne predstave, kar pri stand up komediji ni tako težko. Ta pa je dejansko tista, ki jo uradno štejem za prvo.
Kako zahtevno je to delo? Težje, kot če ste scenarist, igralec in režiser v eni osebi, kakor ste bolj vajeni?
Ne, ni težko, sploh ker gre za te naše penziče, ki so vsi res zelo fajn. Super smo se razumeli, se povezali in se, skratka, imeli odlično na vseh vajah, saj so to sami zares izkušeni ljudje …
Glede na to, da so res vsi že upokojeni, se je komu že kdaj zataknilo, je morda pozabil na odru kaj povedati?
Ne bi želel govoriti slabo o ljudeh, ki niso tukaj prisotni. (smeh) A lahko povem, da je dejansko vsaka predstava fluidna, kar pomeni, da se malenkost spreminja in prilagaja publiki, vsakič se zgodi tudi kaj novega. A to deluje in je uspešno, publiki pa se je do zdaj vse zdelo smešno. Obstaja torej neki plan B, kot radi rečemo, čeprav še ni bil veliko uporabljen.
Vsaka predstava je fluidna, kar pomeni, da se malenkost spreminja in prilagaja publiki, vsakič se zgodi tudi kaj novega.
Teme, ki ste jih skupaj izbrali, so zelo različne, obdelali ste tako rekoč vse, od medsosedskih in medgeneracijskih odnosov do vseh drugih tem, ki so prisotne v vsakdanjiku tistih, ki niso več delovno aktivni. Tudi politika ni izjema. In celo sponzorje ste našli, seveda takšne, ki jih ni več. Je sploh še ostalo kaj za drugo sezono Penzičev?
Ja, idej in zgodb je dovolj za še tri nadaljevanja predstave. Glede na to, koliko časa že živijo naši penziči, imajo temu primerno tudi veliko zgodb in predvsem mnenj o tem, kar se dogaja doma in po svetu. Programa zato zaenkrat ne more zmanjkati.
V več kot dveurni predstavi nas nasmejijo do solz. FOTO: Mojca Marot
Ko jih opazujete v zaodrju, vas ne skrbi, da bi se komu ustavilo in zapletlo?
Ne, nikakor. Ker so vsi štirje že dolgo prisotni na sceni, so izurjeni in tako izkušeni, da me to res ne skrbi. Vedel sem tudi, da bodo, ko bodo enkrat imeli publiko pred seboj, odigrali še štirikrat bolje kot na vajah.
Penziči so vaš režiserski debi, kaj sledi?
Planov za naprej nimam za zdaj nobenih. Si pa želim narediti še eno predstavo z bratom Domnom in očetom Iztokom. Delam tudi drugo sezono stand up predstave Moška pamet, kjer imam ob sebi tri mlade komike. In z njimi bomo po Sloveniji naredili še en krog.
Doma imate mlado družino, hči je pred kratkim dopolnila tri leta. Kako usklajujete obveznosti? Je naporno?
Hčerka ni v vrtcu, saj sva oba z mojo drago popoldanca. Pri varstvu nama zato veliko pomaga moja mama, ki ima popoldanski vrtec vedno odprt, pa seveda tudi tast in tašča in včasih tudi brat Domen. Jutra običajno preživljamo skupaj in do štirih popoldne oziroma kakor kdaj sem gospodinja, oči, sestavljavec kock, zadnje čase tudi veliko barvamo s flomastri in se imamo res fino. Nič ni naporno, prav luštno je.
Hčerka ni v vrtcu, jutra običajno preživljamo skupaj in do štirih popoldne sem gospodinja, oči, sestavljavec kock, zadnje čase tudi veliko barvamo s flomastri in se imamo res fino.
Z Valentino sta se septembra uradno poročila, to drži?
Drži, zdaj sem tudi uradno samo njen in od nobene druge. (smeh)
December bo zagotovo naporen, tudi zaradi predstave Penziči, mar ne?
Zadnji mesec v letu je vedno zelo naporen, a tako pač je, sem že navajen tega in se decembra vedno veselim. Obenem pa se veselim tudi januarja, ki je potem veliko bolj miren in sproščen.
