Vlastine Skrivnosti sreče

Navdihujoča zbirka zgodb Vlaste Nussdorfer 50 zrn sreče prinaša nepozabne trenutke in anekdote iz avtoričinega bogatega življenja, prepletenega z izzivi in uspehi. Vsaka zgodba vsebuje iskrena spoznanja o sreči in modrosti, ki jih je pridobila v vseh letih. Knjiga je pravzaprav njena življenjska zgodba, povsem brez olepšav, saj v njej izraža vse, kar misli in živi. Z njeno zgodbo se lahko poistovetimo vsi, saj nas uči, kako sprejeti izzive, iz njih rasti in sčasoma odkriti resnično srečo v malih stvareh.

Ker je na dan izida knjige dopolnila 70 let, sem jo ob srečanju v prestolnici najprej vprašala, ali se počuti srečno. Njene besede so bile polne refleksije: »Z leti sem vse bolj srečna, zlasti ko pogledam v preteklost in si rečem: Pustila sem sled, nisem živela zaman. Sem žena, mama in babi trem krasnim vnukom, kar je bila prva resna in zelo odgovorna 'služba'. Seveda pa sem bila predvsem državna tožilka – dolgih 35 let, 6 let varuhinja človekovih pravic, 4 leta pro bono svetovalka predsednika republike in vsaj 20 let 'težka' prostovoljka. Na tisoče ur brezplačnega dela za ranljive skupine ljudi. Napisala sem 16 knjig. Idej je še veliko. Če bo zdravje in še kaj … morda prav sreča.«

Po kratkem premisleku iskreno doda: »Zavedam se, da je treba sprejeti vse, kar nas doleti, življenje je namreč polno vseh vrst presenečenj. Pri tem je nujno vsaj malo znižati kriterije, ki smo jih nekdaj imeli. Ne pričakujem ničesar izjemnega, in to povečuje občutek vsakodnevne sreče.«

Najlepši rojstni dan

V svojih zadnjih knjigah Vlasta pogosto piše o življenju, ki ga živimo, o težavah in preizkušnjah, s katerimi se soočamo, hkrati pa deluje kot svetovalka za rešitve, saj deli dragocena spoznanja in modrosti, pridobljene v letih izkušenj. Nova knjiga je nastala ob točno določenem času.

»Bližala se je moja posebna življenjska prelomnica in nekega dne sem ugotovila, da je ne bo moč dobesedno ignorirati ali kar preskočiti. Okoli sebe imam namreč veliko izjemnih ljudi, ki so komaj čakali na 7. 10. 2024, moj prav posebni rojstni dan, in me spraševali, kaj se bo takrat zgodilo. Vedeli so, da se bo nekaj posebnega. Zato sem globoko razmišljala in prišla do krasne ideje; napisala bom posebno knjigo, vsi jo bodo na dogodku dobili zavito in kot veliko presenečenje, njihov prispevek pa bo dobrodelen. Ob vabilu, da se zberemo na gradu Dvor v Preddvoru, so izvedeli le za dan in uro dogodka ter prošnjo, da 'nečemu' namenijo prispevek 25 evrov. Nameravala sem jih povabiti 70, na koncu nas je bilo tam okoli 200, kar je bil tudi za grad prelomni izziv. Mnogi so ostali celo zunaj. K sreči ni bilo mrzlo in so čudovit program spremljali kar s terase. Nastopajočih je bilo veliko, z menoj se je pogovarjala izjemna Darinka Pavlič Kamien.«

Knjigo je napisala v točno dveh mesecih, do izdaje pa so ji pomagali prijatelji. »Dr. Aksinja Kermauner jo je lektorirala, prijateljičin sin Matej Lavrenčič je avtor posebne naslovnice, Nastja Slak jo je oblikovala in pripravila za tisk. Vsi so to naredili dobrodelno, brez centa plačila. Plačati je bilo treba le tiskarno.«

Na ta dan ji bodo ostali najlepši spomini, ki jih v smehu deli z menoj: »Družili smo se pozno v noč, dokler ni začelo na gradu 'strašiti'. Grof se je namreč okoli polnoči na ta način poslovil od čisto zadnjih gostov, ki jih je prej počastil v svoji krasni vinski kleti. Bilo je nepozabno. Kup pevcev prelepih pesmi in drugih nastopajočih. Vsi brezplačno. Bila sem ganjena. Tako lepega rojstnega dne še nisem imela.«

Za srečo ni potrebno bogastvo

Zgodbe v novi knjigi so polne modrosti in pozitivne note, saj gre za zgodbe Vlastinega res bogatega življenja, ki predstavljajo dopolnitev avtobiografije Nekaj vam želim povedati. Njene besede o namenu knjige so izžarevale preprostost in globoko humanost: »Če bom lahko zasejala kakšno seme dobrote, če se bo kdo ob branju sprostil in postal srečen, če bo našel pravo pot … bom najsrečnejša.«

V svojih zadnjih knjigah Vlasta pogosto piše o življenju, ki ga živimo, o težavah in preizkušnjah, s katerimi se soočamo, hkrati pa deluje kot svetovalka za rešitve, saj deli dragocena spoznanja in modrosti, pridobljene v letih izkušenj. FOTO: Igor Modic

Knjiga ima tudi dobrodelno noto, saj jo je posvetila ljudem z gluhoslepoto, Združenju gluhoslepih Slovenije DLAN. »Name so v času varuhinje človekovih pravic naredili poseben vtis. Do tedaj tako hudo invalidnih oseb sploh nisem poznala. Si predstavljate, da ne vidite in ne slišite? Živite v svetu večne tišine in teme. Ob njih sem spoznala, da smo lahko zelo srečni, če smo zdravi, in da za srečo ni potrebno bogastvo, ker največje pravzaprav že imamo. Vsak bi moral kdaj srečati ljudi z 'roba' družbe, bolne in zelo nesrečne. Sama sem jih v svoji karieri zelo veliko, in to je bila prav posebna usoda.«

Vse zgodbe v knjigi pa se zaključijo s sporočilom o tem, zakaj je pomembno biti srečen. »Ob sleherni zgodbi sem spoznavala, zakaj smo lahko srečni in kaj nam pri tem pomaga. Pogosto sreče niti ne vidimo, dokler nam je nekdo ne osvetli. Ljudje v knjigi dobijo čudovite napotke, ki so rezultat mojega bogatega življenja na različnih funkcijah. Iz številnih primerov sem se tudi sama učila dolgih 45 let. Brez trdega dela, ki mi je prineslo tisočere izkušnje, nikakor ne bi šlo. Nasvete lahko deliš šele, ko si primerno star in zrel. Mladost jih šele prinaša.«

Ko me zanima, kako najde ravnotežje med optimizmom in realnostjo v svojih zgodbah, je njen odgovor preprost, a globok: »Realnost je taka, kot je, včasih tudi zelo žalostna, a obup je zadnje, na kar lahko stavimo. Pomislimo na ljudi, ki so hudo bolni, živijo v revščini ali celo vojni. Upanje jih ohranja pri življenju do zadnjega. Seveda smo različni in nekateri govorijo o stresu že ob najmanjši težavici, drugi imajo veliko višji prag bolečine in vzdržljivosti. Ob zgodbah, ki jih pripovedujem, mnogi pravijo: 'Mislili smo, da sta se vam cedila med in mleko. Sedaj vidimo svet drugače. Bolj optimistično. Če ste preživeli vi, zakaj ne bi še mi.'«

Čudežev ni in jih ne bo

Vlasta je vedno sledila preprostim, a globokim življenjskim načelom, ki jih deli tudi v knjigi 50 zrn sreče. Ko mi zaupa najpomembnejše nauke, ki jih želi prenesti bralcem, njene besede odražajo modrost: »Ne iščite velike sreče, ker boste sicer vedno nesrečni. Ne čakajte na princa na konju, ne glede na njegovo barvo, niti na hišo s tremi nadstropji, niti na bentleyja, saj niste kraljevi dedič ali dedinja, pa še tem se lahko pripeti, da jim zapustijo bore malo. Ne sanjajte, da bodo vaši genialni otroci odkrili nov planet in bajno obogateli. Sanjajte lepe sanje o zdravju, ki je edino pomembno, bodite delavni, odgovorni, točni ter prijazni, in majhni trenutki sreče se vam bodo zdeli kot velike zvezde.«

Vlasta Nussdorfer in Danica Lovenjak FOTO: Igor Modic

Ob tem iskreno priznava, da na mnoge dogodke, ki se preprosto zgodijo, zagotovo ni moč vplivati, saj niso odvisni zgolj od nas. »Velja se sicer truditi, da je negativnih čim manj. Sem v starosti, ki mi omogoča, da se toksičnim ljudem preprosto ognem oziroma jih ignoriram, kar je prva pot k večji sreči. So namreč tudi taki, ki se kar 'prisesajo' na nas, da bi nam kot komarji pili kri in se ob tem hranili in celo uživali. Tega jim ne smemo dopustiti, saj je svet poln krasnih ljudi. Bodimo z njimi. Osamimo zlobne. Svet ni zgolj njihov in to jim dajmo jasno vedeti. Zakaj bi z njimi tratili svoj dragoceni čas? Ni bilo lahko priti do tega spoznanja.«

Na koncu prijetnega pogovora pa Vlasta ponudi še iskren nasvet, ki nas vse vabi k premisleku: »Tudi do žalosti imamo vso pravico, če je zanjo realna osnova. Je povsem normalno čustvo, a ne sme voditi v depresijo. Nikakor pa se ne smemo smiliti samim sebi, pretirano jadikovati in pričakovati čudežev. Čudežev ni in jih ne bo, če se ne bomo trudili, kolikor se lahko. Če smo lepo vzgojili otroke, se nam ni treba bati za dostojno starost. Ne bomo sami. Če otrok ni, so lahko ob nas tudi izjemni sorodniki in celo prijatelji. Ostanejo pa le najboljši in najzvestejši.«