Blaž Švab odkrito: Voda in jabolko namesto substanc

Blaž Švab že dolgo ni le eden najbolj prepoznavnih glasov slovenske glasbene krajine. Vzpostavil se je kot kulturni sogovornik, varuh jezika, medijski obraz, ki zna hkrati zabavati in umiriti, ter človek, ki svoj javni prostor gradi na spoštovanju, toplini in občutku za skupnost. Medtem ko se Modrijani vpisujejo med redke skupine, ki jim je uspelo premostiti generacije in ustvariti občutek domačnosti, Blaž ohranja nekaj, kar je v današnjem času vedno redkejše: nenarejeno pristnost, brez potrebe po hrupu in pretiranih gestah. V našem pogovoru se razgrne kot človek, ki mu ustvarjanje ni stvar strategije ali potrjevanja, temveč občutka, odnosa do ljudi in notranje poštenosti. Zdi se, da pri njem tišina nikoli ni prazna, ampak prostor, iz katerega rastejo melodije in misli, ki nas spremljajo že več kot dvajset let. Čeprav so Modrijani v tem času postali ena osrednjih glasbenih institucij pri nas, sam ostaja presenetljivo prizemljen – o uspehu govori malo, toliko bolj pa o odgovornosti, čutenju in drobnih vsakdanjih ritualih, ki mu pomagajo ohranjati ravnotežje. Z lahkotnim humorjem predrami nostalgijo, z nežno strogostjo ščiti svoje vrednote in z globokim spoštovanjem govori o glasbi, jeziku ter ljudeh, ki so mu oblikovali pot.

V tokratnem pogovoru se dotaknemo začetkov, ki so dišali po domači zemlji, dveh desetletij, ki sta iz Modrijanov naredili simbol slovenske topline, medijskih izzivov, ki zahtevajo več kot le dober glas, ter očetovstva, ki je v njegovo življenje prineslo novo ponižnost in nežnost. Predvsem pa razmišlja o tem, kaj danes pomeni ostati iskren v svetu, ki je pogosto bolj glasen kot resničen.

Vaš nasmeh na odru že dolgo velja za zaščitni znak Modrijanov. Kako bi sami opisali energijo, s katero vstopate med občinstvo? Kaj v vas prebudi tisto mehko, domačo toplino?

Preprosto imam zelo rad ljudi. Čutim njihovo veselje, pa tudi žalost. Doma so me vzgojili v čutečega človeka. In tudi sam želim pri svojih otrocih predvsem to, da bi bili čuteči, solidarni do drugih.

Ko pogledate dve desetletji nazaj, ko ste za prve nastope prejeli komaj nekaj tisoč tolarjev, kdaj ste prvič začutili, da se dogaja nekaj večjega? Kdaj ste začutili, da vas ljudje ne slišijo le kot skupino, ampak kot del slovenske identitete? V vseh teh letih ste namreč postali institucija.

Zelo pozno. Dolgo se nismo zavedali, kaj se dogaja okoli nas in predvsem v celotni narodnozabavni glasbi, še danes se ne. Radi bi predvsem ustvarjali. Čutimo veliko potrebo po tem, da bi posneli še veliko novih pesmi. Smo pri nekje 300 posnetkih, kar je za neko resno skupino relativno malo.

Skupino pogosto opisujete kot prijateljsko skupnost. Kaj vas je v vseh teh letih naučilo igranje z istimi ljudmi v dobrem in zahtevnem?

Naučili smo se medsebojne odgovornosti in spoštovanja raznolikosti. Vsak ima svoj pogled na glasbo, delo, življenje in s tem je treba sobivati. Modrijani so bili taka mala šola življenja. Mislim, da bi jo potrebovali vsi. V istem sestavu delujemo že 25 let, kar je prav tako posebnost.

Mnogo ljudi pravi, da ste eden tistih pevcev, ki lahko brez zadrege združijo narodnozabavno tradicijo in sodobni izraz. Kaj je po vašem mnenju ključ, da glasba ostane iskrena, a ne ujeta v preteklosti?

Mi nič ne razmišljamo. Samo delamo. Kar nam je všeč. Kar čutimo. Niti se ne oziramo na to, da bi nekaj moralo biti všeč vsem Modrijanom. Posnamemo, četudi je všeč samo enemu. Torej delamo po občutku. Pri ustvarjanju ni strategije. Resno delo je pri preostalih stvareh, pri ustvarjanju pa je treba ostati otrok.

Slovenci vas pogosto dojemajo kot glas svoje pokrajine, domačnosti in topline. Kako razumete odgovornost, ki pride z vlogo »narodnega glasu«? Kako ta kolektivna projekcija oblikuje vaš vsakdan in kdaj vam morda celo nalaga več, kot bi želeli nositi?

Zavedamo se, da smo nosilci vrednot in da je zelo pomembno, kaj s svojim vedenjem sporočamo. Ampak se te odgovornosti ne bojimo. Radi imamo Slovenijo. Vse njene ljudi. Radi imamo Evropo in svet. Smo odprti. V osnovi in po načelih humanisti. Sprejemamo raznolikost, ki nas bogati. Borimo se za solidarnost, medsebojno pomoč in za ohranjanje slovenskega jezika ter glasbe. Igramo pa vsem. Želimo ostati dostopni vsem.

Vodili ste oddajo V petek zvečer, ki je imela velik vpliv na slovenski medijski prostor. Kaj je za vas pomenila ta preizkušnja in kateri trenutek iz zakulisja bi najraje uokvirili?

Oddaja V petek zvečer je bila primer, kaj se zgodi, ko nekaj glasbenikov in drugih ustvarjalcev dobro sodeluje in soustvarja. Šeststo glasbenih priredb. Zraven še toliko zabavnih skečev. To je bilo garanje. Ampak eno veliko skupno veselje, ker je to šlo in ostalo med ljudmi. V petek zvečer je bilo ekipno delo mnogih, ki jih zelo spoštujem.

Ko ste oddajo zapustili, ste dejali, da želite več glasbe. Kako ste v sebi prepoznali, da je čas za ta preobrat?

Vsi ustvarjalci smo delovali na različnih področjih. Skupaj smo se odločili, da moramo opraviti nekaj pomembnega dela še drugje. Televizija Slovenija nas je vseskozi podpirala in spoštovala, tudi odločitev, da prenehamo.

Blaž Švab je bil vzgojen v čutečega človeka. FOTO: Modrijani

Sodelujete pri pripovednih in kulturnih projektih, ki poudarjajo tradicijo, jezik in družbeno povezanost. Kje vidite svojo vlogo pri ohranjanju teh vrednot danes?

Zgledi vlečejo. Z lastnim zgledom lahko pripomorem največ. Pa ne samo v javnem življenju. Predvsem v vsakdanjem življenju. Kjerkoli delujem.

Večkrat govorite o ljubezni do jezika, pravite celo, da vas slovenščina gane. Kako se ta ljubezen kaže v vašem vsakdanu umetnika, starša in državljana?

Rad se veliko pogovarjam in drugim navdušeno pripovedujem o domačih krajih. Ljudi rad navdušujem. S tem naredim največ.

Mnogo ljudi vas vidi kot izjemno umirjeno osebo, a hkrati zelo načelno. Kaj je največji nesporazum o vas, ki bi si želeli, da ga ljudje ne bi več imeli?

Včasih ljudje mislijo, da sem, ker imam toliko energije, na substancah. Pa nisem. Zelo zdravo živim. Voda in domača jabolka, no, pa kavica mi dajo čisto dovolj energije. Pa muzika me ponese po odru.

V najinem zadnjem pogovoru ste povedali, da doma zelo radi čistite. Kaj vam prinaša ta vsakdanja rutina in zakaj mislite, da ljudje podcenjujemo pomen urejenosti v življenju?

Mene to pravzaprav pomirja. Vmes pa veliko razmišljam. Analiziram. Premlevam. Gre dejansko za en tak ustvarjalen proces. Rad imam urejeno. Zato veliko, vsak dan, pospravljam. Pa malo zamotim svoje misli.

Z rojstvom otroka se v človeku marsikaj premakne. Kako ste vi doživeli ta preobrat in katero novo nežnost ste ob tem odkrili v sebi? Kako vas je očetovstvo spremenilo kot ustvarjalca in kot človeka?

Postal sem bolj ponižen do te vloge. Očetovska vloga je zahtevna. Vsak dan znova se je učim. Ne gre mi vedno dobro. A se trudim in učim. Otroci so res zrcalo. In ni mi vedno všeč, kaj kažejo.

Velikokrat poudarjate spoštovanje in toplino v komunikaciji. Kaj mislite, da ljudem danes v odnosih najbolj manjka?

Odklop od družbenih omrežij za pol leta, in bi se marsikaj spremenilo na bolje. Ljudje se spreminjamo zaradi družbenih omrežij. Znova moramo postati občutljivi za žive odnose in živi stik. Z ljudmi. Tudi z živalmi. Z naravo. Vsem, kar nas obdaja.

Veliko razmišljate o družbenih vrednotah. Katere preizkušnje so oblikovale vaš občutek za to, kaj je res pomembno in kaj je le hrup okolice? Katera misel ali načelo vas danes najbolj vodi skozi izzive življenja?

Mama in oče sta me dobro vzgojila. Predvsem sta se zelo ukvarjala z menoj. Poštenost, delavnost in prijaznost so bila načela, ki sta jih tudi sama dejansko živela, zato ju imajo ljudje radi. Doma imata vsak dan polno hišo obiskov, lepe odnose s sosedi, prijatelji in skupnostjo. Sta živi dokaz, kako bi morali ljudje živeti.

Slovenska tradicija je hkrati krhka in trdoživa. Katere njene elemente bi morali bolj negovati, če želimo kot narod ohraniti notranjo povezanost? Če bi lahko iz slovenske tradicije izluščili samo en element, ki bi ga dali v popotnico naslednjim generacijam, kateri bi to bil?

Iznajdljivi smo. Ohraniti moramo to iznajdljivost in kreativnost v težkih razmerah. V tem smo bili vedno boljši od drugih. Otroke moramo spodbujati k ustvarjalnim rešitvam v težkih ali slabih razmerah.

Kot javna oseba težko ohranite svojo zasebnost. Kako usklajujete to, da ostajate zvesti svojim vrednotam, hkrati pa ste dostopni množicam, ki od vas pričakujejo določeno podobo?

Biti moraš to, kar si. Zato me ni strah hoditi naokoli. Velikokrat sem zamišljen, zaskrbljen ali tudi zamorjen. Ampak samo človek sem. Ni me sram tega pokazati. Ljudje to razumejo. Spoštujejo. In mi predvsem s svojo prijaznostjo velikokrat polepšajo dan.

Vaš humor je tih, spontan, skoraj nežno premeten. Kateri trenutki vas še danes tako razorožijo, da pozabite na strogo resnobnost sveta? Kaj vas v življenju najhitreje spravi v smeh?

Glasba in smeh otrok. Livi in Lev sta nekaj najlepšega, kar se mi je zgodilo v življenju. In seveda Lara.

Glasbeniki pogosto najbolje razumejo, da iz tišine nastane glasba. Kje v svojem življenju najdete tisto tišino, ki vas znova postavi v ravnotežje?

Tišino najdem v hrupu. Vrvež mestnih ulic me pomirja. Prija mi. Kava v polnem mestu je zame dovolj.

Kako danes nastaja vaša glasba? Je to urejeno delovno okolje, trenutek navdiha ali kombinacija obojega?

Na odru, na vajah, na poti s špila. Vedno v gibanju. Nikoli v urejenem okolju.

Kako ste se čez leta naučili ločiti med mnenjem, ki vam pomaga rasti, in tistim, ki ga je treba spustiti skozi prste? Kako ste se naučili zaščititi svojo notranjo stabilnost?

Vedno poslušam vse. Tudi plevel je včasih koristen. Jaz rad prisluhnem vsemu. Tudi gnojnici, ki se jo včasih zliva. Razmislim in včasih iz tega naredim gnojilo, da možgani bolje obrodijo.

Očetovska vloga je zahtevna. Ne gre mi vedno dobro. A se trudim in učim. FOTO: Modrijani

Po vseh letih uspehov, kje vidite prostor za presenečenja, inovacijo ali prijetno norost, ki bi vas znova ponesla v neznano?

Vse to je v iskrenosti. Najbolj je pomembna in tudi najbolj ustvarjalna.

Če bi morali opisati Blaža Švaba pred dvajsetimi leti in Blaža danes, katere spremembe bi vas osebno najbolj presenetile? In če bi lahko mlajšemu Blažu nekaj šepnili v uho, kaj bi mu povedali, da bi lažje dihal na svoji poti?

Nisem se veliko spremenil. V sebi čutim, da že od otroštva sledim istim načelom in vrednotam. Če bi si kot otroku nekaj šepnil, bi rekel morda le tole: »Lahko si vzameš kakšen dan več oddiha in počitnic.«

Ko potegnete črto, česa si kot človek, oče in glasbenik najbolj želite, da po vas ostane v spominu drugih?

Mislim, da nič. Pravijo, da je človek živ toliko časa, kot je živ spomin nanj. O sebi nimam mnenja, da bi dolgo odmeval v spominih ali večnosti, zato si s tem ne delam utvar. Želim si le, da bi moji otroci živeli srečno in mirno. Pa še to: tudi umetnik nisem, sem le obrtnik, ki se ukvarja z glasbo.

December je čas topline, glasbe in povezanosti. Kaj v vas osebno prebudi ta mesec in kako ga doživljate kot glasbenik, ki pogosto soustvarja praznično vzdušje drugih?

Zelo uživam. Rad imam ta čas topline in ljubezni. Blizu mi je. In lepo mi je peti Na božično noč, Silvestrski poljub, Belo snežinko, Daj mi poljub.

Božič je globoko družinski praznik. Kateri božični trenutek ali ritual ima za vas najmočnejši pomen, tisti, ki ga želite ohraniti tudi za svojega otroka?

Da smo skupaj! Klicaj, klicaj, klicaj.