Vodilo Rdečega križa je pomagati človeku v stiski

Rdeči križ Slovenije letos praznuje častitljivih 160 let. A 160 let ni le številka, za njo stojijo milijoni zgodb o rešenih življenjih in človeških stiskah ter vrnjenem upanju. V 160 letih se je zamenjalo več držav in političnih sistemov, preživeli smo več vojn, Rdeči križ pa je ostal. Ne vedno v isti obliki in ne vedno z enakimi nalogami, vendar z istim ciljem – pomagati človeku, ko je v stiski.

Temelji svetovnega humanitarnega gibanja so nastali na podlagi grozljivih vojaških izkušenj po bitki za Solferino, ko je 24. junija 1859 drug proti drugemu na bojni črti stalo 300 tisoč vojakov. V 15-urnih bojih je bilo mrtvih, ranjenih in pogrešanih okoli 40 tisoč mož. Posledice tega je videl mladi švicarski poslovnež Henry Dunant, ki je bil takrat na potovanju po severni Italiji in je za ranjene vojake skupaj z domačini pomagal organizirati prvo pomoč. Dunant se ob pogledu na mrtve in ranjene ni vprašal, na kateri strani so se borili, videl je le človeka, ki trpi. Izkušnje je opisal v knjigi Spomin na Solferino, hkrati pa predlagal, da bi v vsaki državi obstajala prostovoljna društva, ki bi pomagala ranjencem, države pa naj bi se med seboj dogovorile, da bodo ranjene vojake in njihove pomočnike zaščitile tudi med vojno. Leta 1863 je v Ženevi nastal Mednarodni odbor Rdečega križa, leto pozneje je bila sprejeta prva ženevska konvencija.

V obdobju covida je bilo treba marsikje dostavljati hrano. FOTO: Aleš Černivec

Pri nas začetnice ženske

Le tri leta po ustanovitvi Rdečega križa v Ženevi, leta 1866, je bilo na Kranjskem pod tedanjo Avstro-Ogrsko ustanovljeno prvo Žensko društvo za pomoč ranjenim in hudo bolnim vojakom, ki se mu je leta 1879 pridružilo še moško Domoljubno pomočno društvo deželno; leta 1902 se je združilo z ženskim društvom ter kot del avstro-ogrskega društva Rdečega križa delovalo do konca prve svetovne vojne. 18. junija 1944 se je nato v belokranjskem mestecu Gradac začela znova pisati zgodba Rdečega križa Slovenije: tega dne je bil s sklicem ustanovnega zbora ponovno vzpostavljen Rdeči križ Slovenije. Po drugi svetovni vojni je Rdeči križ Slovenije postal sestavni del Rdečega križa Jugoslavije in bil njen del vse do razglasitve samostojnosti naše države leta 1991, 1993. pa sta tako Mednarodna federacija društev Rdečega križa in Rdečega polmeseca (IFRC) kot Mednarodni odbor Rdečega križa (ICRC) Rdeči križ Slovenije (RKS) priznala kot samostojnega in enakopravnega člana Gibanja Rdečega križa in Rdečega polmeseca.

Ekstremni vremenski pojavi so vse pogostejši, ogrožajo zdravje, varnost in življenja. FOTO: RKS

RKS je danes del 191-članske družine Gibanja Rdečega križa in Rdečega polmeseca in kot vsi drugi tudi slovenski sledi temeljnim načelom gibanja. »Naša dejanja, naše odzivanje in ukrepi – torej naše delo, naj je to delo s socialno ranljivimi, odzivanje v primeru nesreč, ukrepi na področju migracij, delo z mladimi ter seveda naši pristopi na področju prve pomoči in krvodajalstva – so tisto, kar krepi našo prepoznavnost in ugled. Med nami, v naši široki mreži bodisi sodelavcev ali prostovoljcev, je veliko strokovno izredno usposobljenih ljudi, ki na povabilo sodelujejo tudi v različnih mednarodnih projektih, kar zgolj potrjuje strokovnost našega dela,« je opozoril Matic Slapšak iz Zveze združenj RKS.

Podnebne spremembe so v zadnjih letih postale dejstvo. Vse pogostejši podnebni ekstremi povzročajo veliko gmotno škodo in lahko ogrožajo človeška življenja, hkrati pa človeštvo vse pogosteje postavljajo na preizkušnjo. »Tisto, na kar pri RK že dlje opozarjamo, je, da gre za izredno nepredvidljive dogodke, ki jih je težko predvideti, in se je podobno težko nanje tudi pripraviti. Zato pri Rdečem križu – ne govorimo le o našem nacionalnem društvu, ampak celotnem gibanju – dajemo velik poudarek pripravljenosti. Pripravljeni moramo biti seveda vsi, ne le tisti, ki smo vpeti v sistem sil zaščite in reševanja, ampak seveda in predvsem civilno prebivalstvo. Nesreča nikoli ne počiva, in res je – ljudje se odzovejo, želijo pomagati, pri čemer je izjemno pomembno, da pomagajo na ustrezen in pravilen način, upoštevajo navodila pristojnih organov in pri tem nikoli ne pozabijo na človekovo dostojanstvo,« je dejala generalna sekretarka RKS Cvetka Tomin.

Cvetka Tomin, generalna sekretarka Rdečega križa Slovenije FOTO: Tanja Jakše Gazvoda

RKS zagotavlja do 160 ekip prve pomoči na leto, razporejene so po vsej Sloveniji in kot državne ekipe prve pomoči pripravljene na odziv na nesreče. V sklopu dodatnih usposabljanj in opremljanja ekip prve pomoči želijo število ekip povečati. Pomemben steber so prostovoljci: več kot 15 tisoč jih deluje v 56 območnih združenjih RKS.

Prav v duhu preverjanja enot prve pomoči bosta ta konec tedna v Brežicah poleg slavnostne akademije ob 160-letnici Rdečega križa na Slovenskem potekala dva izjemno pomembna dogodka. Prvi je vaja celostnega odziva RKS, kjer bodo preverili lastne zmogljivosti enot RKS ob simulaciji obsežnih poplav na območju občine Brežice. Drugi dogodek pa je 32. državno preverjanje usposobljenosti ekip prve pomoči CZ in RKS, ki se ga bo udeležilo 13 najboljših ekip iz vse Slovenije.

Vsako leto 7000 novih krvodajalcev

Ena od izjemno pomembnih dejavnosti RKS je krvodajalstvo. »Krvodajalstvo je v Sloveniji že več kot 70 let brezplačno, prostovoljno in anonimno in o kakršni koli spremembi na tem področju ne razmišljamo. Pri RKS skrbimo, da ljudje pridejo na krvodajalski stol, za sam odvzem, shranjevanje in nadaljnjo predelavo pa skrbi Zavod za transfuzijsko medicino. Vsak delovni dan potrebujemo od 350 do 400 krvodajalcev in krvodajalk in zaenkrat nam te številke uspeva doseči ter smo tako s krvjo samozadostni. Izziv, podobno kot na drugih področjih, je seveda staranje prebivalstva, zato zadnja leta še več delamo na promociji krvodajalstva med mladimi, zagnali smo tudi krovno pobudo (P)ostani del moštva – letos s sloganom Iz roda v rod, saj so se našemu ambasadorskemu klicu odzvali pri Zvezi tabornikov Slovenije in prvi rezultati so že vidni, saj smo imeli lani več kot 7000 novih krvodajalcev,« je zadovoljna Tominova.

Še ena od novosti zadnjih let, s katero se Rdeči križ obrača predvsem na mlade, je njihov program Vzgoja za humanost, s katerim želijo v prvi vrsti usposobiti in opolnomočiti mentorje, učitelje in vzgojitelje, da bodo znali predvsem vrednote in veščine prenašati na mlade oziroma že kar na najmlajše. V tem tednu bo ustanovljen tudi Svet mladih RKS, ki bo mladim omogočil še bolj aktivno in organizirano sodelovanje pri oblikovanju prihodnosti naše generacije.

Čeprav sodobna družba vzbuja občutek, da so ljudje vse manj občutljivi za stiske sočloveka in da je med njimi vse več napetosti in celo sovraštva, ta izgine, ko je treba stopiti skupaj in pomagati sočloveku. »Slovenci slovimo po svoji solidarnosti in tisti, ki ima v sebi dobroto, empatijo, bo seveda pomagal. Ko vidimo mlade, ki pomagajo starejšim pri npr. nošenju vrečk iz trgovine ali prečkanju ceste, je to imeniten znak zdravja naše družbe. Ko vidimo nesrečo, pristopimo in poskušamo pomagati, ne pa da o nesreči z vseh mogočih zornih kotov »poročamo« na družbenih omrežjih. Če se spomnimo požarov na Krasu ali stoletnih poplav – dobesedno vsa Slovenija se je odzvala, vsi smo pomagali. Ko je treba zbirati denar za plačilo operacije, ko nekomu udar strele v par minutah vzame vse, pomagamo. Tudi v primeru nesreč v tujini Slovenci ne razmišljamo, ampak pomagamo. Stanje v družbi, ne le v Sloveniji, ampak po vsem svetu, v tem trenutku res ni najbolj prijazno, a tudi na tem področju se trudimo in poudarjamo, da ne smemo pozabiti na humanost. Vsi smo ljudje, delimo si en planet, in lepo in edino pravilno bi bili razmišljati in delovati v smeri, da si pomagamo,« je zaključila Tominova.