Danes se vsi, ki jim je pri srcu vohunstvo, vohunski romani Le Carréja, filmi o Jamesu Bondu in kar je še podobnega v popularni kulturi, spominjajo prav posebnega dogodka. Mineva namreč točno 63 let, odkar je javnost ne le v Veliki Britaniji, ampak povsod po svetu izvedela, da je znani britanski sodelavec njihove protiobveščevalne službe MI6 Kim Philby prebežal v Moskvo k svojim dolgoletnim tajnim delodajalcem. To je bil takrat in je najbrž tudi še danes najbolj razvpit primer prebega kakšnega od dvojnih vohunov v času, ko je bila na vrhuncu hladna vojna med zahodnim in sovjetskim blokom. Bilo je torej 30. julija 1963, ko so v Londonu z grenko kepo v ustih priznali, da je njihov nekoč vodilni obveščevalni agent Harold Adrian Russell 'Kim' Philby prebežal k takrat smrtnim sovražnikom na vzhod.
Philby je k Rusom oziroma Sovjetom zbežal že 23. januarja 1963, in sicer na sovjetski tovorni ladji Dolmatova, ki se ji je takrat tako strašno mudilo iz Bejruta v Libanonu proti Odesi ob Črnem morju, da je pustila tovor v pristanišču. Pomembno je bilo, da je bil na njenem krovu Kim Philby, dragoceni vohun, ki je v preteklih desetletjih v Moskvo posredoval kar nekaj izjemno pomembnih državnih skrivnosti tako Velike Britanije kot tudi Združenih držav Amerike.
Privilegirani moški
Kot so pozneje ugotavljali britanski mediji, je vlada v Londonu Philbyjev pobeg poskušala pomesti pod preprogo in tako želela ublažiti sramoto, ker ga v obdobju, ko je britanskim obveščevalnim službam povzročil največ škode, niso pozorneje nadzorovali. Za pomanjkanje nadzora in slabo preverjanje mnogi poznavalci krivijo sistem tako imenovane chapokracije – tesno povezane mreže privilegiranih moških s podobnim socialnim ozadjem in izobrazbo na elitnih univerzah. Zanje se je v britanski družbi, v začetku tridesetih letih pa sploh, vedno našel posel v dobro plačani državni službi in nihče jih ni preverjal.
Bil je sodelavec britanske protiobveščevalne službe MI6. FOTO: Toby Melville/Reuters
Veličastna peterica
Britance je takrat, nekatere pa še danes, vznemirilo dejstvo, da je bil Philby šolski primer dvojnega agenta, član tako imenovane cambriške peterice (The Cambridge Five), katere člani so bili še Donald MacLean, Guy Burgess, Anthony Blunt in John Cairncross, ki so jih Sovjeti rekrutirali še v tridesetih letih prejšnjega stoletja, ko so bili še študentje na eni od najbolj znanih in uglednih angleških univerz v Cambridgeu. Tam so se, kot še nekateri drugi, seznanili s socialističnimi in komunističnimi idejami, Philby se je pridružil tudi socialističnemu društvu univerze Cambridge. Leta 1934 se je pridružil svetovni federaciji za pomoč žrtvam nemškega nacizma, organizaciji, ki je imela sedež v Parizu in so jo vodili nemški komunisti, prebegli pred nacisti Adolfa Hitlerja.
Nekaj časa je Philby pomagal protinacističnim nemškim beguncem tudi na Dunaju, kjer je spoznal Litzi Friedmann, mlado avstrijsko komunistko, s katero se je tudi poročil in se vrnil v London. Tam je leta 1934 spoznal Edith Tudor Hart, ženino prijateljico, ki je bila sovjetska agentka; poznavalci zdaj trdijo, da ga je prav ona prva prepričevala, naj začne delati za sovjetsko obveščevalno službo. Kmalu se je sestal z Arnoldom Deutschem, še enim sovjetskim agentom, ki je na prestižnih angleških univerzah novačil morebitne sovjetske vohune. Philby je Deutschu predstavil nekaj svojih prijateljev s Cambridgea, vključno z MacLeanom in Burgessom.
1934.
je začel delati kot sovjetski vohun.
1955.
so ga odpustili iz MI6.
Po zaključku študija se je Kim Philby zaposlil kot novinar v Londonu, leta 1937 je kot dopisnik šel v Španijo, kjer se je začela državljanska vojna. Poročal je iz tabora generala Franca, sedež je imel v Sevilli. Takrat je začel delati kot dvojni agent: delal je za britansko in sovjetsko obveščevalno službo. Tako Britanci kot Sovjeti so bili zelo zainteresirani za informacije o učinkovitosti nemških letal in tankov, ki jih je proti republikanski vojski uporabljala Francova vojska, ki so jo podpirali v tedanjem Berlinu.
Leta 1939 se je vrnil v London, začetek prve svetovne vojne je preživel v Franciji, kjer je kot poročevalec za londonski Times spremljal prve boje za Francijo in kasnejši umik britanske vojske iz celinske Evrope. Po vrnitvi v London je na priporočilo Burgessa začel delati za britansko obveščevalno službo MI6. Tam je spet začel aktivneje sodelovati s Sovjeti, prav on je Moskvo opozoril na priprave Hitlerjeve operacije Barbarossa oziroma nemškega napada na Sovjetsko zvezo in tudi, da bo Japonska svojo vojaško ekspanzijo usmerila na jugovzhodno Azijo in ne bo napadla Rusije, kakor so se bali v tamkajšnjem režimu. Čeprav je o nemškem napadu na Rusijo Moskvo obveščal tudi njihov znani vohun na Japonskem Richard Sorge, sovjetski voditelj Josif Stalin obeh opozoril ni jemal dovolj resno, je pa upošteval namige o namerah Japoncev, zato je še pravočasno začel premikati močne vojaške enote z Daljnega vzhoda proti Evropi, zaradi česar so Rusi lahko potem jeseni leta 1941 zaustavili nemško napredovanje proti Moskvi.
Bil je poročevalec iz državljanske vojne v Španiji.
17 let
Konec leta 1941 je Philby postal vodja protiobveščevalnega oddelka MI6. S tega položaja je lahko na sedež sovjetske obveščevalne službe KGB pošiljal mnoge skrivnosti Londona in Washingtona. On oziroma cambriška peterica vohunov je v 17 letih, kolikor so vohunili za Moskvo, tja pošiljala vse, od privatnega dopisovanja britanskega vojnega premierja Winstona Churchilla in ameriškega predsednika Franklina D. Roosevelta, do vseh odkritij britanskega dekodirnega centra Bletchley Park, kjer so razvozlali znamenito nemško kodirno napravo Enigma, pozneje tudi podatke o atomskih raziskavah in o tem, kaj se je dogajalo na sestankih britanske vlade ... Seznam je zelo dolg in zaradi agentov v vrhu MI6 in britanskega zunanjega ministrstva je Moskva tudi v času hladne vojne vedela marsikaj o vsakem koraku Britancev in Američanov, pa tudi o tem, kaj so razmišljali in načrtovali.
Že med vojno so v MI6 sumili in dobivali namige od nekaterih ruskih prebežnikov, da imajo v zunanjem ministrstvu in vrhu MI6 ruske agente, vendar jih niso dovolj natančno raziskovali. Po koncu vojne so Philbyja premestili v Turčijo, v Istanbul, kjer je bil uradno prvi sekretar britanskega konzulata, v resnici pa je nadzoroval delo britanskih obveščevalcev in sodeloval s turškimi kolegi. Konec leta 1949 je postal prvi sekretar britanskega veleposlaništva v Washingtonu, z drugimi besedami: bil je šef obveščevalne službe in je nadzoroval vso komunikacijo med Washingtonom in Londonom. Ko sta leta 1951 v Moskvo prebežala Burgess in MacLean, so začeli brskati tudi po Philbyjevih skrivnostih, vendar je vztrajno zanikal kakršno koli povezavo z Moskvo. Vseeno so ga 1955. odpustili iz MI6 in spet je postal novinar. Leta 1956 je postal dopisnik iz Bejruta za The Observer in The Economist in je pogosto potoval po Bližnjem vzhodu.
Leta 1961 je na Zahod prebežal major KGB Anatolij Golicin, ki je ameriški agenciji Cia ponudil seznam ruskih vohunov v ameriški in britanski obveščevalni srenji. Jeseni leta 1962 je Philbyjeva tretja žena Eleonor Brewer pisala, da je postal zelo nervozen in nemiren, najbrž je vedel, da se je MI6 resno lotila raziskovanja njegovega obveščevalnega dela in življenja. Zato ni čudno, da je januarja 1963 zbežal v Sovjetsko zvezo, kjer so ga sprejeli kot heroja, izdali so celo znamko z njegovim portretom, čeprav sam, kot je pozneje povedala njegova četrta žena Rufina Puhova, ni bil najbolj zadovoljen s tem, kaj je videl v Moskvi. Delal je v KGB, dobil čin polkovnika in 1988. umrl v Moskvi, kjer je tudi pokopan.
