Vsak mesec rojstni dan

Že več kot desetletje jo poznamo kot komičarko z neustavljivo prezenco, a tisti, ki Ano Mario Mitić spremljajo dlje, vedo, da je glasba v njenem življenju nit, ki je nikoli ni pretrgala, le prepletala z drugimi odri. Danes se vrača k njej z novo močjo: z albumom Ciao, šanson!, prvo ploščo, ki je njen osebni in umetniški manifest. Ob svojem 40. jubileju je spregovorila skozi glasbo; in tudi zato njen odgovor na vprašanja nikoli ni enosmeren, vedno je zgodba, prizor, drobcen čustveni obrat. S to občutljivostjo vstopiva v njen svet, ki ni nikoli enoplasten, a vedno radodaren. Začetek pogovora je stekel sproščeno, domačno, ko je beseda nanesla na to, kako je sredi ustvarjalnega viharja in kako napreduje prenova njene kuhinje, nove male scene, na kateri vidi prostor za prihodnje kulinarične improvizacije. Smeh in iskrenost v njenih besedah sta bila takojšnja: »Oh, ta kuhinja! Že v šansonu Tangomama jo omenjam, in sicer '... zrihtal steno je v kuhni, ki je nate čakala …' Seveda je ostalo le pri besedah, za to kuhinjo sem stopila v prenovo popolnoma sama. Trenutno smo na polovici, torej so pripravljene inštalacije, da lahko vgradijo še drugo polovico. O mojstrih sem napisala še en šanson, in sicer pesem Oda vodovodarju, ki ima refren 'Ti ne oglašaš se, ne bu ne mu!' in je bila pred kratkim predstavljena na finalnem večeru Festivala slovenskega šansona 2025. Med občinstvom je bila zelo lepo sprejeta. Ugotavljam, da sem nagovorila bolečino številnih ljudi, ki imamo opraviti s takimi in drugačnimi mojstri, ki se preprosto ne javljajo! No, jaz že komaj čakam, da bom lahko v miru kuhala in kmalu pogostila najbližje, ki spremljajo to sago.«

Album za darilo

Pogovor z Ano Mario je kot hoja po pokrajini, kjer se smeh in krhkost držita za roke. Je iskrena, osredotočena, natančna v jeziku in obenem mehka tam, kjer bi marsikdo postavil zid. Ko se je dotaknila osebnega prelomnega trenutka, 40. rojstnega dne, je opisala, da je praznovanje doživela precej intimno, v nasprotju s pričakovanji mnogih: »Kljub temu da je marsikdo pričakoval kakšno slavje, dogodka nisem posebej zaznamovala. S tortico in mnogimi lepimi utrinki sva proslavila z Levom, pa seveda z družino, tudi prijatelji, spektakularne zabave pa mi že dolgo niso tako pri srcu, da bi organizirala kakšno sebi na čast. Morda tudi zato, ker v mojem poklicu ne manjka bleščic in posebnih priložnosti, za katere se vsakič znova skrbno pripravim: tako da imam rojstni dan in prelomnice praktično vsak mesec,« se nasmeji.

Vsi smo kdaj prodorni,, spet drugič skorajda krhko ranljivi, pravi. FOTO: Igor Modic

»Za darilo sem si omislila album, ki je ugledal luč sveta na festivalu GodiBodi v Klubu Cankarjevega doma v začetku oktobra. To je bil kot neke vrste rojstni dan: pogosto v glasbi enačimo izid albuma z rojstvom otroka in jaz sem povila svoje prvo glasbeno dete v družbi izvrstnih soizvajalcev; bil je res čaroben večer!«

Album Ciao, šanson! nosi izrazito avtorski, izpovedni pečat. »Že od začetkov odrskega ustvarjanja sva jedro jaz in klavir; zdaj pa sem zadevo zastavila malo bolj resno: ustvarjalnost me je peljala od začetnega 'V našem belem hodniku', ki je bil pravi hit Festivala šansona 2023, do novih, žanrsko bolj manj razgibanih takih skladb, ki vse razkrivajo moje notranje čutenje, opazovanje sveta ter seveda mojo avtohtono hudomušno izpoved, ki je v vseh 11 pesmih na novem albumu neke vrste rdeča nit. Zasedba? Tudi ta je vse od klavirja in violine, pa do polnega aranžmaja za bobne, trobento, e-bas, harmoniko, celo tuba je prišla na vrsto!«

Prvenec kot osebna rast

Njena dvojnost – komičarka in glasbenica – je kolikor nežna, toliko kompleksna. Kako ohranja ravnovesje med humorjem in ganjenostjo? »To pride z dozorevanjem, z raziskovanjem sebe in sveta: vsi smo kdaj prodorni, smeli, spet drugič skorajda krhko ranljivi. In jaz cenim in sprejemam pri sebi in pri drugih vso to širino osebnosti.« Ko je pripovedovala o prepletanju humorja in melanholije, se je odprla intimna nit: »Če smem potegniti neko rdečo nit še iz prvotnega poriva svoje akademske poti, ki je bila dobesedno pomagati ljudem, skozi študij medicine. Zdaj počnem podobno: le da jih lahko dosežem več sto hkrati in ponudim roko upanja in zlati prah sreče skozi umetnost, iskren nastop. Upam, da moje odprto srce komu ponudi vsaj malo zatočišča, odklene kako lepo čustvo, doživetje.«

O ustvarjanju albuma je razkrila še eno pomembno dimenzijo: »Ni bilo časa in možnosti za pretirano krhkost, sestaviti album od ideje do izida fizične publikacije zahteva veliko organiziranosti, prodornosti, komunikacije, organizacije, konec koncev glasbenega dela, usklajevanja sodelavcev in fokusa v trenutkih, ko se okrog tebe dogaja življenje. Lahko rečem, da sem se sama pred sabo zelo izkazala in da je bil izid prvenca, kot sem seveda pričakovala, tudi osebna rast.«

Treba je čuvati sebe

Po devetih letih se je vrnila na male zaslone, kot voditeljica Besedolova: »Rada imam besede, rada imam televizijo, sploh če gre za razvedrilo; tam sem začela in tam vedno znova najdem navdih. Čeprav gre za licenčno oddajo, ki ima svojo začrtano strukturo, se da med pogovori s tekmovalci vedno najti tudi kakšno nepredvideno možnost za besedno improvizacijo, in to ohranja epizode žive.« Ko je beseda stekla o njeni izrazni lahkotnosti pred kamero, je to oplemenitila s temeljito mislijo: »Zdaj sva pa že globoko v notranjosti. Menim, da imamo vsi v sebi kakšno lučko, ki zasveti ob pravih pogojih. Moja se vklopi, ko uporabim glas, ko začutim ljudi ali ko je prisotna glasba; če ne vem, kaj me čaka, je še toliko bolj živahno.«

Z Ano Mario Mitić se je pogovarjala Danica Lovenjak. FOTO: Igor Modic

V zadnjih mesecih so mediji veliko pisali o njenih zdravstvenih izzivih, zato se dotakneva tudi zdravja in preobrazbe: »Z leti vedno bolj v ospredje prihaja dejstvo, da je treba čuvati sebe. Brez zdravja in telesa, kideluje, je težko početi kar koli globljega, in posebno ker imam majhnega otroka, bi želela še več časa in truda posvetiti temu, da ostanem v formi.« Ko je razmišljala o svojih štiridesetih in o tem, kaj bi sporočila mlajši sebi, so se odprla vrata časa: »Mladi Ani Marii bi rekla le: 'Draga moja, sploh ne veš, kaj vse te še čaka: le naprej, naprej, naprej!'; tako veli refren mojega prvega resnega šansona V našem belem hodniku.«

Ana Maria je oseba, ki zna biti obenem hudomušna in silno nežna, zato me zanima, katera od teh dveh plati vodi njeno življenje pogosteje. »Tako lepo si zasnovala ta stavek, da ga je skoraj nemogoče preseči: ravno ta eleganca poskakovanja po mavrici življenja, ki rado nepredvidljivo natrosi izzive, to izdela žensko v damo. In jaz se vsak dan trudim z optimizmom stopničiti k novim spoznanjem.« Ana Maria Mitić stopa v novo desetletje življenja z glasbo, ki ni le njena spremljevalka, temveč tudi njena duhovna geografija. In morda je ravno zato najboljši zaključek verz, ki ga živi: naprej, naprej, naprej.